Bela Gospa me je ustavila na pragu pekla

V tridesetih letih 20. stoletja je bil neki prostozidar v Braziliji blizu smrti. Njegovi »bratje« so skrbno preprečevali, da duhovnik ne bi vstopil in se pomudil pri njem. Neki duhovnik se je trikrat pojavil pri vhodu v hišo umirajočega in trikrat ga je skupina odslovila, ne da bi obvestila bolnika.

Stanje umirajočega se je neprestano slabšalo, dokler ni izgubil zavesti. Mislili so, da je umrl, toda nenadoma so navzoči močno prestrašeni videli, da se je usedel na posteljo in jim v grozljivem tonu kričal:

»Bedneži! Da, pekel zagotovo obstaja! Bil sem na tem, da padem vanj, vendar me je bela Gospa na njegovem pragu zaustavila in mi dala čas za priznanje svojih grehov!«

Potem se je obrnil k svojemu bratu in ženi:

»Bedneža! Vidva sta trikrat zavrnila duhovnika, ki me je obiskal, da bi mi zaprl vrata pekla in mi odprl vhod v nebesa! Tebi, moj brat, naj bo jasno, da nisi gospodar v tej hiši! Naj gre moja žena takoj iskat tega duhovnika! Hočem se spovedati.«

Tistega dne mu je uspelo, da se je poln veselja spovedal in izdihnil.

Izvlečki iz pisma frančiškana E. Maurana

Vir: Le chapelet des enfants (Rožni venec otrok)

Enako dostojanstvo žene in moža

"Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril" (1 Mz 1,27). Ta in druga svetopisemska besedila nam dajejo zadostne temelje, da spoznamo bistveno enakost med možem in ženo. Oba sta od začetka osebi. "Od začetka sta se pojavila kot edinost dveh, in tako je premagana prvotna samota, v kateri se za človeka ni našla pomočnica njemu primerna" (O dostojanstvu žene 6,5). Žena ima enako dostojanstvo in odgovornost kakor mož. "Ta enakovrednost prihaja na edinstven način do veljave v medsebojnem podarjanju drugemu in v skupnem žrtvovanju za otroke" (O družini 22,3). Zaradi enakega dostojanstva ima žena pravico do opravljanja javnih nalog. "Po drugi strani pa zahteva resnično napredovanje žene, da njena materinska in družinska naloga najde jasno priznanje vrednosti v primerjavi z vsemi javnimi nalogami in drugimi poklici" (O družini 23,2). Cerkev neutrudno zahteva, naj vsi priznavajo in cenijo nenadomestljivo vrednost dela žene na domu.

dr. Alojz Snoj

Dostojanstvo žene

Dostojanstvo žene in njena poklicanost sta dobila v zadnjih letih poseben pomen. V svoji Poslanici ženam je 2. vatikanski koncil zapisal, da je Cerkev ponosna, ker je dvignila čast žene in ji prinesla svobodo. V najvišji meri je Bog razodel dostojanstvo žene s tem, da si je sam privzel človeško naravo iz žene in Marijo kot novo Evo postavil za zgled odrešene žene, ki jo Cerkev časti kot Božjo Mater. Tako je bilo mogoče, da je v teku stoletij zablestela temeljna enakost žene in moža. "Toda bliža se ura, in je že tu, ko poslanstvo žene dobiva svojo polnost. Prišla je ura, ko žena dobiva v družbi tolikšen vpliv, izžarevanje in moč kakor še nikoli" (Poslanica ženam).

Zvestoba zakonske ljubezni

"Zakonska ljubezen po svoji naravi zahteva od zakoncev nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati do nadaljnjega" (KKC 1646). Tako govori o zakonski zvestobi katekizem, ki se nato sklicuje na 2. vatikanski koncil. Ko so koncilski očetje spregovorili o svetosti zakona in družine in o tesni povezanosti med možem in ženo, so izjavili: "Takšno tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok – oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezljivo enoto" (CS 48,1). Najgloblji nagib za takšno zvestobo je v zvestobi Boga samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa Kristusa svoji Cerkvi. Z zakramentom svetega zakona sta zakonca usposobljena za to, da ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo. Z zakramentom dobi tudi nerazvezljivost zakona nov in globlji smisel.

ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (4) Enovitost in nerazvezljivost zakona

"Taki skupnosti radikalno nasprotuje mnogoženstvo, ki direktno zanikuje Božji načrt, kakor je bil razodet ob začetku; saj nasprotuje enakemu osebnostnemu dostojanstvu moža in žene, ki se v zakonu podarjata s celostno in prav zato enovito in izključno ljubeznijo " (O družini 19,4). "Značilna za zakonsko skupnost ni le njena enovitost, marveč tudi njena nerazvezljivost,« pravi apostolsko pismo O družini, saj to zahteva tako njuno tesno zedinjenje, kakor tudi blagor otrok. Zakonska ljubezen je dokončna in ima svoj temelj in svojo moč v Jezusu Kristusu. Bog hoče in podarja nerazvezljivost zakona kot sad, znamenje in zahtevo absolutno zveste ljubezni, ki jo ima Bog do človeka in Kristus do svoje Cerkve. Kristus je obnovil načrt, ki ga je imel Stvarnik s človekom in ga zapisal v srce moža in žene. Z milostjo svetega zakramenta moreta ne le premagati "trdosrčnost", ampak se tudi ljubiti s podobno ljubeznijo in brezpogojno zvestobo, s katero Kristus ljubi Cerkev: "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje" (Mt 19,6). "Med najvažnejšimi in najnujnejšimi nalogami zakonskih parov v našem času je pričevanje za neprecenljivo vrednoto nerazvezljivosti in zakonske zvestobe,« še dodaja apostolsko pismo O družini (21,6).

Sedanjost

Čez morje s srebrnimi žarki je luna potegnila pot, valovi tiho butajo ob prod …

Pravzaprav jih ne slišimo, samo zdi se nam, kajti na morje gledamo visoko iz istrske vasi.

Sanjarim z otroki, kako nas bi ti valovi z našega domačega Jadrana odnesli v veliko Sredozemsko morje, potem pa bi se v Gibraltarski ožini prepustili mogočnemu Atlantiku, ki obliva najjužnejši del evropske celine. In tako v mislih prispemo na Portugalsko, tja do pobočja Serre de Aire, kjer so ljudje stoletja z ruvanjem skal, dreves in grmičevja pripravljali rodovitno zemljo za skromne posevke – podobno kot pri nas v Istri in na Krasu. Zdaj je na tamkajšnji gmajni vse drugače. Zdaj je to kraj, ki ga obiskuje dan za dnem na tisoče romarjev, da bi doživeli skrivnost, ki jo je tu Marija zaupala trem pastirčkom. V beli obleki z zlatim trakom okoli vratu in zavita v belo z zlatom obrobljeno ogrinjalo je lebdela na oblačku nad nizkim drevesom. V rokah je držala rožni venec z bisernimi jagodami in temno srebrnim križcem. Med številnimi naročili, ki jih je izrekla pastirčkom, so bila tudi tole:»Sem Gospa rožnega venca. Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne. Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Treba je, da se ljudje poboljšajo! Da prosijo za odpuščanje za svoje grehe! Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

V teh krajih je bila tedaj izredno razširjena rožnovenska pobožnost, ki so jo na Portugalskem že stoletja širili dominikanci. Tudi pri nas je bila včasih to obvezna družinska molitev. Po napornem celodnevnem delu je vsa družina – tako domači kot služinčad – pokleknila okoli peči. Gospodar je molil naprej, drugi so odgovarjali. Zgodilo se je, da je kdo od utrujenosti zakinkal. Pravili so – pa ne vem, če je bilo res – o sosedu, ki je imel za ta namen pripravljen šop kopriv, ki je zaspanca takoj spravil k sebi.

Iz svojega otroštva se spominjam neskončne vrste rožnih vencev, ko smo s to molitvijo na ustnicah peš hodili za pogrebom dobro uro daleč. Najbolj se mi je vtisnila v spomin soseda Ančka, ki je molila še po starem. »Ko je za nas bičan bil« je ona molila »ko je za nas krvavo gajžlan bil« in Marija ni bila blagoslovljena med ženami, ampak »žegnana«.

Otroci, s katerimi se pogovarjam na tih istrski večer, radi prisluhnejo mojim spominom. Pa tudi pripovedi, kako je nastala molitev rožnega venca in kako se je širila med vernimi ljudmi. Vedno, kadar je krščanstvo doživljalo hude preizkušnje, so se zatekli k tej molitvi in bili uslišani. Morda je tudi danes čas za to. Ali pa bomo čakali na velika opozorila?

V enem od prikazovanj v Fatimi je Marija napovedala neznansko svetlobo, ki bo naznanjala začetek velike vojne. Ta noč se je zgodila s 25. na 26. januar leta 1938, ko je skrivnosten krvavordeč žar zajel nebo od severa do juga Evrope, tudi naše kraje. Le Ljubljana tega ni doživela v polni veličini, ker je bila zavita v meglo. Ljudi je bilo strah. Toda znanstveniki so pojav razložili, češ da gre za nenavadno obsežen polarni sij. In ljudje so bili pomirjeni. Kmalu nato se je začela 2. svetovna vojna.

Valerija Ravbar