Iz življenja sv. Bernarda

Ko je nekoč sveti mož Bernard potoval v Pariz, je šel kot ponavadi, na njihovo prošnjo, v šole klerikov. Pokazal jim je obliko prave filozofije, opominjal jih je k še večjemu trudu pri preziranju grešnega sveta in pri prenašanju prostovoljnega uboštva iz ljubezni do Jezusa Kristusa. Ko pa se po pridigi ni hotel nobeden spreobrniti, jih je žalosten zapustil, ker je bilo to proti njegovi želji in zanj nenavadno. Ko je prišel v hišo nekega arhidiakona, je šel v tam pripravljeno molilnico. Ko je začel zelo duhovno vznemirjen moliti, je planil v jok, zadet od zelo ostre bolečine, tako da so lahko zunaj slišali njegovo stokanje in ihtenje, katerega ni mogel obvladati.

Ko je arhidiakon to slišal, je vprašal svoje tovariše, kaj neki je vzrok za tako veliko žalost. Odgovoril je eden od njih z imenom Rainald, pobožen mož, nekoč opat v Foignyju, ki je skrivnosti Božjega služabnika bolje poznal in po katerem poročilu smo to zvedeli. Rekel je: »Ta pomilovanja vredni mož, popolnoma ožgan od ljubezni, docela zazrt v Boga, ne zahteva v življenju nič drugega kot samo to, da bi bil v stanju tiste ljudi, ki so v zmoti, pripeljati k resnici in njihove duše pridobiti za Kristusa. In ker je besedo resnice sejal v šolah in kar se tiče klerikov, ni prejel nobenega sadu svoje besede, misli, da se Bog jezi nanj, ker danes ni zaznal njegove pomoči pri pridigi. Od tod ta napad vzdihovanj, od tod prelivanje solza. Tako upam sedaj prav trdno, da bo obilica jutrišnje setve nerodovitnost današnjega dne poravnala z bogatim pridelkom.«

Ko je zopet prišlo jutro in je izredni pridigar spet obiskal šolo, je zapeljal na Gospodov mig ladjo svojih misli na globoko morje in je vrgel za lov mreže svetega nauka. Ko pa je bila pridiga končana, se je zelo veliko klerikov posvetilo Gospodu po njegovi roki. Ta se jih ni pomišljal iz nevarnosti sveta, enako kot iz morskih valov potegnjene, v najetem vozu pripeljati v odrešilni Clairvaux. Končno je zapustil mesto v njihovem spremstvu in je prišel do hiše sv. Dionizija ter tam prenočil. Zgodaj zjutraj pa, ko so njegovi bratje mislili, da bo odpotoval po ravni poti, je dejal: »Mi se moramo v vsakem primeru vrniti v Pariz, ker so tam še nekateri od naših, ki jih moramo pripeljati sem in pridružiti tej Gospodovi čredi, da postane ena čreda, en pastir.« Ko so torej vstopili v mesto, je videl od daleč tri klerike, ki so mu šli naproti, in je rekel svojim tovarišem: »Gospod nam je pomagal in kmalu bomo nadaljevali svojo pot. Glejte, tu so kleriki, zaradi katerih smo prišli!« Ko pa so ti prišli bliže in spoznali, da je on tu, so se zelo razveselili in rekli: »O, ti prihajaš kot poklican, blaženi oče, ker je bil naš namen priti k tebi in smo komaj še verovali, da te moremo dobiti tu pred tvojim odhodom.« In on jim je dal tale odgovor: »Jaz sem vedel, predragi, zato sem se podvizal k vam, ki ste tekli naproti. Pojdimo torej skupaj in jaz vas bom z Božjo pomočjo vodil na vaši poti.« Priključili so se torej zgoraj omenjenim, vdano so sledili svetemu možu in vadili so se v duhovni vojaški službi po navodilih njegovega nauka vse dni svojega življenja.

Exordium magnum

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (4) Z molitvijo se zahvaljujemo Bogu

Pogosto Boga za različne zadeve prosimo, bolj redko pa se mu za prejete darove zahvaljujemo. To kaže, da je naša molitev še pomanjkljiva. Človek je brez svojih zaslug velik Božji obdarovanec, zato naj bi se za prejete dobrote Bogu zahvaljeval. Bog je naš največji dobrotnik, saj nas je ustvaril, odrešil in nas posvečuje. Ustvaril je tudi naše brate in sestre, jih odrešil ter jih stalno posvečuje. Kako bi mu za vse to ne bili hvaležni! Poleg tega nas tudi uslišane prošnje navajajo k zahvaljevanju.

Sv. Pavel nas spodbuja: »S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno iz srca prepevajte Bogu. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu« (Kol 3,16s).

Redovnica in katehistinja piše: »Morda mi kdo ne bo verjel, toda zahvala se mi zdi mnogo pomembnejša od prošnje. Preden sem znala prositi, sem prejemala, saj je Bog vnaprej vedel in ve, česa potrebujem. Najpotrebnejša krepost v razmerju do človeka in do Boga je torej hvaležnost. To sem počasi spoznala in začela uresničevati v svojem življenju. Najlepše se izraža v mašni daritvi, s katero slavim Gospoda. Hvaležna in srečna sem zaradi njegovega popolnega zedinjenja z menoj pri svetem obhajilu.«

Izobraženka pripoveduje, kako se skupaj z možem Bogu zahvaljuje: »Veliko mi pomeni, kadar se moja molitev združi z moževo, ko se zahvaljujeva za odprtost med mama, za ljubezen, ki nama jo je izkazal v otrocih, za preizkušnje, ki jih s skupnimi močmi premagujeva, za ljudi, ki jih srečujeva.«

Da se bomo Bogu zahvaljevali, je najprej potrebno, da njegove darove opazimo in jih priznamo. Ker v stari zavezi še ni bilo polnosti milosti, tudi zahvaljevanje še ni prišlo toliko do izraza. Imamo pa tudi v stari zavezi že lepe zahvalne molitve in daritve. Noe je po vesoljnem potopu daroval Bogu zahvalno daritev, Mojzes se je s posebno pesmijo zahvaljeval Bogu za rešitev iz egiptovske sužnosti, Ana se je v templju zahvalila za sina Samuela, Tobija se je po ozdravljenju zahvaljeval za ponovni dar vida, Judita se je zahvalila po zmagi nad sovražniki, Makabejci prav tako. Mnogo zahvalnih misli je v psalmih.

V novi zavezi je prišla zahvala ali evharistija do svojega vrhunca v evharistični daritvi, ki pomeni zahvalno daritev. Vse Jezusovo življenje je bilo zahvaljevanje Očetu. Po evharistični daritvi se v Cerkvi sam Jezus zahvaljuje nebeškemu Očetu za neštete Božje darove.

Sv. Pavel piše svojim vernikom: »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu« (1 Kor 1,4). »Kadarkoli molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Kol 1,3). »Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera napreduje in vaša medsebojna ljubezen raste« (2 Tes 1,3).

Težko je spoznati kot dar dobrotne Božje roke vse tisto, kar nas na ta ali drug način prizadene, čemur rečemo križ. Še teže se za vse to Bogu zahvaljujemo. Vendar velja: če se za križe Bogu zahvaljujemo, spoznamo njih pravi smisel. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

»V zahvali se odpovemo svojemu lastnemu reševanju (razumevanju) in verjamemo Bogu, da je dobro mislil. To vodi k spoznanju, ki ni sad naše razumnosti, ampak milosti. Zahvaljevanje za nesrečo, ki nas je močno prizadela, ali za človeka, ki nas preganja, se zdi nesmiselno. Toda takoj, ko se začnemo zahvaljevati, bomo začutili, kje nasprotujemo Bogu, kje mu hočemo vsiliti svoje načrte in predstave. V zahvaljevanju odvržemo Božjo podobo, ki smo si jo sami naslikali, in se prepustimo pravemu Bogu, ki nam bo odkril vso resničnost o nas, četudi bo boleča.«

Apostolska dela poročajo, kako so v Filipih Pavla in Sila pretepli in vrgli v ječo. "Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali" (Apd 16,25). Če nas zadene kaj težkega, sicer težko pojemo Bogu hvalnice. Če se bomo kljub vsemu k temu prisilili, bomo doživeli, kako križ postaja znosnejši. Zlasti pa se bomo zelo utrdili v prijateljstvu z Bogom.

Redovnica izpoveduje: »Čez dan skušam čimveč misliti na Boga. Vse, kar delam, mu želim zavestno darovati, prečistiti svoj namen. Z Njim se pogovarjam o vsem. Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči »hvala« in včasih, ko je prvi 'hvala' že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta 'hvala' ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor. Spet in spet, ko me nihče ne vidi, razširim roke v znamenje darovanja in govorim Bogu: 'Darujem Ti, Gospod!' Kadar pa me prevzame Božja ljubezen ob vidnih dokazih Njegove milosti, mu vsa srečna ponavljam: 'Kako si dober, Gospod! Hvala Ti!'«

an

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi neke skupnosti smo napredovali kar za štiri zrna. Bog povrni vsem sodelujočim z novimi duhovnimi poklici in s stanovitnostjo poklicanih. Danes način služenja Bogu in ljudem v duhovnih poklicih v očeh večine ljudi nima posebne veljave. Polovica Slovencev ne da več krstiti svojih otrok. Cerkev mora postati bolj misijonarska. Pri tem je treba, da sodelujemo vsi: škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in laiki. Vsi smo eno Božje ljudstvo. Vsem nam je glava Kristus, duša Sveti Duh, srce sveta Evharistija, za mater pa imamo Devico Marijo. Najprej je treba, da vsak začne pri sebi.

Pričevanje v Brestanici 22. 6. 2019 ob letnem srečanju častilcev JMS

Vsi, ki častimo presveti Srci Jezusa in Marije, smo si obljubili in med drugim zapisali:

- da bomo obhajali prve petke in prve sobote,

- se udeleževali letnih shodov ob praznikih Jezusovega in Marijinega Srca, kot je bilo junija 2019 v Brestanici,

- da bomo vsak dan molili, še posebej rožni venec,

- da se bomo udeleževali molitvenih shodov in letnih duhovnih vaj, kot je bilo januarja letos v Stični in je bilo od 6. do 10. avgusta v Medžugorju,

- in tudi, da se bomo posebej prizadevali za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti …

Prekinitev nosečnosti je v naši razvrednoteni družbi postala rutina (plačana s strani zdravstvene blagajne, kot da bi bila nosečnost bolezen ali motnja), opravljena brez slabe vesti izvajalcev posegov in prelahkotnih osebnih odločitev mladih prestrašenih mamic, med njimi tudi najstnic, za prekinitev življenja, ki ga nosijo v sebi. V odločitvah za ohranitev življenja najbolj trpijo noseče mamice v strahu za prihodnost, ko še nimajo urejenih potrebnih dobrin za življenje. Še težje je tistim, ki jih v to nagovarjajo bližnji, domači, javno mnenje ali nepravilnosti v rasti otroka.

Vprašal sem se, kako se jaz, moški, mož in oče lahko vključim v ohranitev spočetega življenja?

Z molitvijo in moderno komunikacijo, kot je prenosni telefon!

Srci Jezusa in Marije sta me povabili in pokazali možnost: - naj se vključim v široko molitveno verigo za potrebe bratov in sester, ki so v osebni stiski. Nekega dne je zazvonil telefon in me je prijateljica povabila, če se vključim v molitveno verigo in bom sproti obveščen, za potrebe in namen molitve. Sprejel sem povabilo. Med molitvenimi nameni je veliko prošenj nosečih mamic za pomoč, da bi premagale strah in se odločile za življenje.

Ko dobim telefonsko sporočilo, vključim to v redno dnevno molitev, takoj v tistem trenutku zmolim kratke, sproti oblikovane molitve, najprej vedno zase kesanje: »Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, usmili se mene grešnega!«

Potem sproti oblikujem molitve, kot:

-                    »Presveta Trojica Oče, Sin in Sveti Duh, ki prebivaš v mamici ki je v stiski in strahu, - slavim te!«

-                   »Slavljen si Gospod na nebesni višavi in hvalevreden in slaven in poveličevan vekomaj! Varuj to mlado mamico in njeno nerojeno dete! Naj ji Sveti Duh spregovori, da bo ohranila življenje, ki ga nosi v sebi«.

-                   »Presveto srce Jezusovo, bodi usmiljeno do te mamice, pomiri njo in vse njene bližnje, da bodo spoznali veličino spočetega Tvojega božjega otroka, ohrani ga zdravega, da bo postal tvoj pričevalec.«

-                   »Brezmadežno srce Marijino razsvetli srcé te mlade mamice, jo objemi in potolaži, saj ravno v tem trenutku potrebuje tvoje materinsko varstvo!«

Najlepše je, ko dobimo sporočila zahvale:

-                   »Mamica, ki je danes srečno rodila, se zahvaljuje za vse naše molitve.«

-                   »Zelo sem vam hvaležna. Hvala, da ste … Molitev rojeva nova življenja. - Aleluja!«

-                   »Vaša molitev naju je opogumila. Veselimo se še enega dojenčka. - Aleluja!«

-                   »Hvala za vaš odgovor. Pomagal mi je in sem se odločila za otroka, sem mirna in srečna! Veselimo se! - Aleluja! - Aleluja! - Aleluja!«

Severin Maffi

Bil sem prisoten pri številnih posvetitvah Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)

Moja misel sega v otroška leta, ko nam je babica govorila o Jezusovi obljubi sv. Marjeti Mariji Alacoque. Tistim, ki bodo opravili devet prvih petkov, Jezus zagotavlja vse milosti potrebne za zveličanje. To je, da ne bodo umrli brez zakramentov. Takrat sem bil star 12 let, ko se je prvič v meni oglašal Jezusov klic, naj postanem njegov učenec. Kaj to pomeni, takrat nisem razumel, toda to hrepenenje po Bogu mi je ostalo.

V naši družini nismo smeli prakticirati krščanstva, ker sta bila starša v državnih službah, kjer je bilo prepovedano hoditi v cerkev. Rad pa sem hodil na pogrebe in obiskoval babico v drugem kraju. Tam sem z njeno pomočjo opravil zakramente. Bog ni nehal klicati, jaz pa sem odgovarjal, kakor sem mogel. Leta so tekla in pri 48 letih sem postal duhovnik. Še prej sem končal študij lesarstva, poučeval sem 15 let na lesarskih šolah in se izpopolnjeval v Italiji –- Marijino delo – kako laik živi svoje krščanstvo doma, v službi, v šoli … Božja previdnost pa me je počasi vodila k oltarju.

Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Lučah v Savinjski dolini. Tukaj sem se srečal s tradicionalno dobrimi in vernimi ljudmi. Ko sem župniku predlagal o poslanstvu vseslovenskega odbora za posvetitev JMS, je bil pripravljen za ta pastoralni korak tudi v njegovi župniji. V župnijskem listu sem v nadaljevanjih pisal in navduševal farane. Z devetimi prvimi petki smo opravili posvetitev JMS na dan celodnevnega čaščenja. V pripravo na posvetitev smo vključili celotno pastoralno leto in vse člane župnije: otroke, družine, birmance, ostarele …Takrat smo se pripravljali tudi na jubilejno leto 2000. Ker sva imela z župnikom v soupravi tudi župnijo Solčava, smo tudi tam opravili posvetitev JMS ob farnem žegnanju. Ob posvetitvi smo vedno poskrbeli tudi za liturgično lepoto obreda. Podelili smo jim posebne diplome in plakete, ter pripravili agape.

Preko sošolcev, ki so bili kaplani tako kot jaz po župnijah takratne Mariborske škofije, so se tudi oni navduševali za posvetitev JMS. Tako sem sodeloval v pripravi na posvetitev JMS in ob posvetitvi v mnogih župnijah: Velenje sv. Martin, Rogaška Slatina, Murska Sobota, Malečnik, Dobrovnik, Martjanci, Mirna Peč, Bakovci …

Med tem se je Odbor za posvetitev JMS vedno bolj uveljavljal, organiziral letna srečanja, letne duhovne vaje … in se vključeval v širše pastoralno dogajanje Slovenije.

Kaj je tisto, kar ostane ob posvetitvah?

Najprej odkrivam v teh 20-letih, da je posvetitev preprosta in globoka duhovnost, ki je dostopna vsem ljudem, slojem in poklicem. V pripravah na posvetitev in ob posvetitvi se dotakne najglobljega v človeku, dotakne se srca. Papež Pij XII. Je zapisal, da je posvetitev najvažnejša, da stvar Stvarniku vrača ljubezen. Posvetitev JMS je odgovor našega srca na ljubezen Božjega Srca. To je, da se v ljubezni popolnoma predamo z vsem bitjem Jezusu in Mariji in njuni volji. Posvetitev JMS je uresničitev Jezusovih besed: »…Nihče ne pride k Očetu, drugače kot po meni« (Jn 14,6). Posvetitev pomeni sprejeti nov način življenja, tako da mu damo smisel. Ali kakor pravi sv. Janez Krstnik: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30).

Neka starejša gospa Neža mi je ob mojem obisku na domu povedala tole: »Ko sem bila še deklica sem slišala, da so se nekateri duhovniki in redovnice posvetili JMS. To je bilo za mene nekaj nedosegljivega, toda ko je prišel župnik in povedal, da se bomo tudi v naši župniji posvetili JMS, sem bila presrečna in se takoj odločila, da to storim tudi jaz. Opravila sem devet prvih petkov, pet prvih sobot, nato pa po posvetitvi iz rok škofa dr. Petra Štumpfa prejela plaketo o posvetitvi JMS.«

Srečko Fras, Mala Nedelja, oktober 2019