POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (1)

O molitvi smo v naši reviji že marsikaj brali. Vendar ne bo škodilo, če se ponovno in ponovno vračamo k tej temi. Glede molitve smo vse življenje učenci in vajenci. To je naš vsakdanji kruh. Molitev ima mnogo načinov in vsak ima o njej drugačno izkušnjo. Vsak dan začenjamo znova. Na krilih molitve se dvigamo k Bogu:od srca do Srca!

Molitev je najodličnejše opravilo na zemlji

            Zgodba pripoveduje, kako je nekoč kralj obiskal starega in učenega meniha, da bi se z njim posvetoval. Ko je pri njem opazil kup debelih knjig in listin, je rekel:

            "Zavidam ti, Pavlin, da lahko črpaš iz teh učenih del Božjo moč."

            "Motiš se, kralj," ga je zavrnil menih in ga peljal v hlev. Brat hlevar je ravno prekinil delo in sklenil roke k molitvi. Pavlin je pokazal nanj in rekel kralju:

            "Poglej, iz teh sklenjenih rok priteka Božja moč v naš svet – ne pa iz mojih knjig."

            Sv. Janez Krizostom, carigrajski patriarh, je učil: "Molitev in pogovor z Bogom je najvišja dobrina, ker nas združuje in zedinja z Bogom." "Molitev ne sme biti samo naše postransko opravilo, temveč srce in korenina vsega našega življenja."

            Sv. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hiše Božje previdnosti, je rad ponavljal: "Molitev je naše prvo in najpomembnejše opravilo."

            Sv. Leonard Portomavriški, voditelj številnih ljudskih misijonov, je hotel pri udeležencih predvsem zbuditi voljo do molitve.

            Sv. Frančišek Asiški je za prvega profesorja bogoslovja nove frančiškanske bogoslovne šole v Bologni imenoval sv. Antona Padovanskega. Nekoč mu je pisal: "Brata Antona, dragega mi učitelja, pozdravlja brat Frančišek. Všeč mi je, da bratom razlagaš sveto znanost, samo da s študijem ne zadušiš duha molitve, kakor je v Vodilu."

            O sv. Petru Kaniziju, prvem nemškem jezuitu, prenovitelju Nemčije po nastopu protestantizma, pravi njegov življenjepisec Brodrick: "Molitev je bila dihanje njegovega življenja in v tem je skrivnost njegovega velikega poguma, ki mu ni primere."

            Sv. Maksimilijan Kolbe, v 2. svetovni vojni mučenec ljubezni do bližnjega, je rekel: "Molitev je najmočnejše sredstvo, ki dušam prinaša mir, jih osrečuje in približuje Božji ljubezni. Molitev prenavlja svet. Molitev je pogoj za prenovitev življenja v sleherni duši."

            Papež sv. Pavel VI. je izpovedal: "Trdno sem prepričan, da je molitev najbogatejše in najpomembnejše opravilo. Po molitvi doživljamo Boga in smo deležni Božje dobrote, ljubezni in odpuščanja."

            Osemnajstletno dekle je zapisalo:

            "Zakaj danes molim? Zato ker čutim, da je to eno najčudovitejših dejanj človeka, Božje se zbliža s človeškim. Čutim potrebo po Božji bližini in tišini. To potrebuje prav vsak od nas. Niti en sam trenutek življenja ne bi živela, če tega ne bi želel Bog. Tudi lasje na glavi so mi prešteti, pravi Jezus. Mislim, da je molitev vir moči za kristjanovo delo. Je temelj, na katerem gradiš svoje bivanje. Kot je dihanje nujno potrebno za telesno življenje, tako je molitev življenjskega pomena za duhovno življenje."

            Fatimske pastirčke je angel leta 1916 povabil, naj molijo z njim. Naučil jih je dve molitvi. Pri drugem prikazanju poleti 1916 jih je povabil: »Molite, veliko molite!« Nebeška Gospa jih je pri vseh šestih prikazanjih leta 1917 spodbudila, naj molijo vsak dan rožni venec. Naučila jih je posebno molitev, ki jo molimo po vsaki desetki rožnega venca. Vse to kaže, da je molitev v najširšem pomenu besede najpomembnejše opravilo na zemlji.

Ko doživljamo krizo v Cerkvi, je še posebej pomembno, da se zavemo: Molitev je najnujnejše poslanstvo Cerkve! V molitvi je rešitev! Vsi molimo za vse, posebej za tiste, ki živijo v velikih grehih.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Lojze je zapisal: »Za meseca junij in julij posredujem prispevek h "klasju" naših molitev ter prizadevanj za duhovne poklice. Za duhovnike, redovnike in redovnice, ki so že na žetvi ter za vse fante in dekleta, ki jih Gospodar žetve danes kliče na pšenična polja.

- 40 udeležb sv. maše med tednom,

- 50 molitev sv. rožnega venca in

- 10 sodelovanj pri češčenju pred Najsvetejšim.«

Napredovali smo za dve zrni. Naj usmiljeni Bog, gospodar setve in žetve, na priprošnjo Matere duhovnih poklicev, bogato povrne vsem sodelujočim.

Posvetitev je globoko posegla v moje življenje

Posvetitve pred dvajsetimi leti se danes spominjam tako dobro kot malokaterih podrobnosti iz svojega življenja. Živo so mi pred očmi duhovne vaje v Stični, ki so bile priprava na posvetitev v cerkvi Žalostne Matere Božje. Vem, da se je ob tej priložnosti z mano dogajalo nekaj silno globokega. Ob sami posvetitvi sem bil tako zelo ganjen, da sem komaj izrekal besedilo. Stiskalo me je v grlu in solze so mi zalivale oči. Zavedal sem se, da sem prejel velikanske milosti, ki so bile pravzaprav tudi nekakšna nagrada za večletno duhovno prizadevanje, ki se je začelo z romanjem v Medžugorje pred tridesetimi leti, nadaljevalo z rednim obiskovanjem bogoslužja in prejemanjem zakramentov. Danes dojemam, da je vse moje življenje vodila Božja roka in Božja previdnost, ki me je marsikdaj obvarovala hudih padcev, kljub temu, da v mladih letih nisem vedno živel po Jezusovih naukih. Po Medžugorju so sledila še druga romanja in z ženo sva prejemala vse več milosti, a tudi trpljenja in preizkušenj ni manjkalo. Spominjam se, da sem kmalu nato začel vsak dan moliti k Jezusovemu Srcu molitev, ki je povezana z obljubami sv. Marjeti Alacoque.

Nemogoče je povedati, kaj vse sem prejel po posvetitvi. Moji odnosi do ljudi so postali bolj pristni in sproščeni. Lažje najdem lepo besedo za bližnjega. Zavedam se, da se v mojem življenju uresničujejo obljube Srca Jezusovega. Tudi trpljenja ne bi razumel, če bi mi ga Bog ne pomagal osmisliti.

Poglobljeno branje Dnevnika sv. Favstine Kowalske mi je izpolnilo življenje in odkrilo mnoge stvari, ki jih prej nisem poznal ali sem jih le slutil. Prišel sem do novih spoznanj o Božji dobroti in usmiljenju. Z ženo rada in pogosto moliva rožni venec Božjega usmiljenja, tudi med vožnjo v avtomobilu. Neka ženica mi je pripovedovala, kako je njen bolni mož hudo trpel in dolge dneve umiral, a umreti ni mogel. Nekdo je svetoval, naj zmolijo rožni venec Božjega usmiljenja. Ko so to storili, je mož spokojno izdihnil.

Čeprav vem, da mi tudi v prihodnje življenje marsikdaj ne bo prizanašalo, posebej z boleznimi, in bom moral izkusiti še marsikatero grenko trpljenje, tegobo in preizkušnjo, si vsak dan upam Jezusu izreči besede: »Jezus, vate neizmerno, slepo zaupam! Vem, da me ne boš zapustil in da bom vedno živel v objemu Tvoje usmiljene ljubezni.«

P. D.

Ljubezen do Boga se razodeva v izpolnjevanju njegove volje.

Pri ljubezni do Boga ima najvažnejšo vlogo človekova notranjost, njegovo srce. S srcem ljubimo Boga samega in to, kar on ljubi. Če je ta ljubezen pristna, se pokaže tudi v zunanjih dejanjih. Če imamo koga radi, nam ni težko izpolniti njegove volje. Če Boga ljubimo, bomo radi uresničevali tudi njegovo voljo. Če ne izpolnjujemo Božje volje, se nam ljubezen do Boga ohladi.

V Stari zavezi, v peti Mojzesovi knjigi, beremo: “Kaj zahteva od tebe Gospod, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo, da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro” (5 Mz 10,12s).

Ker kralj Savel ni ubogal Gospoda, mu je Samuel rekel: “Poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov” (1 Sam 15,22).

Kralj David je naročal sinu Salomonu: “Drži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil” (1 Kr 2,3).

Da bomo izpolnjevali Božjo voljo, je potrebna odprtost za Boga, kakor se kaže pri preroku Jeremiju: “Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca” (Jer 15,16).

Modri Sirah je zapisal: “Kateri se bojijo Gospoda, ne bodo nepokorni njegovim besedam, kateri ga ljubijo, se bodo držali njegovih poti” (Sir 2,15).

Po zunanjih dejanjih, po sadovih, presojamo notranjost. Jezus je učil: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe” (Mt 7,16s).

Glede svoje notranjosti se namreč kaj hitro motimo. Če čutimo pri molitvi prijetno notranjo toplino in zadovoljstvo, to še ni znamenje, da resnično ljubimo Boga. Zunanja dejanja pokažejo, kako je z našo notranjostjo in ljubeznijo. V izpolnjevanju Božje volje se pokaže, koliko je naša ljubezen do Boga pristna. Od tega izpolnjevanja je odvisna tudi naša večna sreča: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

Papež Pij XI. je aprila 1923 o sv. Tereziji Deteta Jezusa izjavil, da nam odkriva, v čem je popolnost, h kateri smo vsi poklicani. “Ugajati Bogu, ljubiti ga; mu ugajati in ljubiti ga tako, da izpolnimo Njegovo voljo. To je najlepši nauk, ki ga nam daje Mala Terezija. Pravi nam, da morejo priti vsi k Bogu, polni srčnega miru, če se vdano prepustijo Njegovi Božji volji, kakor se otrok prepusti v naročju svojega Očeta.”

p. Anton

Zakaj je ljubezen do Boga največja zapoved?

Ljubezen do Boga je bila že v stari zavezi največja zapoved: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govori o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata!” (5 Mz 6,4–9).
Evangelij nam poroča, kako je neki učitelj postave hotel Jezusa preizkušati z vprašanjem: “Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?”
V Mojzesovi postavi je bilo po sodbi judovskih učiteljev kar 613 postavnih določb, od teh 248 zapovedi (kolikor ima po takratnem poznavanju človeško telo kosti) in 365 prepovedi (kolikor je dni v letu). Kako naj se v vsem tem človek znajde? Med 613 postavnimi določbami sta bili tudi ljubezen do Boga in do bližnjega. Nista pa bili med seboj povezani. Ljubezen do bližnjega tudi ni bila podobna ljubezni do Boga, kakor je naglasil Jezus.
Jezus je na vprašanje učitelja postave odgovoril: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki” (Mt 22,37–40).
Največja zapoved je torej ljubezen do Boga, toda njej je podobna ljubezen do bližnjega. Gre za dve neločljivi zapovedi, ki pa se med seboj razlikujeta. Mera, s katero naj ljubimo Boga, je drugačna od mere, s katero naj ljubimo bližnjega. Boga je treba ljubiti “z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem”, to je “nad vse”, bližnjega pa “kakor samega sebe”.
Če vsaj nekoliko doumemo, kdo je Bog, da je neskončno lepši in bolj vzvišen od vsega ustvarjenega ter neizmerno boljši od vsakega še tako dobrega človeka, ga ni težko ljubiti. Ljubezen do njega nam olajšuje čustvo hvaležnosti.
Ljubezen mora biti gibalo vsega našega delovanja in življenja. Vse drugo bo propadlo, ostalo bo le tisto, kar je narejeno iz ljubezni. Ljubezen je namreč od Boga in je večna. Naša zmožnost za ljubezen prihaja od njega. Ljubezen je zato tako pomembna, ker je edini most do edinosti z Bogom in z ljudmi.
Če hočemo biti v pravem pomenu Jezusovi učenci, moramo Jezusa in po njem troedinega Boga bolj ljubiti kakor svoje starše ali otroke. Ljubezen do Boga ima prednost pred ljubeznijo do kogarkoli drugega. Bog mora biti v našem življenju na prvem mestu. Gre za ljubezen v volji, ne za čustveno ljubezen. S čustveno ljubeznijo morda ljubimo svoje sorodnike bolj kakor Boga. Čustva niso v naši oblasti.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (4) Ljubezen do Boga

V knjigi sv. Alfonza Marije Ligvorija O ljubezni do Jezusa Kristusa beremo: “Ker je Bog vedel, da dobrote privabljajo človeka, ga je hotel s svojimi darovi pridobiti, da bi ga ljubil: 'S tistimi vezmi bom pritegnil ljudi, da me bodo ljubili, s kakršnimi se dajo ujeti: z vezmi ljubezni.'”

Naša ljubezen do Boga se začne z veseljem, ki ga občutimo nad neskončno dobrim in usmiljenim Bogom in njegovimi darovi. Ko to doživljamo, se v nas začne dobrohotna ljubezen do njega. Vendar Bogu, ki je neskončno popoln, ne moremo ničesar dodati. Moremo pa se vedno bolj veseliti Božje dobrote in se odpovedovati vsakemu drugemu ugodju. Moremo se mu popolnoma darovati in ga nesebično slaviti.

Neki redovnik je vprašal brata Egidija, enega od prvih tovarišev sv. Frančiška Asiškega, kaj bi mogel še storiti, da bi bil Bogu prijetnejši. Ta mu je odgovoril: “Eno enemu, eno enemu!” Potem mu je to razložil: “Daj vso svojo dušo, ki je ena sama, edinole Bogu, ki je en sam!”

Potrebno je, da si Božjo odličnost, dobroto in ljubezen vedno znova kličemo v spomin. Potem nam ne bo težko veseliti se v Bogu in ga ljubiti. Svetniki so se mnogo bolj veselili Boga kakor sebe. Iz spoznanja izvira ljubezen. Človek postane to, kar ljubi.

V ljubezni do Boga napredujemo toliko, kolikor napredujemo v spoznavanju Božje ljubezni do nas. Naša ljubezen je odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. Bog nas s svojo ljubeznijo vedno prehiteva in preseneča. Pred Bogom smo vedno ubogi, revni in prazni. On od nas ne more pričakovati nobene koristi. On nas ljubi, ker nam hoče dobro.

Bog nas je ustvaril in nas stalno vzdržuje v bivanju. Bog nas je odrešil in nas stalno odrešuje. Bog nas je posvetil in nas stalno posvečuje. Treba je imeti vse to vsak dan znova pred svojimi duhovnimi očmi. Tako bomo vzljubili Darovalca.

Bog sam nam pomaga s svojo milostjo. Lep primer je sv. Avguštin. V Izpovedih takole piše o sebi: “Klical si in klical, da si mi gluhoto prebil. Bliskal si in žarel, da si mi slepoto pregnal. Sladkó zavonjal si mi in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.”

Sv. Terezija Avilska je v Lastnem življenjepisu zapisala: “Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi vélike ljubezni, ki nam jo je Bog pokazal s tem, da nam je dal tako dragoceno poroštvo svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da te ljubezni nikoli ne pozabimo in si prizadevamo, da tudi mi ljubimo njega.”