Listina družinskih pravic

Ob koncu razmišljanja o družini, njenem bistvu, vlogi, pomenu, smislu, nalogah in njenem poslanstvu, naj spregovorimo še o listini družinskih pravic, kakor jih je začrtala Cerkev. Na škofovski sinodi, ki je zasedala v Rimu od 26. septembra do 25. oktobra 1980, so se sinodalni očetje soočali z vprašanjem družine, njene identitete in njenih nalog. Apostolsko pismo O družini je tako sad škofovske sinode kot tudi papeževega osebnega študija in premišljevanja. Papež sv. Janez Pavel II. je pismo podpisal na praznik Kristusa Kralja, 22. novembra 1981.

Sinoda je ugotovila, da je položaj številnih družin v raznih deželah sveta res zelo problematičen, če ne povsem nezadovoljiv. Ustanove in zakoni ne priznavajo nedotakljivih pravic družine in človeške osebe same. »Zato se Cerkev odkrito in z vsem poudarkom zavzema za pravice družine zoper neznosne samovoljnosti in zlorabe s strani družbe in države. Sinodalni očetje so med drugim navedli naslednje pravice družine:

            - pravico, da obstaja in se razvija kot družina, to se pravi pravico vsakega človeka – zlasti tudi revnih – da ustanovi družino in jo vzdržuje s potrebnimi sredstvi;

            - pravico, da uveljavlja lastno odgovornost pri posredovanju življenja in pri vzgoji otrok;

            - pravico do intimnosti na področju družinskega in zakonskega življenja;

            - pravico do trajnosti zakonske vezi in do trajnosti zakona kot ustanove;

            - pravico, da veruje, da svojo vero izpoveduje in da jo širi;

            - pravico, da svoje otroke vzgaja ustrezno svojim lastnim verskim ter kulturnim izročilom in vrednotam s potrebnimi sredstvi in ustanovami;

            - pravico do telesne, socialne, politične in gospodarske zaščite, zlasti za revne in bolne;

            - pravico do primernega stanovanja, ki omogoča dostojno družinsko življenje;

            - pravico, da izraža in zastopa svoje interese pred javnimi, gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi oblastmi na višji in na nižji stopnji, bodisi osebno sama, ali pa s pomočjo združenj;

- pravico do združevanja z drugimi družinami in ustanovami za omogočanje dobrega in hitrega izpolnjevanja lastnih nalog;

- pravico, da s pomočjo ustreznih ustanov in zakonodaje brani mladoletnike pred škodljivimi drogami, pornografijo, alkoholizmom itd.;

            - pravico do poštenega razvedrila, ki pospešuje vrednote družine;

            - pravico ostarelih do človeka vrednega življenja in smrti;

            - pravico, da se more kot družina izseliti in si poiskati ugodnejše življenjske pogoje.«

dr. Alojz Snoj

Družina kot občestvo v službi človeka

To pa je kraljevska naloga družine. Krščansko življenje ne najde svoje postave v kakem zapisanem osebnostnem zakoniku. »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). To velja tudi za krščanske zakonce in za družino. Njihov voditelj in njihovo merilo je Jezusov Duh, izlit v srca pri zakramentu zakona. Zakrament zakona v povezavi s krstom na novo razglaša evangeljsko zapoved ljubezni in jo z darom Svetega Duha globlje vtisne v srce krščanskih zakoncev. Očiščena in odrešena ljubezen zakoncev je sad Svetega Duha. Družina izvršuje svojo kraljevsko nalogo s tem, da se v mišljenju in delovanju daje prežemati Kristusovemu duhu služenja človeku. Z zatajevanjem samega sebe in svetim življenjem naj bi v sebi premagovali greh in služili Kristusu tudi v drugih ter s ponižnostjo in potrpežljivostjo vodili svoje brate h Kralju.

»Nova zapoved ljubezni navdihuje in prežema krščansko družino z duhom gostoljubja, spoštovanja in uslužnosti do vsakega človeka; saj v vsakem od njih vidi dostojanstvo osebe in Božjega otroka« (O družini 64,1). Še posebej naj služi revnim, slabotnim in trpečim. Ne sme se zapirati vase, ampak mora ostati odprta za družbo in gojiti čut za pravičnost. Ko krščanska družina v ljubezni gradi Cerkev, služi hkrati s tem človeku in svetu ter resnično prispeva k celostnemu človeškemu napredku.

PO MARIJI K JEZUSU ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (8, konec) Družina kot občestvo v pogovoru z Bogom

To je njena duhovniška naloga. Oznanjevanje evangelija in njegovo sprejemanje v veri dosega svojo polnost v zakramentalnem obhajanju. Cerkev je kot občestvo tudi duhovniško ljudstvo. Tudi krščanska družina je vključena v Cerkev kot duhovniško ljudstvo. »Po zakramentu zakona ... jo Gospod Jezus neprestano oživlja, kliče in obvezuje k pogovoru z Bogom, k pogovoru, ki se uresničuje v zakramentalnem življenju, v darovanju lastnega bivanja in v molitvi« (O družini 55,2). Družina je poklicana, da posvečuje sama sebe, pa tudi cerkveno skupnost in svet.

Zakrament zakona, ki je zakoreninjen v posvečujoči milosti krsta, je prav poseben pripomoček za posvečevanje zakoncev in krščanskih družin. V moči Kristusove smrti in vstajenja je zakonska ljubezen deležna očiščenja in posvečenja. Dar Jezusa Kristusa pa se ne izčrpa z obhajanjem zakramenta zakona, temveč spremlja zakonce skozi vse življenje. Zakrament zakona krščanska zakonca okrepi in tako rekoč posveti za dolžnosti in dostojanstvo njunega stanu. Vsesplošna poklicanost k svetosti velja tudi za krščanske zakonce in starše. Celotno življenje naj postane duhovna daritev.

»Naloga posvečevanja, ki je lastna krščanski družini, ima svoje korenine v krstu, svoj najvišji izraz pa v evharistiji, s katero je krščanski zakon globoko povezan« (O družini 57,1). Evharistija je studenec krščanskega zakona, ker je studenec ljubezni. Evharistični kruh napravlja iz različnih udov družinskega občestva eno samo telo, v katerem postane vidna in navzoča edinost Cerkve.

Družina je kraj medsebojnega odpuščanja. K posvečevalni nalogi družine spada tudi bistveno in trajno sprejemanje poziva k spreobrnjenju. Kesanje in medsebojno odpuščanje, ki znotraj krščanske družine zavzemata širok prostor, najdeta svoje posebno zakramentalno uresničitev v sveti spovedi. Obhajanje tega zakramenta je za družinsko življenje posebnega pomena. V luči vere odkrivajo zakonci in družinski člani, da greh ne nasprotuje le zavezi z Bogom, ampak tudi zavezi zakoncev in družinskega občestva.

K temeljem duhovniškega poslanstva, ki so ga deležni zakonci in starši, spada tudi molitev. Krstno duhovništvo vernikov preoblikuje vsakdanje življenje obeh zakoncev v duhovne daritve, Bogu prijetne po Jezusu Kristusu. To se zgodi ne le z obhajanjem evharistije in drugih zakramentov, ampak tudi z molitvenim življenjem. »Družinska molitev ima svoje značilnosti. To je skupna molitev moža in žene, staršev in otrok« (O družini 59,2). Skupnost v molitvi je hkrati sad in zahteva občestva. »Na člane krščanske družine se na poseben način nanašajo besede, s katerimi Jezus obljublja svojo navzočnost: 'Povem vam tudi: Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v katerikoli prošnji, jima bo moj Oče, ki je v nebesih, vse storil. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi'« (O družini 59,2). Vsi družinski dogodki so lahko priložnost za zahvaljevanje, prošnjo in izročanje Bogu. Praktičen zgled in živo pričevanje staršev pa je nenadomestljiva osnova vzgoje za molitev, tako liturgično kot zasebno. Družina more živeti le s stalno Božjo pomočjo. Kdor zanjo Boga ponižno in zaupljivo prosi, temu bo prav gotovo podeljena. »Nikdar ne smemo pozabiti, da je molitev bistvena in nujna sestavina krščanskega življenja ... Še več, molitev spada k naši človeškosti sami; molitev je prvi izraz notranje resnice človeka, prvi pogoj pristne svobode duha. Zaradi tega molitev nikakor ni beg pred vsakdanjimi dolžnostmi, nasprotno, molitev je najmočnejša spodbuda za krščansko družino, da sprejema nase vse odgovornosti, ki jih ima kot prva in temeljna celica človeške družbe« (O družini 62,1–2).

Žalostni del rožnega venca

1.                  Z Marijo glejmo Jezusa,

vsegà svetá rešitelja.

za nas krvavi pot poti,

molimo z njim zdaj tudi mi.

2.                   Z Marijo glejmo Jezusa,

vsegà svetá rešitelja.

za nas je strašno bičan bil,

za naše grehe kri prelil.

3.                   Z Marijo glejmo Jezusa,

vsegà svetá rešitelja.

za nas je s trnjem kronan bil,

ponižnosti nas je učil.

4.                   Z Marijo glejmo Jezusa,

vsegà svetá rešitelja.

za nas je nesel težki križ,

da vsak bi rad objel svoj križ.

5.                   Z Marijo glejmo Jezusa,

vsegà svetá rešitelja.

za nas je strašno križan bil,

nebesa vsem nam pridobíl.

An

»Rožni venec je zame postal neznana milina.«

P. Jacquesa Mourada, siro-katoliškega duhovnika iz Aleppa (Sirija), je 21. maja 2015 ugrabila teroristična organizacija Islamska država. Po petih mesecih zapora, v katerem so ga mučili in je bil večkrat v smrtni nevarnosti, mu je uspelo čudežno pobegniti. Navajamo izvleček iz njegovega pričevanja:

»Od takrat, ko so nas ugrabili, v miru molim rožni venec … V vseh teh letih, ki sem jih preživel v samostanih Mar Musa in nato v Mar Elian (Sirija), ga nisem bil več navajen moliti, ker me je že petkratno ponavljanje zdravamarije dolgočasilo. Toda po štirih dneh se je vse spremenilo: Zdravamarije so kot klici SOS, ki jih pošiljam nebesom in imam pri tem nerazložljivo gotovost, da jih poslušajo.

Prepričan sem, da me Marija prek rožnega venca vodi v največjo možno Jezusovo bližino. Tako ta molitev ni več mehanična, ampak je resnična in prava meditacija. Dolgo se zaustavljam pri vsaki skrivnosti iz Jezusovega življenja, ki moji duši govori s presenetljivo močjo …

Prek molitve rožnega venca se prizori iz Jezusovega življenja vrstijo v mojem umu kot v kinu …: ko se sami nahajamo v težki preizkušnji in osamitvi, razumemo mnogo vidikov Jezusovega trpljenja. Tako je rožni venec zame postal milina, ki je prej nisem poznal.«

Menih v ujetništvu. Boj zapornika džihadistov za mir