Pet prvih sobot za mariborsko nadškofijo

Konec lanskega leta je v nas vzklila želja, da bi se v mariborski stolnici združili pri obhajanju petih prvih sobot. To željo smo laiki zaupali duhovnikom v stolnici. Sprejeli so našo pobudo in skupaj smo združili vse naše ideje. Tako smo se od januarja do maja letošnjega leta zbirali v stolnici iz vseh koncev naše Mariborske nadškofije. V Jezusovo in Marijino Srce smo polagali svoje prošnje. Predvsem smo prosili za našo nadškofijo, za Slovensko cerkev, za Evropo ter za mir na svetu. Molili smo za naše duhovnike – sedanje in bodoče. Čeprav je bila zadolžena vsak mesec ekipa molivcev in duhovnik iz različnih delov škofije, smo si bili v prošnjah enotni. Če prosimo Marijo, prenese Ona naše prošnje svojemu Sinu in zato verujemo da bodo naše prošnje uslišane, če je taka Božja volja. Prepričani smo, da je Mati Marija zadovoljna in srečna, ker smo bili v molitvi tako poenoteni. Sigurno pa je ponosna na svoje in naše duhovnike, ki so nas podpirali, nas sprejeli in z nami sodelovali. Pred kipom Fatimske Marije smo v košarici zbirali tudi listke s prošnjami in zahvalami, ki so potem odromale v Fatimo, kjer posebna skupina moli za vse te potrebe.

Prvo soboto v maju smo imeli svečano obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Hvala vsem, ki ste slišali glas Jezusovega in Marijinega Srca in smo bili kot ena družina. Hvala g. Marku Veršiču, ki nam je znal prisluhniti. Hvala g. Frančeku Bertoliniju, p. Damjanu Tikviču, p. Tončeku Borovnjaku. Brez g. Janeza Vagnerja in njegovih v srce segajočih in z ljubeznijo do JMS prepojenih besed prvosobotna pobožnost ne bi imela pike na i.

Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS) (Nagovor na seji Odbora in animatorjev Združenja JMS 25. maja 2019 v Stični)

Naša vsakoletna skupna seja Odbora in animatorjev Združenja posvečenih JMS je nekakšna naložitev dračja na ogenj našega srca, da poživi našo gorečnost za Jezusovo in Marijino Srce. Biti moramo zavzeti, goreči apostoli Najsvetejših Src – tako bo Bog po nas delal velike reči!

Naša posvetitev JMS nas vodi k svetosti. Kot člani Združenja posvečenih JMS smo na najboljši poti za osebno posvetitev in posvetitev kot skupnost, kot združenje. Izhodišče tega je zmeraj vera v Jezusovo in Marijino ljubezen do nas, kar simbolizira podoba srca. Tu se vse začne. Čimbolj človek doživi, da ga Jezus in Marija ljubita, tem bolj je sposoben to ljubezen vračati. V moči te njune ljubezni je zmožen ljubiti vse ljudi. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so Božjo in Marijino ljubezen globoko doživeli. Zato so se lahko žrtvovali v dolgih molitvah in odpovedih za vse ljudi, posebej za najpotrebnejše velike grešnike. To prizadevanje izraža fatimska molitev po vsaki desetki rožnega venca: » … privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja«. Reševanje Bogu odtujenega človeštva za nebesa je tudi naše poslanstvo. Ob tem se tudi sami posvečujemo. Ko smo se v posvetitveni molitvi izročili obema Srcema, smo se jima dali na razpolago. Onadva računata z nami. Po nas lahko delata velike reči. Ni dovolj, da se enkrat posvetimo, tudi ni dovolj, da večkrat zmolimo posvetitveno molitev. Treba je posvetitev živeti! Po Mariji smo izročeni Jezusu, po Mariji izročamo Jezusu vse človeštvo! Tako bosta onadva lahko nas same posvečevala in po nas posvečevala naše sestre in brate. Zato je premalo, če rečemo da je življenje iz posvetitve ena od pobožnosti. To je način našega življenja! Posvetitev živimo tam, kamor nas je Bog postavil, v svojem običajnem poslanstvu. Mati je mati, kdor je oče, je oče, duhovnik je duhovnik, kdor je v službi, je v službi. Toda način, kako smo vse to, kako to poslanstvo izvršujemo, je drugačen. Če posvetitev res živimo, živimo iz ljubezni, ki jo prejemamo od Jezusa po Mariji. Vse naše delovanje dobi višjo vrednost. To ni naša zasluga, to je dar Najsvetejših Src.

Naš apostolat je marijanski. Tudi naša revija V Materini šoli je marijanska. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je zapisal: »Če rečemo Marija, ona reče Bog.« Nič ne ostane pri Mariji. Ona vse izroča Bogu. Don Bosko je ob posebnih nalogah povabil Marijo Pomočnico: »Marija, zdaj pa začniva!« Vedno je imel uspeh. To bi lahko bilo tudi naše geslo, npr. geslo za duhovnike, preden mašujejo, spovedujejo, poučujejo otroke, obiskujejo bolnike. Svetniki in vsi novejši papeži so zelo marijanski. Preden gre papež Frančišek na mednarodna romanja ali se z njih vrača, gre najprej k Mariji. Ko pride v kakšno deželo, vedno obišče Marijina svetišča. Papeži so vneti molivci rožnega venca, celo več na dan! Lahko bi rekli, da je Marija najboljša »metoda« nove evangelizacije. Če bi to slovenski duhovniki doumeli in živeli, bi se marsikaj spremenilo na bolje. Fatimski pastirčki so naš kažipot. Marija jih je vzgojila za velike apostole. S svojim življenjem kakor svetilniki svetijo tudi nam.

Pripadamo Združenju posvečenih JMS. Ko smo se posvetili JMS, smo se pravzaprav posvetili Jezusu na križu, kajti tu se je ljubezen njegovega prebodenega Srca do nas najbolj razodela. Posvetili smo se tudi Jezusovi in naši Materi Mariji, ki stoji pod križem in daruje svojega Sina za nas. Na Kalvariji najlaže spoznamo globino ljubezni njenega brezmadežnega srca, ki ga je presunil meč bolečin. Jezusov križ ima dve razsežnosti: vertikalo in horizontalo. Vertikala nas povezuje z Jezusovim in Marijinim Srcem, horizontala pa nas povezuje med seboj. Združeni smo z vsemi člani, ki so se posvetili obema Srcema in hočejo Združenju zavestno pripadati. V prvo združenje so spadali trije fatimski pastirčki. Niso bili povezani samo z Marijo in Bogom, ampak tudi med seboj. Ta zavest, da živimo in delamo skupaj, je zelo pomembna. Zato je potrebno tudi medsebojno druženje. Ne samo: jaz – Bog, ampak tudi: jaz – mi! Zato je treba vsaj nekajkrat letno priti skupaj, moliti in delati skupaj, tudi v manjših skupinah. Skupne seje, duhovne obnove, duhovne vaje, mednarodna romanja – vse to nas povezuje ne le z Bogom, ampak tudi med seboj. Tako imamo vertikalo in horizontalo. Če ju združimo, nastane križ. S križa izvira rešitev za človeštvo! Če objamemo vsakdanje križe, prispevamo k rešitvi človeštva. Tako so delali fatimski pastirčki, ki so odpovedi celo iskali. To je naš prispevek h končni zmagi Marijinega in Jezusovega Srca. Jezus nam zagotavlja, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala, kajti on bo z nami vse dni do konca sveta. Marija v Fatimi nam daje upanje: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo!« Kako osrečujoča je zavest, da molimo in delamo za končno zmago Jezusovega in Marijinega Srca! To daje našemu življenju pravi smisel!

An

Naša ljubezen do Jezusa v sveti Evharistiji

Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Pelikan je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.

Jezus je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.

Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.”

Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom pokleknemo.

Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli obhajati Božje skrivnosti?”

“Tako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.”

O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”

Fatimski pastirčki so se odlikovali v ljubezni do 'skritega Jezusa'. Tudi po več ur, kar celo dopoldne so ga častili. Ko je bil Frančišek bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil: »Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.«

p. Anton

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa?

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tebi, v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, ponižna, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (6) Kako je Kristusova ljubezen osvojila sv. Pavla?

Posebno goreč v ljubezni do Kristusa je bil apostol Pavel. Zelo močno je nanj vplivalo doživetje spreobrnjenja pred Damaskom. Njegovo spreobrnjenje ni bilo v prehodu od moralno slabega ravnanja k dobremu. Bil je pobožen in goreč Jud in farizej. Iz te napačne gorečnosti je preganjal kristjane. Na pravi način je izbral Boga šele tedaj, ko je izbral Kristusa. V pismu Filipljanom je povedal:

“Kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem” (Flp 3,7–9).

Pred spreobrnjenjem je Savel mislil, da je možno doseči svetost in zveličanje z zvestim spolnjevanjem postave in njenih zapovedi, torej s svojimi močmi. Ob srečanju z vstalim Kristusom je Pavel spoznal, da ga je njegova zvestoba postavi usmerjala zoper Kristusa. To se je na zunaj pokazalo v preganjanju Kristusovih učencev in v njih Kristusa samega. “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,” je Savel zaslišal pred Damaskom.

Biti kristjan pomeni biti z vero upanjem in ljubeznijo povezan s Kristusom. Vera je nov način bivanja, bivanje v Jezusu Kristusu. Sv. Pavel govori o “vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda” (Flp 3,8). 'Spoznanje Kristusa' pomeni tesno povezanost z njim, pomeni, da se dá kristjan popolnoma voditi njemu. Za Pavla je Kristus vse. Kristjan je tisti, ki 'biva v Kristusu', kakor se apostol pogosto izraža. Hkrati pa 'Kristus živi v kristjanu'. Galačanom piše: “Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,19s).

Če živimo v Kristusu in on v nas, vse presojamo v zvezi z njim. Njemu je apostol Pavel izrekel svoj 'da'. Po veri vanj je izbral za svoje središče samo Boga. Postal je 'novi človek', ki je neprestano živel iz vere. Namesto prejšnje gorečnosti za starozavezno postavo je v apostolu popolnoma prevladala gorečnost za Kristusa. To je osvobodilo Pavla in osvobaja vsakega kristjana sebičnosti. Skupaj s sv. Pavlom kristjan postane po vključenju v Kristusovo velikonočno skrivnost, v Njegovo smrt in vstajenje, zmožen prave Božje ljubezni.

Sv. Janez Zlatousti je o Pavlovi ljubezni do Kristusa zapisal: “Ljubezen do Kristusa je bila v njem močnejša od vsega. To ga je delalo srečnejšega od vseh ljudi. Brez nje si ni želel biti niti družabnik mogočnih niti prijatelj poglavarjev in oblasti. V posesti te ljubezni je bil raje med zadnjimi, celo med kaznjenci, kakor pa brez nje med nosilci najvišjih svetnih časti. Bal se je le ene stvari: izgubiti Kristusovo ljubezen. To mu je pomenilo pekel, kazen, tisočere bridkosti. Doseči Kristusovo ljubezen pa je bilo zanj vse: življenje, veselje, angelska sreča, sedanja in prihodnja stvarnost, kraljevanje, uživanje obljubljenega, neizmerna dobrina.”