Različne posvetitve Cerkve in sveta

Posvetitev Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu je izvršil papež Pij XII. 31. oktobra 1942, a ne skupaj s škofi sveta, ampak sam. Pri tem je na zakrit način omenil Rusijo: “imenoma tiste narode, ki izkazujejo Mariji posebno češčenje, kjer ni bilo hiše, ki ne bi imela na častnem mestu ikono – danes morda skrito in shranjeno za boljše dni”. To posvetitev je na slovesnejši način, ob navzočnosti rimskih kardinalov, obnovil v cerkvi svetega Petra 8. decembra 1942.

Od tedaj sta Cerkev in svet posvečena, zaupana in izročena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor ju je leta 1899 papež Leon XIII. posvetil presvetemu Jezusovemu Srcu.

Ker papež posvetitve Rusije ni opravil skupaj z vsemi škofi sveta, Marijina in Jezusova želja še ni bila izpolnjena. Sestra Lucija je 28. februarja 1943 pisala svojemu škofu:

“Dobri Bog mi je že pokazal svoje zadovoljstvo zaradi dejanja svetega očeta in raznih škofov, čeprav je z ozirom na njegovo željo še nepopolno. V zameno obljublja, da bo vojne kmalu konec. Spreobrnitve Rusije pa še ne bo.”

Ludovik Ceglar sklepa: »Ker je papež posvetil svet, se je vojna sreča obrnila proti Nemčiji, kar je povzročilo skrajšanje vojne. Ker papež Rusije ni posvetil tako, kot sta Kristus in Marija prosila, je pruski škorenj bil zamenjan z ruskim bičem. Ruska moč je še naprej rastla in vsilila komunizem celi vrsti držav, druge pa ogrožala.«

Isti papež je 7. julija 1952 ob ponovni posvetitvi Cerkve in sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu v posebnem apostolskem pismu prvič z izrecnim imenovanjem izročil in posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu “na prav poseben način vse narode Rusije”. Zanimanje za vero je po tem letu v Rusiji začelo naraščati, zlasti med rusko mladino, kar je komunistične oblastnike zelo vznemirjalo. Škof Gregorij Rožman je zapisal: »Pol leta potem, ko je papež posvetil ruske narode brezmadežnemu Srcu Marijinemu, je z letom 1953 začel sovjetski tisk in radio vedno jasneje izražati zaskrbljenost in skoraj strah nad dejstvom, da versko čustvovanje in religiozno prizadevanje, posebno med mladino, narašča. Na plenarni seji Centralnega komiteja komunistične partije 3. septembra 1953 so ugotovili, da protiverska propaganda pojema, versko razpoloženje mladine pa raste.«

Gotovo je bila zelo ugodna priložnost za izvršitev zaprošene posvetitve na 2. vatikanskem koncilu, ko so bili zbrani vsi škofje. Vendar jih je od 2.300 le 510 podpisalo prošnjo papežu za takšno posvetitev. Zaradi premajhnega števila prosilcev do posvetitve ni prišlo. Vendar je papež Pavel VI. 21. novembra 1964 obnovil posvetitev Pija XII. iz leta 1942, ko je prej slovesno razglasil Marijo za Mater Cerkve. Zaradi izbruha oporekanja v Cerkvi po drugem vatikanskem koncilu dolgo časa razmere niso bile zrele, da bi se vsi škofje po svetu pridružili papežu pri posvetitvi Rusije.

Dne 13. maja 1981, na obletnico, ko se je Marija prvič prikazala v Fatimi, je na papeža Janeza Pavla II. streljal triindvajsetletni turški terorist morilec Mehmet Ali Agca in ga hudo ranil. Papež je kakor po čudežu ostal pri življenju. Ozdravljenje je pripisoval Marijini priprošnji. Ona je posegla v papeževo življenje, da bi fatimska zadeva dobila nov zagon in bi papež skupaj z vsemi škofi sveta posvetil Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Marija papežu ni rešila samo življenja, ampak mu je zelo hitro vrnila tudi zdravje.

Dne 18. julija 1981 je kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za verski nauk, izročil dve kuverti (belo z izvirnim besedilom sestre Lucije v portugalščini in oranžno z italijanskim prevodom) namestniku na državnem tajništvu, škofu Eduardu Martinezu Somalu. Obe kuverti je dobil papež Janez Pavel II., nameščen v 10. nadstropju poliklinike Gemelli v Rimu. Prebral je 3. del fatimske skrivnosti in sklenil, da se bo ob 65-letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za rešitev in se zavzel za izpolnitev Marijine prošnje.

V Fatimi je sveti oče 13. maja 1982, ob 65-letnici Marijinih prikazovanj, obnovil dejanje posvetitve:

“Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.”

Papeškemu nunciju je sestra Lucija leta 1983 pojasnila, da posvetitev Rusije še ni bila izvršena, ker Rusija ni bila jasno izražena kot predmet posvetitve in škofje niso opravili v svojih stolnicah javne in slovesne posvetitve Rusije.

p. Anton

Gospod bo dneve trpljenja skrajšal

Že 24. oktobra 1940 je sestra Lucija napisala pismo za papeža, ki ga je leirijski škof Jožef da Silva nato popravil, nekoliko spremenil in dopolnil. Vidkinja ga je, ob upoštevanju škofovih popravkov in dopolnil, za papeža ponovno napisala 2. decembra 1940. Prosila ga je za posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije; ob istem času naj bi skupaj s papežem opravili posvetitev tudi vsi škofje sveta.

Poglejmo glavno vsebino Lucijinega pisma, kolikor se nanaša na posvetitev:

»Leta 1917 je v tistem delu prikazanj, ki smo jih poimenovali ‘skrivnost’, presveta Devica razodela konec vojne, ki je tedaj mučila Evropo. Za prihodnost je napovedala drugo vojno in povedala, da bo z namenom, da jo prepreči, prišla prosit za posvetitev Rusije svojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilna obhajila na prve sobote. Za primer, da bi izpolnili njene prošnje, je obljubila spreobrnjenje te države (naroda) in mir. Za nasproten primer pa je napovedala širjenje njenih zmot po svetu, vojne in preganjanja Cerkve, mučeništvo mnogih kristjanov, razna preganjanja in bridkosti, prihranjene za Vašo svetost in uničenje raznih narodov (…)

Leta 1929 se je naša Gospa drugič prikazala in prosila za posvetitev Rusije svojemu brezmadežnemu Srcu in obljubila, da bo zaradi nje preprečila širjenje njenih zmot in njeno spreobrnjenje.

Čez nekaj časa sem obvestila o prošnji naše Gospe spovednika, ki se je nekoliko potrudil, da bi se izpolnila. Poskrbel je, da je zanjo zvedela njegova svetost Pij XI.

V raznih notranjih razodetjih je naš Gospod to prošnjo obnavljal in zadnji čas obljubil, da bo dneve trpljenja, s katerim je sklenil kaznovati narode zaradi njihovih hudodelstev z vojsko, lakoto in z raznimi preganjanji svete Cerkve in Vaše svetosti, skrajšal, če bo Vaša svetost blagovolila posvetiti svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije in ukazati, da skupaj z Vašo svetostjo in ob istem času opravijo posvetitev tudi vsi škofje sveta. V resnici, sveti oče, sočustvujem z Vašo svetostjo zaradi trpljenja. In skušam, kolikor mi je mogoče, s svojimi ubogimi molitvami in žrtvami pri našem dobrem Bogu in Marijinem brezmadežnem Srcu doseči, da bi bilo omiljeno.«

FATIMA – OKNO UPANJA (59) Posvetitev Cerkve in sveta ter Rusije Posvetitev sveta s posebno omembo Rusije

Najvišja oblika izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu je posvetitev vesoljne Cerkve in sveta. Sestra Lucija je 1. septembra 1940 pisala patru Apariciu v Brazilijo in poleg posvetitve Rusije prvič omenila tudi posvetitev sveta: »V zadnjem času je več pomembnih oseb govorilo svetemu očetu o posvetitvi sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Njegova svetost se je pokazala zelo naklonjeno, a za zdaj se zdi, da tega ne bo storila.«

Pater Gonsalves in naslovni škof Gurze sta v oktobru 1940 naročila sestri Luciji, naj piše papežu Piju XII. in ga prosi za posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Šla je v kapelo in dve uri molila pred izpostavljenim Najsvetejšim, da bi spoznala Božjo voljo. Bilo je 22. oktobra 1940. Res je takrat prejela Kristusovo naročilo:

“Moli za svetega očeta, žrtvuj se, da njegovo srce ne bo podleglo grenkobi, ki ga teži. Stiska se bo nadaljevala in povečala. Kaznoval bom narode zaradi njihovih hudodelstev z vojno, lakoto in s preganjanjem moje Cerkve, ki jo bo posebno občutil moj namestnik na zemlji. Njegova svetost bo dosegla skrajšanje teh bridkih dni, če bo spolnila moje želje in izvršila dejanje posvetitve vsega sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije.”

Vsebina posebnega razodetja od 22. oktobra 1940 je različna od Marijinega sporočila v Fatimi in Tuyu. Tam je šlo za posvetitev in spreobrnjenje Rusije, tu gre za posvetitev sveta in skrajšanje vojne. Tam je govorila Marija, tu Kristus. Posvetitev Rusije naj bi s papežem opravili vsi škofje, posvetitev sveta papež sam, s posebno omembo Rusije. Poslanstvo sestre Lucije je bilo doseči posvetitev Rusije, poslanstvo portugalske mistikinje Aleksandrine pa posvetitev sveta. Kristus je obe poslanstvi za nekaj časa združil, da je dosegel vsaj posvetitev sveta svoji Materi, ker je vnaprej vedel, da do posvetitve Rusije, kakor je naročila Marija v Tuyu, še ne bo prišlo.

Delovanje Odbora preko mej domovine

 Natisnjena je bila knjižica Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki je bila nato prevedena v devet jezikov: v hrvaščino, madžarščino, poljščino, italijanščino, nemščino, francoščino, angleščino, španščino in portugalščino. Te knjižice so, vsaj občasno, na razpolago tudi v nekaterih znanih mednarodnih romarskih krajih. Tako je omogočeno, da se posvetitev širi med druge narode. K temu veliko pripomore tudi prikaz na internetnih straneh: www.sticna.com.

Knjižica Pet prvih sobot je bila prevedena in izdana v italijanskem, angleškem, madžarskem in španskem jeziku. Po ena knjižica iz zbirke Sto let Fatime je izšla v nemščini, madžarščini in hrvaščini.

p. Anton

Pripomočki in sredstva za pripravo na posvetitev ter širjenje češčenja JMS

Kot pomoč duhovnikom in vernikom pri pripravi na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je Cistercijanska opatija Stična v začetku leta 1999 izdala knjižico Nihče nima večje ljubezni, Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Nato je že leta 1999 začela izdajati priročne knjižice pod skupnim naslovom V šoli najsvetejših Src. V tej zbirki je doslej izšlo 34 knjižic. Med njimi so za posvetitev najpomembnejše: Devetdnevnica pred posvetitvijo in obnavljanjem posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, Priročnik za posvetitev, Sadovi posvetitve in Pet prvih sobot.

Odbor je pripravil in Cistercijanska opatija založila podobe Jezusovega in Marijinega Srca akademskih slikarjev Lojzeta Čemažarja in Staneta Kregarja. Sestre usmiljenke so preskrbele večje število čudodelnih svetinj.

Odbor se sestaja vsaj trikrat na leto in pri tem rešuje sprotna vprašanja. Pospešuje tudi češčenje Najsvetejšega. Vabi posvečene, da se bolj dejavno vključijo v domače župnije in pomagajo dušnim pastirjem. Tako je posvetitev in življenje iz nje dober pripomoček pri novi evangelizaciji.

Statut Združenja posvečenih JMS in »četrta zlata knjiga« posvečenih

Dne 23. julija 2012 je ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres potrdil statut posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki za naprej spadajo v Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu (kann. 298–311 in 321–326). Najprej je bilo življenje. Pred življenjem pa je bila molitev skupine, ki je poromala k Mariji, in zavzeto delo Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Približno 3.500 imen oseb, posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, je vpisanih v tako imenovani »četrti zlati knjigi«, ki jo je 29. junija 2009 msgr. Alojz Uran, takratni ljubljanski nadškof, izročil svetišču v Paray-le-Monialu. [Tri »zlate knjige« so bile izročene pred 2. svetovno vojno.] Poleg tega je v tej knjigi na začetku vpisanih 321 župnij, v katerih so do tedaj organizirali posvetitev najsvetejšima Srcema. Lahko sklepamo, da je bilo do takrat v Sloveniji posvečenih vsaj okrog deset tisoč vernikov. Do danes, leta 2018, se je to število še nekoliko povečalo, saj so župniki, ki so bili zavzeti za posvetitev, ob prestavitvi v drugo župnijo tudi tam poskrbeli za posvetitev. Tudi obhajanje fatimske stoletnice je marsikoga spodbudilo, da se je dobro pripravil na posvetitev.