FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Ikona nežnosti in usmiljenja: Marijina prisotnost

10. Središčna vloga Troedinega Boga v naši zgodovini, njegova bližina in previdnost so postale vidne v Devici Mariji, konkretneje, v njenem Brezmadežnem Srcu. Za pastirčke je bilo Marijino Srce svetišče, kjer so srečali Boga: »Ali nam ne pravi sveti evangelij, da je Marija vse te besede ohranila v svojem srcu? Kdo bi nam mogel bolje kot to brezmadežno Srce odkriti skrivnosti Božjega usmiljenja?« To srce je »prostor«, kjer so izkusili Božjo luč in jim je bilo posredovano sporočilo. »Kaj bi bilo šele, če bi vedeli vse, kar nam je Ona pokazala o Bogu, v svojem brezmadežnem Srcu, v tisti veliki svetlobi!« Božje usmiljenje, utrip njegovega srca pred grešniki in trpečimi, najde v Marijinem Srcu privilegirano podobo. V tem brezmadežnem Srcu odseva moč milosti, delovanje Duha, ki jo je v trenutku oznanjenja obsenčil in ki je v njej že z Jezusovim spočetjem pričel odrešenjsko delovanje velikonočne skrivnosti. Že cerkveni očetje so »Božjo porodnico imenovali vso sveto in prosto vsakega madeža greha, na neki način oblikovano od Svetega Duha in narejeno za novo stvar.« Materino Srce je resnično ikona »milosti in usmiljenja« – besedi, ki v prikazanju, ki ga Lucija prejme v Tuyu 13. junija 1929, ponazarjata videnje Svete Trojice; dve besedi, ki tako dobro povzameta fatimsko sporočilo. Zato je pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca postala ena od značilnih potez fatimske duhovnosti.

Dejstvo Marijine prisotnosti je v skladu s potekom zgodovine odrešenja in z vlogo, ki jo je Devica imela v skrivnosti učlovečenja. Na popolnoma edinstven način je sodelovala z Odrešenikovim delom, zato se njeno materinsko poslanstvo do ljudi po Božji milosti brez prestanka nadaljuje. Z vnebovzetjem ni opustila svojega poslanstva. Še bolj kot prej skrbi za brate svojega Sina, ki romajo po svetu med stiskami in nevarnostmi, s svojo priprošnjo skuša doseči darove odrešenja ter nam tako razodeva moč edinega in edinstvenega posredovanja Jezusa Kristusa. Iz svoje slave Marija v prikazanjih kaže na trajen pomen velike noči, na nenehno zmago milosti in usmiljenja.

Na ta način Devica Marija v svojem materinskem Srcu razkriva usmiljeno voljo Troedinega Boga, ki ni ravnodušen do tega, kar se dogaja človeku, ki ne zapusti grešnika v njegovi krivdi, ki ne pozabi nesrečnih v njihovem trpljenju, ki ni brezbrižen do žrtev in izključenih, ki vedno podarja svoje odpuščanje in svojo tolažbo, ki vedno odpira vrata upanja, ko se ljudje zapiramo v svojo sebičnost ali v svojo neodgovornost.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Kontemplacija, sočutje in oznanilo: karizme vidcev

9. Frančišek, Jacinta in Lucija so živeli duha češčenja na različen, a enako globok način, ki je izražal njihovo mistično izkustvo. Karizma vsakega od njih je globoko zaznamovala fatimsko duhovnost in še vedno priteguje romarje.

Frančišek doživlja Božjo presežnost in hkrati radost ob Njegovi prisotnosti. Izpove: »Najlepši se mi je zdel naš Gospod v tisti luči, ki jo je naša Gospa vlila v naša srca. Tako zelo ljubim Boga!« Občutil je, kot da so »goreli v tisti svetlobi, ki je Bog […].Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati!« Ta združitev z Bogom mu daje čutiti Božjo bolečino zaradi človeških žalitev. Hudo mu je, ker je Bog »tako žalosten«, zato se v njem rodi ganljiv odgovor: »Ko bi ga le mogel tolažiti!«

Jacinta je imela posebno občutljivost za križanega Kristusa, v katerem je čutila strnjeno vso Božjo ljubezen, in je zato v njej prebujal neizmerno hvaležnost: v zrenju Križanega se je »raznežila in jokala«, »ker je umrl za nas«. Pritegnjena je v nenehen ljubeč pogovor: tako ima rada Jezusa in njegovo Mater, da se jima ne utrudi govoriti, da ju ljubi; išče samoto, da »bi bila veliko časa sama, da bi govorila s skritim Jezusom«.

Lucija sprejme za svoje življenjsko poslanstvo, da posreduje vsem ljudem Božjo ljubezen, ki se razodeva v Marijinem Brezmadežnem Srcu. Njeno življenje ima namen, da spominja svet, ne na bedo sveta, ampak na veličino Božjega usmiljenja, da bi se razodelo tisto, kar »je bilo v prikazovanjih Naše Gospe v dolini Iria najglobljega«. V zvestobi temu poslanstvu bo izpričala svetu, čeprav v klavzurnem življenju, da je skrivnost sreče, živeti v ljubezni.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Ponovno obrniti pogled v Troedinega Boga: češčenje

8. Od vsega začetka je središče fatimskega dogodka v Troedinem Bogu. Luč in lepota, ki sta ju izžarevala angel in Gospa in ki sta zajeli tri otroke, so bile odprte Božje roke, ki v dobroti svoje ljubezni objema vse ljudi. »Moč Božje navzočnosti« – se spominja Lucija – »je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute [...]. Mir in sreča, ki smo ju občutili, sta bila zelo velika, vendar le v naši notranjosti, in sta naše duše popolnoma naravnala na Boga.«

Tega, tako globokega izkustva Boga, ne smemo razumeti preprosto kot neko izredno zaznavanje svetega ali neke skrivnosti. Bog ni preprosto le arhitekt sveta ali ključ za razlago stvarnosti. Bog je živa Oseba, ki je blizu svojim ustvarjenim bitjem. Pastirčki so se osebno srečali z Nekom, ki jim je prihajal naproti in jim razodeval svoje načrte usmiljenja: tako so razumeli »kdo je Bog, kako [jih] ljubi in kako želi biti ljubljen«. Ta Bog, ki ljubi in želi biti ljubljen, je »Presveta Trojica v tisti neizmerni svetlobi, ki [jih] je presunila do globine duš.« Zato je Sveti Trojici posvečena ena najbolj izvirnih in pristnih fatimskih molitev: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca ...«

Trije otroci so doživeli srečanje z Bogom kot virom globoke sreče in veselja. Zato molitev samodejno privre iz njihove notranjosti, kot nenehna razpoložljivost za živ pogovor z Bogom, ki bo dokončno spremenil njihovo življenje. Od vsega začetka čutijo, da je češčenje način bivanja pred Njim, ki je nad vsemi maliki, ki hočejo zapeljati človeka.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

Pastirsko pismo Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi

Dar in povabilo fatimskega sporočila

Sporočilo, ki nam danes sprašuje vest

7. Fatimsko sporočilo nam kaže univerzalno in trajno izkušnjo: spopad med dobrim in zlim, ki se nadaljuje v srcu vsakega človeka, v medsebojnih odnosih, na političnem in ekonomskem področju, znotraj vsake dežele in na svetovni ravni. Vsak izmed nas je poklican, da odgovori na Božji klic, da se bori proti zlu, najprej najgloblje v samem sebi, da razume smisel spreobrnjenja in žrtve v korist drugih, kot so to storili trije pastirčki v svoji čistosti in nedolžnosti.

Šopek Materi Mariji

25. marca 1945 se je Devica Marija v Amsterdamu na Holandskem prikazala Idi Peerdeman (+1996). To je bilo prvo od 56 prikazovanj, ki so si sledila od 1945 do 1959. Krajevni škof je 31. maja 2002 potrdil nadnaravni značaj prikazovanj Gospe vseh narodov. Devica Marija se je tam prikazala z novim imenom. V teh časih želi, da jo vsi ljudje spoznajo in ljubijo kot »Gospo vseh narodov« ali »Mater vseh narodov«. Znova je govorila o osupljivem stanju Cerkve in sveta. Prek njenih sporočil smo priča postopnemu razodevanju načrta, s katerim Bog namerava rešiti svet in ga po svoji Materi pripraviti na novo izlitje Svetega Duha. V ta namen Marija podarja narodom tole molitev:

»Gospod Jezus Kristus, Sin nebeškega Očeta, pošlji svojega Duha na zemljo. Stôri, da bo Sveti Duh prebival v srcih vseh narodov. Tako bodo obvarovani pokvarjenosti, nesreč in vojne. Naj bo Gospa vseh narodov, blažena Devica Marija, naša zagovornica. Amen«.

Sestra Katarina Marija je bila poganka, budistka in »antiklerikalka« … Takole pripoveduje: »Zahvaljujoč moji najstarejši sestri je moja mati hotela prestopiti v katoliško vero in me je prosila, da bi ji sledila. Moj odgovor je bil odločen: 'Ne in nikdar.' Dve leti duhovnega boja sta bili potrebni, da sem se končno odločila za krst. Toda nisem popolnoma verovala v Boga. Bog zame ni obstajal. Za krst sem zaprosila izključno zaradi ljubezni do moje mame in zato, da bi ji ugajala in nič več. Moja nevera je trajala do trenutka, ko je duhovnik oblil moje čelo s krstno vodo. V tistem trenutku, ko je voda curljala po obrazu, je moje kamnito srce drhtelo v neskončni ljubezni in moj pogled, uprt v križ, je govoril: 'Gospod, ljubim te.' Ob koncu maše mi je moja mati podarila rožni venec kot spomin na krst. Svojo mamo sem že videla vse dni moliti s to vrsto 'ogrlice'. Z njo je molila tudi ponoči. Njena podoba v molitvi, podobna obrazu lepe Gospe, je bila moja najljubša 'slika'. Vedela sem, da je molila zame, svojo 'izgubljeno' hčerko. Od mojega krsta naprej je molitev rožnega venca po zaslugi moje matere postala moja najljubša molitev.«