Češčenje Marijinega Srca kot pot do zveličanja

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju. Dokaz za to so mnogi svetniki. Marija je namreč od Boga določena za posrednico vseh milosti, seveda v odvisnosti od Kristusa, ki je z velikonočno skrivnostjo te milosti zaslužil.

Že čisto naravno ima vsaka dobra mati s svojo materinsko ljubeznijo velik vpliv na svoje otroke. Tem bolj to velja za Mater Marijo, ki je Mati Cerkve in vsakega posameznega kristjana. O Marijinem brezmadežnem Srcu je sv. Janez Vianney učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Če zavestno izberemo Marijo za svojo duhovno Mater, se bomo z njeno pomočjo odločili tudi za njenega Sina in njegovo voljo. Zgodovina nas uči, da tisti, ki izbere Marijo za svojo duhovno mater in v soglasju s to izbiro tudi živi, ostane veren in pošten.

Lucija je 1957 dejala patru Agostinu Fuentesu, postulatorju za beatifikacijo Frančiška in Jacinte: »Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca.«

V Marijino srce se zabadajo trni, kar kaže, da naša ljubezen ni prava. Srečujemo se z dejstvom greha. Človeštvo se je oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena. Fatimska Marija nas opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike.

Marija posebej omenja: posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote. Hkrati pa bi ljudje morali prenehati z velikimi grehi žaliti Boga. Tako bi se po Marijinih besedah rešilo mnogo duš, Rusija bi se spreobrnila in imeli bi mir.

Lucija se v svojem zadnjem spisu sprašuje:

»Zakaj prosi naša Gospa za rešitev ubogih grešnikov za češčenje njenega brezmadežnega Srca? Sama nam odgovori: 'Ker Bog to hoče. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.'

Da, Bog hoče uporabiti njo kot Mater Božjega ljudstva, kot vrata rešitve, vrata nebeška, pribežališče grešnikov, ki se zatekajo k njej z vero, upanjem in ljubeznijo, kot pomoč kristjanov, Odrešenikovo Mater, ki s svojo prošnjo izprosi pri Bogu za tiste, ki jo prosijo iskreno skesani, milost odpuščanja in spreobrnjenja. Mati Božje milosti in Mati Božje ljubezni, katere simbol je brezmadežno Srce, je studenec Božje ljubezni in ljubezni do duš, ki jih je njen Sin Jezus Kristus odrešil. Ko je pribit na križu umiral, je vse odrešene duše zaupal njeni materinski skrbi: 'Žena, glej tvoj sin'«

FATIMA – OKNO UPANJA (53) Drugi del skrivnosti A: češčenje Marijinega Srca

Besedilo drugega dela fatimske skrivnosti

Drugi del fatimske skrivnosti se tiče predvsem češčenja Marijinega brezmadežnega Srca in napovedi druge svetovne vojne. Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

“Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je polna dobrote in žalosti rekla:

‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.

Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd. Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko to povesta.’”

Rožni venec pri prvih sobotah

V ranem otroštvu sem molitev rožnega venca spoznala v družini moje sestrične; vodila ga je njena stara mama, in sem kdaj ob večerih z njimi molila. Pri nas doma ga žal nismo molili, morda tudi zato ker nismo imeli stare mame. Bolj zavestno pa sem se odločila za molitev rožnega venca, okrog prvega svetega obhajila, ko nam je župnik pripovedoval o Marijinih prikazovanjih v Fatimi. Marijina obljuba pastirčkom, da jih bo vzela v nebesa, in njeno povabilo k molitvi rožnega venca, sta mi segli do srca. Obljuba nebes in nakazana pot do tja je najini otroški srci tako zelo prevzela, da sva s sestrično, po zgledu fatimski pastirčkov, na pašniku začeli skupaj moliti rožni venec.

Župnik, ki je v tistih prvih povojnih letih prinesel v našo hribovsko vasico fatimsko sporočilo, ga je najprej živel sam: ko je peš, čez drn in strn, hodil od vasi do vasi, si je zunaj vasi sezul čevlje in pot nadaljeval bos, s čevlji čez ramo in rožnim vencem v roki, otroci na pašniku pa smo to opazili. Po naročilu fatimske Marije in po zgledu pastirčkov je molil in delal pokoro za grešnike, za svoje župljane, tudi zame. V tistem obdobju, bilo mi je devet let, nam je tudi razložil Marijino naročilo glede pobožnosti petih zaporednih prvih sobot v zadoščenje za žalitve njenega brezmadežnega Srca, in nas povabil, da se odzovemo na to Marijino vabilo, povezano z Marijino obljubo, da bo vsem tistim, ki bodo zavzeto obhajali to pobožnost, ob smrtni uri stala ob strani z vsemi milostmi, ki so potrebne za zveličanje njihovih duš.

Zveličanje duš! Takrat staršem ni bilo lahko v veri vzgajati svojih otrok in jih tako usmeriti na pot, ki vodi do srečne večnosti pri Bogu. Verjetno se je tudi zaradi te Marijine obljube moja mama zavzemala za obhajanje te pobožnosti in tudi mene spodbudila, da se odločim zanjo. Z navdušenjem smo torej začeli obhajati to pobožnost, ki jo je organiziral in vodil župnik. Nenadoma pa se je pred zadnjo prvo soboto (v mesecu juliju 1957) pojavila zame resna ovira in vse je kazalo, da bom morala pobožnost, tik pred ciljem, prekiniti. V šoli so nama s sošolko, ki je ravno tako obhajala to pobožnost, ponudili brezplačne počitnice na morju, ki pa so pokrivale zadnjo (peto) prvo soboto. Kaj storiti, so se skupaj z nami spraševali tudi naši starši? Sošolkina mama je menila, da je treba ponudbo brezplačnih počitnic izkoristiti in naju takole tolažila: »Sobot imata še veliko v življenju, brezplačnih počitnic pa ne!« Moja mama pa se ni vdala; skupaj s 'svetimi ženami' v vasi in zunaj nje je izdelala podroben načrt, ki je v počitnice vključil tudi spoved in obhajilo na prvo soboto – načrt, ki se je do potankosti uresničil:

S sošolko sva tisto soboto zaprosili za izhod iz tabora zaradi obiska pri starejši gospe, ki je nekoč živela v naši vasi in jo je zelo mučilo domotožje. To je bila čista resnica. Sočutna tovarišica naju je vprašala, če potrebujeva spremstvo do te gospe, pa sva rekli, da ni treba, saj nama bo prišla naproti do pol poti. Res je ta požrtvovalna žena tisti dan pod pekočim soncem prehodila dokaj dolgo pot, da nama je prišla naproti in naju nato pospremila nazaj do cerkvice svete Brigite na hribu blizu njenega doma. Tam naju je že čakal duhovnik za spoved in podelitev svetega obhajila, ki je tudi imel za seboj več kilometrov pešačenja. Po končanem obredu in okrepčilu na gospejinem domu sva se s sošolko, s srcem polnim veselja in tihega ponosa nad najino skrivnostjo, veselo podali na pot in se srečno vrnili v tabor. Uspelo nama je, s pomočjo toliko dobrih ljudi, uresničiti Marijino naročilo!

Iz tistega obdobja se spomnim še enega zanimivega dogodka in tveganega otroškega podviga. V naši vasi ni bilo več redne nedeljske svete maše, in tudi to je bil razlog, da smo jo vaščani začeli počasi opuščati. Imeli smo sicer možnost udeležiti se je v sosednji vasi, do koder pa je bila pot kar dolga in naporna. Moji starši in starši moje sestrične so naju tako poslali v nedeljo dopoldne krave past. Bilo nama je težko pri srcu, ko sva zaslišali zvonjenje, ki je vabilo k maši v sosednji vasi. Pašnik se je nahajal na pol poti do te cerkvice. Zelo sva zahrepeneli, da bi se je udeležili. Toda kaj, če se med tem časom kaj pripeti najini čredi in kako naj se udeleživa maše brez praznične obleke? Nekaj časa sva oklevali, potem pa sva se v moči tega notranjega hrepenenja odločili, da čredo in vse ostale pomisleke izročiva Mariji, ter se pognali po strmem bregu proti cerkvici. To je bila res edinstvena sveta maša v najinem življenju. Ko sva se vrnili v dolino, sva presrečni ugotovili, da je bilo s čredo vse v redu. Marija, ki je s prvosobotno pobožnostjo vsadila v najini srci hrepenenje po združitvi z evharističnim Jezusom, je medtem bedela nad najino čredo.«

Dragica

Marijina pomoč

V začetku septembra se je začelo pri nas v družini težko obdobje. Ljubljena oseba je bila v bolnici, v težkem zdravstvenem stanju. Tri operacije, huda izčrpanost organizma in grožnja, da bo potrebna še četrta – najhujša – operacija na pljučih.

Potem je prišla fatimska Mati Božja v Stično. Bila sem tam, v cerkvi. Ko so ponesli kip Marije iz cerkve, sem posnela fotografijo s telefonom. Zvečer, ko sem se vrnila domov, so me čakale črne vesti. Vsa žalostna sem po molitvi legla v posteljo. Prižgala sem svoj mobilni telefon in dala na zaslon sliko Marije, ki sem jo posnela v baziliki. Tako lepa je bila , kot da je živa! Prosila sem jo iz vsega srca: »Marija, pomagaj!«

Naslednje jutro je bil v bolnici konzilij. Kar naenkrat so spremenili načrt zdravljenja. Namesto grozeče operacije so se odločili za dosti milejši postopek zdravljenja. Sprejeli so pravo odločitev, saj je bilo zdravljenje na ta način uspešno in ni ogrozilo že tako izčrpanega organizma. Danes smo spet vsi skupaj doma.

Hvala, Fatimska Marija!

Marjeta

Trpljenje spodbuja k molitvi rožnega venca

V mojem otroštvu je bil rožni venec naša skupna družinska molitev. V najstniških letih in s pojavom televizije pa je žal tudi molitev začela usihati. Moja svetniška mama se je do konca trudila, da bi jo ohranila, da bi skupaj zmolili vsaj še kakšno desetko. Toda tudi to je bilo zaman, ker so mi bile druge stvari pomembnejše. Prišlo pa je sveto leto 2000, ki je bilo v mojem duhovnem življenju prelomno. Mama je zbolela in so ji zaradi prekomernega delovanja ščitnice odpovedale dihalne mišice. Tri dolge mesece se je borila za življenje, ko ni mogla sama ne dihati ne govoriti, ker je bila priklopljena na respirator (umetna pljuča!). Ko sem spremljal to njeno trpljenje, se me je dotaknila Božja milost, da sem se odprl Bogu in začel znova moliti. Po zaslugi staršev je bila, Bogu hvala, nekje globoko v mojem srcu še vedno ohranjena molitev. Neizmerna ljubezen do mame jo je prebudila, tako da sem se znova učil moliti rožni venec, ki mi je bil v največjo tolažbo, saj sem tudi sam zelo trpel, ko sem spremljal mamino umiranje. Potem ko je moja draga mama dotrpela, je mirno zaspala v Gospodu dne 1. oktobra, na rožnovensko nedeljo, zjutraj. To je bilo zame še eno znamenje, da me je izročila Gospe rožnega venca. Tako sem se povsem izročil in posvetil naši nebeški Materi Mariji kot njen ljubljeni otrok. Kot izgubljeni sin sem se pokesal in se po svetih zakramentih vrnil v Cerkev in k svojemu nebeškemu Očetu. Marija pa me je izročila svojemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu. Zaradi vseh teh milosti, ki sem jih začel prejemati po molitvi rožnega venca, sem se ga trdno oklenil in mi je vsakodnevna opora v vseh preizkušnjah in težavah na moji življenjski poti.

Franci

Vse življenje je rožni venec

Rožni venec s svojimi različnimi skrivnostmi, z veselim, svetlim, žalostnim in častitljivim delom, je zelo lepa molitev, s katero se prepustimo Devici Mariji, da bi se povezali z dogodki iz Kristusovega življenja, z vedno živimi in poživljajočimi skrivnostmi. Je pa tudi simbol celotnega krščanskega bivanja.

Marta Robin je rekla: »Vse življenje je sveta maša.« Na podoben način bi lahko rekli, da je vse življenje rožni venec.

Tako kot rožni venec vsebuje vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti, bi glede tega, kar se tiče delovanja Svetega Duha v našem življenju, lahko rekli, da zasledimo vesele, svetle, žalostne in zmagovite »izlive«. Omenjeni vrstni red ima svoj pomen, čeprav se stvari odvijajo bolj ciklično kot linearno.

So izlivi Duha, ki razsvetljujejo in razodevajo, izlivi Duha, ki jemljejo in siromašijo, izlivi Duha, ki potrjujejo in krepijo.

p. Jacques Philippe