Marijino posredovanje pri Jezusu

Leta 1572 je Cesare Baronio, častitljiv Neapeljčan in član oratorija, hudo zbolel. Podelili so mu zakramente za umirajoče in iz trenutka v trenutek so pričakovali njegovo smrt. Tako kot njegov predstojnik in prijatelj sv. Filip Neri je gojil veliko vdanost do Svete Device.

Filip je pričel moliti, da bi za svojega prijatelja izprosil milost ozdravljenja. Baronio je takoj sladko zaspal in videl je svojega predstojnika ob nogah Odrešenika in njegove svete Matere, ko ju je prosil za njegovo ozdravljenje s temi besedami: »Gospod, daj mi Baronija! Spet ga pošlji k meni! To, kar želim, tudi hočem!« Ker je Jezus zavrnil njegovo prošnjo, se je obrnil k njegovi Materi in ko je videl Marijino posredovanje, je takoj vedel, da je bil uslišan.

Točno v tistem trenutku se je Baronio prebudil in bil je trdno prepričan, da ne bo umrl zaradi te bolezni. Dejansko je še tistega dne ozdravel in v letopisih svojemu nad vse ljubljenemu duhovnemu očetu ni pozabil omeniti tega dogodka.

R. F. Rohrbacher, zgodovinar

Vir: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

Družina kot občestvo, ki veruje in evangelizira

To je njena preroška naloga. To pomeni z vsem spoštovanjem poslušati Božjo besedo, jo sprejeti in jo zaupljivo oznanjati naprej. Poslušnost vere se zahteva tudi od krščanskih zakoncev in staršev. V veri odkrivajo in v veseli hvaležnosti občudujejo Božji načrt o družini. Temeljnega pomena za vero poročencev je slovesnost ob prejemu zakramenta zakona, ki je v svojem notranjem bistvu razglasitev vesele novice o zakonski ljubezni v Cerkvi. Bog, ki je poklical poročenca v zakon, ju kliče še naprej in jima odkriva in nalaga konkretne zahteve. Te izhajajo iz njunega družinskega, družbenega in cerkvenega položaja in iz njune udeleženosti pri Kristusovi ljubezni do njegove Cerkve.

Družina je nadalje kraj, kjer se evangelij izroča poznejšim rodovom. Je pa tudi nositeljica evangelizacije za druge družine. Znotraj družine, ki se zaveda tega poslanstva, oznanjajo evangelij vsi njeni člani in ga drug od drugega sprejemajo. Ponekod je družina edino okolje, kjer je mogoča pristna kateheza.

Oznanjevalna služba krščanskih staršev je izvirna in nenadomestljiva. Oblikuje otroke za življenje in za nalogo v skladu s poklicanostjo vsakega. S tem je prvo in najboljše semenišče. Dolžna je braniti in širiti vero in se udeleževati misijonarske dejavnosti, ko pričuje za tiste, ki so daleč, in goji misijonarske poklice (prim. O družini 51–54).

dr. Alojz Snoj

Cerkvenostno poslanstvo družine

"K temeljnim nalogam krščanske družine spada tudi cerkvenostno poslanstvo; poklicana je k sodelovanju pri graditvi Božjega kraljestva v zgodovini, in sicer s svojo udeleženostjo pri življenju in poslanstvu Cerkve" (O družini 49,1). Mnogovrstne so namreč vezi med Cerkvijo in krščansko družino, po katerih postaja družina "Cerkev v malem" ali "domača Cerkev" in na svoj način tudi živa podoba in ponavzočenje skrivnosti Cerkve. Katere so te vezi?

Najprej je to seveda mati Cerkev, ki podarja krščanski družini življenje, jo vzgaja in oblikuje. To svoje odrešenjsko poslanstvo izvršuje z oznanjevanjem Božje besede, z obhajanjem zakramentov, s katerimi bogati in krepi krščansko družino s Kristusovo milostjo, in z nenehnim razglašanjem nove zapovedi ljubezni.

S svoje strani pa je tudi krščanska družina globoko vsajena v skrivnost Cerkve in udeležena pri njenem odrešenjskem poslanstvu; zakonci postajajo "odrešeno" občestvo in so poklicani k temu, da postanejo tudi "odrešujoča" skupnost. Kristusovo ljubezen ne le prejemajo, ampak so jo dolžni dajati tudi naprej.

Posebna in izvirna cerkvenostna naloga krščanske družine pa je, da se z vsem, kar je in kar dela, kot globoko občestvo ljubezni in življenja postavlja v službo Cerkvi in družbi. Njen delež pri tem ima občestveno oznako. Svoje služenje Cerkvi in svetu uresničuje skupno. Njena udeležba pri trojnem poslanstvu, preroškem, duhovniškem in kraljevskem, se uresničuje v zakonski in družinski ljubezni, z njenim izrednim bogastvom vrednot in z njeno zahtevo po celovitosti, edinosti, zvestobi in rodovitnosti. Ljubezen in življenje sta torej bistveno jedro njenega odrešenjskega poslanstva (prim. O družini 49–50).

PO MARIJI K JEZUSU ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (7) Družina, domača Cerkev

Drugi vatikanski koncil je v dogmatični konstituciji o Cerkvi družino s posrečeno in vsebinsko polno podobo označil za "tako rekoč domačo Cerkev" (C 11,2). Družinski dom je skupnost milosti in molitve, šola človeških kreposti in krščanske ljubezni (prim. KKC 1666). Krščanska družina je namreč kraj, kjer otroci prejmejo prvo oznanilo vere.

Katekizem katoliške Cerkve je ta nauk koncila razložil takole: "Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije. Cerkev ni nič drugega kakor Božja družina. Od vsega začetka so jedro Cerkve pogosto sestavljali tisti, ki so z vso svojo hišo sprejeli vero. Ko so se spreobrnili, so tudi želeli, da bi se zveličala vsa njihova hiša. Te družine, ki so postale verne, so bili otočki krščanskega življenja sredi neverujočega sveta.

V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Zato 2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom Ecclesia domestica – domača Cerkev. V krogu družine so starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic.

Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo. Družina je tako prva šola krščanskega življenja in šola za bogatitev človeškosti. Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja.

Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti – in to pogostokrat proti svoji volji – posebno blizu Jezusovemu Srcu in torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve ter posebno njenih pastirjev: veliko število samskih ljudi. Mnogi od njih ostanejo brez človeške družine pogostokrat zaradi revščine. Obstajajo taki, ki živijo svoj položaj v duhu blagrov, ko na vzoren način služijo Bogu in bližnjemu. Vsem tem je treba odpreti vrata družin, domačih Cerkva in velike družine, ki je Cerkev. Nihče ni na tem svetu brez družine; Cerkev je dom in družina za vse, zlasti za tiste, ki se trudijo in so obteženi" (KKC 1655–1658).

Družina torej ni samo sestavni del ali celica Cerkve, ampak je sama na sebi nekaj svetega in ima cerkvenostno naravo. V njej se namreč uresničuje neko posebno duhovništvo v odnosih ljubezni in predanosti med možem, ki predstavlja Kristusa, in ženo, ki predstavlja Cerkev. Krščanski zakonci imajo poseben poklic, da bi bili drug drugemu in otrokom prve priče vere in Kristusove ljubezni.

Častitljivi del rožnega venca

(Kraljica venca rožnega)

1.Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

od mrtvih vstal je in živi,

naj hvalna pesem mu doni.

2. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

k Očetu je v nebesa šel,

nikoli več ne bo trpel.

3. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga;

je Svetega Duha poslal

in Cerkev z njim obdaroval.

4. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker Mater je v nebesa vzel,

ji večno srečo preskrbel.

5. Obličje glejmo Kristusa,

z Marijo občudujmo ga,

ker svojo Mater kronal je,

človeštvu zbudil upanje.

An

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI

Moč molitve rožnega venca

Nihče ne bo mogel nikoli dojeti čudovitih zakladov posvečevanja v molitvi in v skrivnostih rožnega venca. Premišljevanje skrivnosti življenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa je vir čudovitih sadov za tiste, ki ga molijo. Danes iščejo doživetja, ki človeka zadenejo, ganejo in mu zapustijo v duši globoke vtise. Vendar, ali je kdaj obstajala bolj ganljiva zgodba od Odrešenikove, ki se odpre pred našimi očmi v skrivnostih rožnega venca, ki nas spominjajo na ganljive prizore življenja, smrti in slave Odrešenika sveta? Posebni hudičevi iluziji nasedejo tisti, ki verjamejo, da obstajajo bolj vzvišene molitve od molitve očenaš in zdravamarija, in te svete molitve – ki so opora, moč in zaščita za dušo – opuščajo. Namreč, duša, ki ostane zvesta vsakodnevni molitvi rožnega venca, ne bo nikoli znatno zašla, ker je hudič ne bo mogel prevarati. To trditev bi podpisal z lastno krvjo.

Sv. Ludvik G. Montfortski

Molitev rožnega venca v družinah je ohranila vero.

Albanski škofje so povabili fatimsko Marijo Romarico od januarja do aprila 2014 v zahvalo za njeno priprošnjo v času preganjanja. Predsednik škofovske konference msgr. Angelo Masafra je prepričan, da je vero v albanskem narodu ohranila molitev rožnega venca v družinah. »Medtem ko je družina ob večerih molila, je eden od članov stal zunaj na straži, da jih ne bi zasačili pri molitvi!« Fatimsko sporočilo je bilo v Albaniji prisotno že leta 1942 in v albanščini je takrat izšla knjižica Pet prvih sobot.

Z Njo bomo premagali zlo v svetu.

Apostolski vikar Svetega sedeža v Nepalu msgr. škof Paul Sinich je vernikom Nepala v oktobru 2014 pisal: »Častimo presveto Devico Marijo z molitvijo rožnega venca, ki je vsemogočna in kontemplativna molitev.« Škof omenja misel papeža Benedikta XVI., ki pravi: »Rožni venec ni kakšna pobožna molitev iz preteklosti, ampak prinaša novo pomlad.« Škof še piše: »Če molimo rožni venec, prosimo Marijino, naj posreduje v naših družinah, v skupnostih, v Cerkvi in družbi. V teh zelo težkih časih preizkušenj je Marija naše upanje in naša sopotnica. Z njo bomo premagali zlo v svetu.« Škof vabi nepalski narod, naj vsak dan moli rožni venec za edinost kristjanov, za trpeče in bolnike in za dobrobit Nepala.

Zakaj rožni venec molita po tihem?

Peljal sem se iz Luksemburga v Bruselj. Bilo je leta 1944. Začel sem moliti rožni venec. Bil sem sam v oddelku.

V Marbehanu je vstopila neka gospa. Opazila je, da molim rožni venec. Dala mi je znak kot pozdrav, potem pa je tudi ona začela moliti rožni venec v tišini. Občudoval sem njeno umirjenost, pogum in spoštljivost. Na postaji Longlier je vstopil mož obilnejše postave, slikovit. Usedel se je v najin oddelek, precej glasno.

Gospa mi je dala znak da bo ona nadaljevala z molitvijo rožnega venca. Na kar sem tudi jaz odgovoril prav tako, da ne bom odnehal. Sopotnik naju je gledal precej zmedeno, gledal najine roke z rožnim vencem. Lahko bi se posmehnil. Toda nikakor. Na najino presenečenje je snel svoje pokrivalo in vprašal: "Zakaj vidva molita rožni venec potihoma in zakaj ga ne molimo na glas skupaj?« Molili smo do postaje Jemelle, ko sta sopotnika izstopila.

princ Xavier de Burbon-Parme, v: Cvetke Device Marije, 129–130.