Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 16. junij 2017

Vojaška konjenica hoče preprečiti romanja


Trinajstega maja 1920 je zjutraj krožila novica, da je bila v Fatimi vojaška konjenica, da bi preprečila ljudem pot v Covo da Iria. Lucija je brez strahu šla med konji v cerkev k maši in k obhajilu. Po zahvalni molitvi se je vrnila domov, ne da bi ji kdo rekel kako besedo. Popoldne je šla na kraj prikazovanja, da bi tam molila rožni venec. Na poti se ji je pridružilo več žena, ki so prišle od drugod. Ko je na konjih prijahala skupina vojakov, so se žene razbežale in trinajstletna Lucija se je znašla sama med dvema konjenikoma, katerima je na vprašanje priznala, da je vidkinja. Zahtevala sta, naj ju vodi do hiše svojih staršev. Lucija v drugem Spominu poroča:
»Ko smo prišli do zemljišča, ki leži malo pred Aljustrelom, blizu majhnega studenca, smo videli narejene jame, pripravljene za sajenje mladih dreves. Zapovedala sta mi, naj se ustavim, in da bi me prestrašila, sta rekla drug drugemu:
'Tukaj so jame že skopane. S sabljo ji odsekajmo glavo in jo zakopljimo. Tako bo zadeva enkrat za vselej končana.'
Ko sem slišala ta pogovor, sem zares mislila, da je prišel moj zadnji trenutek. A sem bila tako mirna, kot da bi se ne tikalo mene.
Za hip se je zdelo, da sta zamišljena, potem pa je eden rekel drugemu:
'Ne, ne, te pravice nimava.'«

Ko je šla pred vojakoma na konjih skozi domačo vas Aljustrel, so radovedni vaščani gledali skozi okna in vrata, kaj se dogaja. Nekateri so se škodoželjno smejali, drugi so obžalovali Lucijino usodo.
Ko je eden od vojakov preiskal hišo, ni našel Lucijinih staršev. Ko je bila Lucija v rokah vojakov, so nekateri obvestili njeno mater. Njen značilen in miren odgovor kaže, da tudi tri leta po Marijinih prikazovanjih še ni verjela v njihovo resničnost:
'Če je res, da je videla našo Gospo, jo bo branila, če pa laže, je dobro, da je kaznovana.'
Zvečer se je razširila novica, da so se vojaki umaknili, ker jih je ljudstvo premagalo. Po sončnem zahodu je Lucija skupaj s stotinami ljudi molila rožni venec v Irijski globeli.

četrtek, 15. junij 2017

FATIMA – OKNO UPANJA (45) Osramočenje nasprotnikov


Urednik dnevnika O Mundo José do Vale, ateist in anarhist, je hotel z ljudskim zborovanjem enkrat za vselej napraviti konec fatimskim romanjem. Natisnil je sramotilne letake proti domnevnim prikazovanjem, proti duhovnikom in jezuitom, ki da so bili redno krivi vseh nesreč v deželi. Ljudi je povabil, naj se prihodnjo nedeljo po maši zberejo v Fatimi pred cerkvenimi vrati, kjer bodo razkrinkali komedijante Irijske globeli. Letake so razdelili po Vili Novi de Ourém, v kraju Torres Novas in drugod. Novica se je hitro razširila med ljudmi.
Fatimski župnik se je znašel in oznanil, da bo na nedeljo, ko naj bi bilo pred župnijsko cerkvijo zborovanje, mašna daritev na neki podružnici. Dogovoril se je z mladim plemičem Petrom de Faría, ki je na omenjeno nedeljo vse tri vidce skupaj s Frančiškovim in Jacintinim očetom vzel na svoje šest kilometrov oddaljeno posestvo, kamor so odpotovali že eno uro pred sončnim vzhodom. Pri maši so bili v graščinski kapeli. Pozno zvečer so se begunci vrnili domov.
Na določeno nedeljo so v pričakovanju velikega navala ljudstva prišli pred cerkev José do Vale, upravitelj občine Artur Santos, in drugi odličniki z nekaj stražniki. Toda tam so na veliko presenečenje in razočaranje dobili samo nadzornika fatimskega okrožja. Odšli so v Irijsko globel, kjer ni manjkalo romarjev.
Tam pa so doživeli novo osramočenje. Neki mož, ki je računal z njihovim obiskom, je pripeljal tja več oslov in jih privezal k nekemu hrastiču. Ko je opazil, da skupina prihaja, je oslom pomolil pod nos neko tekočino in vsi osli so pričeli rigati v veliko začudenje in jezo nasprotnikov.
Ko so nasprotniki prišli do bližine črnike, so opazili na tleh seno in slamo ter razumeli, da žalitev velja njim, kakor da bi bili oslički, ki so prišli k hrani.
Govornik je začel smešiti vero. Ob najhujšem smešenju so se oglašali nekateri ljudje, ki so bili skriti v bližini:
»Živela Jezus in Marija!«
Nasprotniki so osramočeni odšli proti Fatimi.

sreda, 14. junij 2017

Romanje fatimske Gospe po družinah


V ponedeljek, 1. maja zvečer, je pri sveti maši na Rakovniku nadškof Stanislav Zore blagoslovil kipe fatimske Marije v lepo izdelanih kapelicah. Kapelice je pripravil Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu, kipi pa izvirajo iz Fatime. Kapelice je zasnoval in izdelal akademski slikar Lojze Čemažar.
Namen kapelic je, da bi Marija ob stoletnici prikazovanj v Fatimi lahko prišla ne samo v župnije, marveč v družine. Ob Marijini podobi naj bi se družine zbirale k molitvi, da bi zopet postale družine, ki skupaj molijo.
V pridigi je gospod nadškof poudaril, kako pomembno je, da se družine zbirajo k skupni molitvi. Danes je to še posebej potrebno, ker se v družinah ne družijo dovolj, se ne pogovarjajo. Premalo so skupaj. Molitev ob kipu fatimske Gospe bi lahko bila povod, da bi se skupna družinska molitev obnovila, da bi se obnovil pogovor v družini in bi družina zopet postala bolj povezana.
Marija je v Fatimi prosila pastirčke, naj molijo za grešnike, zadoščujejo za njihove grehe in delajo pokoro zanje. Gospod nadškof je poudaril, da moramo k molitvi za grešnike pristopati z ljubeznijo do njih. Ni dovolj, da za grešnike samo molimo, potrebno je, da jih ljubimo. Ne smemo se kot molivci čutiti nekaj več kot oni grešniki tam spodaj. Zavedati se moramo, da smo tudi sami grešniki. Ko molimo za grešnike, molimo tudi sami zase. Naša molitev bi bila malo vredna, če bi molili za grešnike kot farizeji. To bi bila hinavščina. Potrebno je, da se postavimo v vrsto grešnikov in molimo drug za drugega. Bog posluša prošnje grešnikov in jih uslišuje. Videl je skesano srce žene, zasačene pri prešuštvovanju, ki so jo farizeji pripeljali k njemu, da bi jo obsodil. Odpustil ji je, ne obsodil. Tudi Juda, ki ga je izdal, je nagovoril s besedo: prijatelj. Prav tako je bil pozoren na kesanje desnega razbojnika in mu obljubil raj. Samo z ljubeznijo do grešnikov bomo zanje lahko molili tako, kot je Marija prosila. Kajti jaz grešnik sem bil vreden Jezusovega učlovečenja in vsake njegove besede. Njegovo trpljenje dokazuje, kako zelo me ljubi.
Drugo, za kar je prosil gospod nadškof, je delo in skrb za družine. Danes se namreč bije duhovni bolj za zakon in družino. Zato smo še toliko bolj poklicani k skrbi za družine. Ne smemo pustiti družine same v vrtincu tega sveta, moramo jih spremljati z molitvijo. V teh mesecih bomo družino prinašali pred Gospoda in molili kot družina. Molitev nas bo povezala z Bogom in med seboj. Skupna molitev nas bo spet naučila skupnega pogovora. Zopet bomo začutili drug drugega.
Ti meseci spomina na fatimske dogodke so torej pomembni za vse nas. Pomagajo nam, da bi našli drug drugega, da bi zaživeli kot družina, da bi se kot ljudje zavedli svoje identitete. Nasloniti se moramo na Očeta, da bomo postali zopet močni in odporni proti napadom hudega duha. Marija pa je tista vodnica, ki nas k tej naslonitvi na Očeta vabi in usmerja. Družine moramo odpreti Bogu, da on zopet najde svoj prostor v njih. Vztrajna skupna molitev bo Gospodu vedno bolj odpirala pot v naše družine in ga naredila zopet za člana naših družin. Zato nam Marija, ki prihaja v naše družine, pomaga k ponovnemu razcvetu skupne molitve in še posebej k razcvetu ljubezni v družinah. Bog daj, da bi po Mariji zopet začutili in vzljubili drug drugega

torek, 13. junij 2017

Šopek Materi Mariji 2



Ta ljuba Mati mi je bila več kot zvezda, postala je svetilnik mojim nogam. »Moje geslo se glasi: Vse za Jezusa po Mariji, Srednici vseh milosti,« je rekla častita Božja služabnica Marta Robin, ki je leta 1936 v kraju Chateauneufe de Galaure (Francija) ustanovila Foyers de Charité. Duhovnost Marte Robin je bila globoko marijanska in je temeljila na duhovnih načelih sv. Ludvika Montfortskega. Navajamo nekaj njenih misli: »Kaj je lahko še bolj bistveno? Bog nam je dal Jezusa po Mariji, torej je potrebno iti k Mariji, da bi prišli k Jezusu. Jezusu je všeč, kadar nežno in zvesto ljubimo njegovo tenkočutno Mater.« »Ta ljuba Mati mi je bila več kot zvezda, postala je svetilnik mojim nogam.« »Zvesta Devica … pomagaj nam uresničiti naše življenje tako, kot ga je Bog zasnoval v svojem načrtu.« »Po Mariji, z Marijo in v Mariji bom šla k Jezusu in bom vsa njena. Ko bi vedeli, kako lépo in globoko povezanost uživajo tiste duše, ki živijo v družbi z Jezusovo Božjo in našo Materjo!«

ponedeljek, 12. junij 2017

Šopek Materi Mariji


V katoliški Cerkvi častimo Marijo s sinovsko ljubeznijo. Za nas je pomembna ne samo zato, ker nam kaže Jezusa, ampak ker nam odkriva pot, ki jo je Bog izbral, da bi prišel do nas v Jezusovi Božji Osebi.
Marija nas vodi k Jezusu ne samo prek skrivnosti učlovečenja, ampak tudi s svojimi prikazovanji in znamenji. Zakaj se nam vsakič prikaže v drugačni obliki? Navadno Marijina posredovanja sovpadajo z določenimi zgodovinskimi dogodki ali se zgodijo zaradi posebne potrebe Božjega ljudstva. To kaže na materinsko poslanstvo Device Marije, ki jo je sprejela od Jezusa, ko je visel na križu: sprejema nas kot sinove. Devica Marija znova oživi etnične lastnosti narodov, ki živijo na krajih, ki jih je izbrala za svoja prikazovanja. Vsako od teh prikazovanj nam omogoča, da pod različnim zornim kotom opazujemo Marijino veličino, ki jo zaznamo v vsakem času, na vseh krajih in v vseh kulturah.
P. Henri Vargas Holguín

Devica Marija je obvarovala Šri Lanko med 2. svetovno vojno. Papež Frančišek je 8. februarja 2014 ob 75. letnici posvetitve cerkve v Šri Lanki sveti Devici Mariji sprejel v avdienco v Vatikanu njene vernike, ki živijo v Italiji. Tri svetišča, ki so posvečena Devici Mariji, so pomembna romarska središča za katoličane iz Šri Lanke: Naša Gospa iz Madhuja (na severovzhodu), Naša Gospa iz Matare (na jugu) in Naša Gospa v Lanki (na vzhodu). Svetišče v Lanki je bilo zgrajeno v zahvalo Devici Mariji, ker je obvarovala Šri Lanko pred kakršno koli invazijo v času 2. svetovne vojne. Francoski nadškof v Colombu (prestolnica dežele) msgr. Jean-Marie Masson (1938–1947), oblat brezmadežne Device Marije (OMI), se je leta 1940 zaobljubil, da bo dal zgraditi baziliko, če bo dežela obvarovana vojnih grozot. Na njegovo pobudo je bil otok posvečen Devici Mariji leta 1946, nadškof pa je od Vatikana prejel dovoljenje za graditev Marijine cerkve, ki jo je poimenoval Naša Gospa iz Lanke. Leta 1948 je papež Pij XII. razglasil Devico Marijo za zavetnico Šri Lanke.