FATIMA PO STOLETNICI V Rimu je bil enak sončni pojav kot v Fatimi

Papež Pij XII. (izvoljen l. 1939, umrl l. 1958), ki je od blizu spremljal vprašanje fatimskih prikazovanj, je kot očividec potrdil isti sončni pojav, ki se je zgodil v Fatimi. Slednji se je trikrat ponovil v Rimu, in sicer 30. in 31. oktobra ter 1. novembra 1950. Zadnji datum je bil dan razglasitve verske resnice o vnebovzetju Device Marije.

O tem dogodku je kardinal Federico Tedeschini zvedel iz zaupnega pogovora s papežem. Vendar pa iz beležke Pija XII., ki je bila nedavno najdena v arhivih družine Pacelli (družina Pija XII.), tudi zasledimo poročilo o tem pojavu. Papež je pisal s svinčnikom na papir. Besedilo je včasih prečrtano, vendar zelo čitljivo. O pristnosti dokumenta ni nobenega dvoma:

Bilo je 30. oktobra 1950, dva dni pred slovesno razglasitvijo dogme o vnebovzetju Device Marije. Na običajnem sprehodu v vatikanskih vrtovih sem bral in študiral (…). Pogledal sem v nebo in prevzel me je pojav, ki ga nisem še nikoli videl. Sonce, ki je bilo še dokaj visoko, je postalo kot neprosojna rumenkasta obla, obdana s svetlim obročem.

Papež pravi, da je to mogel gledati brez bolečin v očeh, ker se je spredaj oblikoval lahek oblak. Nato piše: Neprosojna obla se je lahkotno premikala proti zunanjosti, pri tem pa se je vrtela in se premeščala od leve proti desni in obratno. V notranjosti oble je bilo povsem jasno in brez nikakršnih motenj mogoče videti zelo močne dejavnosti.

Pij XII. je v zaupnem pogovoru kardinalu Tedeschiniju pojasnil, da ga je ta pojav utrdil v njegovi odločitvi, da razglasi dogmo o Marijinem vnebovzetju. O njej so predhodno glasovali vsi škofje sveta. Od 1.181 škofov jih je samo šest izrazilo zadržke.

Bog je bil rojen iz Device.

Že od otroštva naprej, ko sem slišala in zvedela, da Bog obstaja, sem bila vedno skrbna in tankovestna glede svojega odrešenja in pokorščine. Ko sem nato spoznala, da je isti Bog moj stvarnik in sodnik vseh mojih dejanj, sem ga iskreno ljubila in se ga vedno bala ter sem sklenila, da ga ne bom nikoli žalila ne z besedami ne z dejanji.

Ko sem zvedela, da je dal postavo in svoje zapovedi izvoljenemu ljudstvu in je v njegov prid storil veliko čudežev, sem trdno sklenila, da ne bom ljubila drugega kot samo Njega. Posvetne stvari so mi postale skrajno nadležne.

Ko sem še zvedela, da je isti Bog odrešil svet in se rodil iz Device, sem ga tako vzljubila, da sem mislila samo Nanj in sem hotela imeti samo Njega.

Kolikor je bilo mogoče, sem se izogibala navzočnosti staršev in prijateljev ter pogovorov z njimi. Vse, kar sem imela, sem razdala ubogim. Obdržala sem samo nekaj malega hrane in obleke.

Sv. Brigita Švedska, Devica Marija, Nebeška razodetja, knjiga I, pogl. 10.

Zakaj moramo biti Marijini misijonarji?

Nihče od teh, ki so našli Marijo prek prave pobožnosti, ni rekel, da bi bil rešen križev in težav. Nasprotno! Takšen človek je z njimi obložen bolj kot kdo drug. Marija, ker je Mati živih, daje vsem svojim otrokom dele drevesa življenja, ki je Jezusov križ. Če jim Marija po eni strani nalaga velike križe, jim po drugi daje milost, da jih potrpežljivo in celo z veseljem nosijo. Na ta način so križi, ki jih daje svojim otrokom, zelo sladki in ne grenki …

Težava je v tem, kako najti Devico Marijo: z njo bi našli vse obilje milosti. Bog, vrhovni Gospod, lahko sam in neposredno sporoča to, kar običajno dela prek Marije. Ni predrzno trditi, da včasih to tudi stori. Vendar se Bog v skladu z vzpostavljenim redom Božje Modrosti na ravni milosti običajno razodeva prek Marije, kot pravi sv. Tomaž. Da bi se povzpeli do Njega in se z Njim združili, je potrebno, da uporabimo isto sredstvo, katerega je uporabil On sam, da se je spustil k nam, postal človek in nam posredoval svoje milosti: to sredstvo je prava pobožnost do svete Device.

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski

Brezmadežni

Brezmadežna.

Pa vendar človek kakor ti in jaz. Marija!

Deviška vsa.

Pa vendar žena, mati, kot katera izmed nas. Marija!

Ko k tebi obračam srce in oči,

se v mislih mi tvoja lepota blešči,

tvoj »Fiat«, ki vsemu je svetu resnično počelo,

in Sin tvoj, ki Bog je in smrti odvzel je nje želo.

Kako le, Marija, o tebi naj duša spregovori,

ko morje najlepših občutkov v njej prekipi?

Vsa lepa, vsa čista, vsa polna neskončne modrosti,

predana si Bogu, z naročjem vseh Božjih kreposti!

Je vera, je upanje in je ljubezen.

Vse troje, Marija, pa meni si ti.

Ko pomislim nate, se topi bolezen

in breme pretežko se lahko zazdi.

Olga

PO MARIJI K JEZUSU

»V tvojem srcu prebiva Bog, ki ga je Devica Marija nosila v svojem telesu.«

»Ko je bil Jezus v njenem telesu, je bila brezmadežna Devica Marija pozorna na dragoceni zaklad, ki ga je nosila. Molila je in bila neprestano v odnosu z detetom Jezusom v njej. Poslušala je njegov glas, ubogala njegove ukaze, bila je učljiva za njegove načrte in vnaprej trpela ob njegovih bolečinah. Ponosno je zadoščevala zaradi nehvaležnosti ljudi in ga izročala njegovemu Očetu do dneva, ko ga je dala svetu.

V tvojem srcu prebiva Bog, ki ga je Devica Marija nosila v svojem telesu. Odrešenik ljudi je v tvojem srcu navzoč tako kot v Mariji. Stôri tako kot ona, dokler se Odrešenik, ki je skrit v tebi, ne rodi na križu, kar pomeni, da postane viden v tebi prek tvoje smrti.«

Pavlina Jaricot

Rožni venec nam pomaga živeti v Božji navzočnosti.

Vsak dan poskušam, da bi se čim večkrat spomnil na Boga. Kljub dobremu namenu preživim večji del dneva, ne da bi mislil nanj. Kadar pa se zjutraj bolj potrudim in čez dan bolj zbrano molim rožne vence (zmolim vse štiri dele), se večkrat spomnim nanj, mu večkrat posvetim, kar delam ali trpim, in mu ponovim, da ga ljubim. Če pa v molitvi popustim, da postanem raztresen, kljub temu, da zmolim vse, kakor po navadi, se manjkrat spomnim na Boga in mu manjkrat darujem svoje življenje, ki tako postane bolj prazno. Čutim, da je res, kar je splošno znano, da gredo v nebesa tisti, ki molijo, in v pekel tisti, ki ne molijo.

Miha