Jacintini modri izreki

Predstojnica si je zapisala veliko Jacintinih izrekov, ki kažejo na višjo modrost. Desetletna deklica jih nikakor ne bi mogla izreči, če jih ne bi prejela od Marije ali od Svetega Duha. Tu bodo navedeni, kakor jih je zapisal Ludovik Ceglar.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (38) Jacintino bivanje v zavetišču v Lizboni

V Lizbono sta jo na vlaku spremljala mati Olimpija in Jacintin polbrat Anton, sin prvega Olimpijinega moža. Tam so jo sprejele sestre v zavetišče »Naše Gospe čudežev«, kjer je ostala od 21. januarja do 2. februarja. Prednica je bila sestra Marija Godinho, ki so jo deklice, in zato tudi Jacinta, imenovale botra. Z Jacinto je več kot en teden ostala tudi mati.

Tik ob zavetišču je Kapela čudežev. Vanjo se iz zavetišča pride na kor, od koder je mogoče biti pri sveti maši in častiti Najsvetejše v tabernaklju. V tej kapeli je z velikim veseljem skoraj vsak dan lahko prejela sveto obhajilo in častila »skritega Jezusa«, kolikor časa so jo pustili. sedela je na vozičku, nepremično zrla v tabernakelj in molila ali premišljevala. Opazila je, da se nekateri ljudje v kapeli niso lepo vedli. Zato je prosila predstojnico:

»Botra, ne dopuščajte, da se ti ljudje pred Najsvetejšim zakramentom ne bi vedli tako, kot je treba. V cerkvi je treba biti tiho in pri miru. Če bi ti ubogi ljudje vedeli, kaj jih čaka!«

Prednica je ljudi opozarjala, a je niso vselej ubogali. Jacinti je to povedala, ona pa je z resnim obrazom odgovorila:

»Potrpljenje! Naša Gospa je z vami zelo zadovoljna. Bi povedali gospodu kardinalu? Naša Gospa ne mara, da bi se ljudje v cerkvi pogovarjali.«

Prednica je povedala:

»Kmalu sem spoznala, da mi je presveta Devica poslala angela. Že dolgo sem si želela videti srečne otroke, katerim se je naša Gospa prikazala. Še zdaleč si nisem mogla misliti, da bo moja uboga hiša zavetišče najmlajše od treh vidcev.«

Preden je mati odšla domov, jo je hčerka prosila, naj jo pelje k spovedi. Odšli sta v bližnjo cerkev. Po spovedi je deklica ponavljala materi:

»O mama, kakšen dober duhovnik! Vprašal me je toliko stvari!«

V zavetišču je bilo od 20 do 25 deklic. Jacinta se je z vsemi dobro razumela, a najraje je bila v družbi neke deklice iste starosti in jo je poučevala s tako avtoriteto, kakor da bila že odrasla oseba:

»Ne smeš lagati. Zmeraj moraš govoriti resnico. Ne smeš biti lena. Vselej moraš ubogati in iz ljubezni do našega Gospoda vse potrpežljivo prenašati, če hočeš iti v nebesa.«

Med bivanjem v zavetišču je po mnenju sestre predstojnice imela več kot enkrat obisk Device Marije. Nekoč je rekla predstojnici:

»Botra, umaknite se od tam, ker pričakujem našo Gospo.«

Ob neki drugi priliki je rekla:

»To pot ni bilo tako kakor tam doli (v Fatimi), vendar sem dobro vedela, da je bila Gospa.«

Manj kot dva tedna bivanja v zavetišču je bilo za Jacinto in po njej za nas posebej blagoslovljenih.

Šopek Materi Mariji

Marijin naziv »sodelavka« ima poseben pomen. Sodelovanje kristjanov pri odrešenju se uresničuje po Kalvariji tako, da se prizadevajo širiti njene sadove prek molitve in žrtve. Marijino sodelovanje pa se je nasprotno udejanjilo med samim tem dogodkom, ko je stala pod križem kot mati. Njeno sodelovanje se torej razteza na vse Kristusovo odrešitveno delo.

Samo Ona je bila na ta način pridružena odrešenjski daritvi, ki je prinesla rešenje vsem ljudem. V povezanosti s Kristusom in poslušnosti do Njega, je sodelovala pri zasluženju milosti za odrešenje vseh ljudi.

Sv. Janez Pavel II., 9. aprila 1997

Na Kalvariji Marija stoji pod križem skupaj z drugimi ženami in z apostolom Janezom. Mati in učenec duhovno prejemata Jezusovo oporoko: njegove zadnje besede in njegov poslednji dih, v katerem je pričel pošiljati Duha. Sprejemata molčeč krik njegove Krvi, ki je bila v polnosti prelita za nas (prim. Jn 19, 25-34). Marija je vedela, od kod je ta kri. Ustvarjena je bila v Njej po delovanju Svetega Duha. Vedela je, da je ista ustvarjalna »moč« obudila Jezusa od mrtvih, kot je On sam obljubil.

Tako je Marijina vera podpirala vero učencev vse do srečanja z vstalim Gospodom in jih nadalje spremljala tudi po njegovem vnebohodu, ko so pričakovali »krst Svetega Duha« (prim. Apd 1,5). Na binkošti se je Devica in Mati znova predstavila kot Nevesta Duha zaradi univerzalnega materinstva vseh tistih, ki jih je Bog prerodil na temelju vere v Kristusa. Zato je Marija za vse generacije podoba in vzor Cerkve, ki skupaj s Svetim Duhom potuje skozi čas in pričakuje slavni Kristusov povratek: »Pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,17.20).

Benedikt XVI., 30. maja 2009

Marija je velika, ker noče poveličevati sebe ampak Boga. Je ponižna. Noče biti nič drugega kakor Gospodova dekla (prim. Lk 1,38). Pri odrešenju sveta ne sodeluje z izvrševanjem svojega dela, ampak samo tako, da je popolnoma na razpolago Božjim pobudam. Je žena upanja. Ker je verovala Božjim obljubam in pričakovala odrešenje Izraela, je lahko angel prišel k njej ter jo pozval k odločilnemu služenju pri uresničenju teh obljub. Je žena vere: »Blagor ti, ki si verovala«, ji je rekla Elizabeta (prim. Lk 1,45).

Benedikt XVI., Deus Caritas est, št. 41

Posvetitev škofij in župnij Marijinemu Srcu

Poleg posvetitve človeštva in Cerkve ugajajo Bogu tudi posvetitve in obnavljanje posvetitev narodov, škofij, župnij, stanov, družin in posameznikov. Dne 13. maja 1931 so portugalski škofje kot prvi na svetu posvetili brezmadežnemu Marijinemu Srcu svojo domovino.

Za posvetitev in obnavljanje posvetitve so se na Portugalskem odločale tudi škofije in župnije. Portugalski škofje so s posvetitvijo svoje domovine to rešili druge svetovne vojne in komunizma.

Aprila 1943 je papež prosil vse škofe po svetu, naj posebno častijo brezmadežno Marijino Srce in mu posvetijo svoje škofije. Številni škofje so se vabilu odzvali in posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svoje škofije ali svoj narod.

Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo v stolnici, po temeljiti pripravi z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način, posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu 30. maja leta 1943. Ob koncu leta 1942 je v pastirskem pismu povabil vernike: »Tudi mi se moramo posvetiti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor mu je sveti oče posvetil vse človeštvo. To posvetitev lahko opravi vsak zase, društva in samostani. Poleg teh posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, duhovniki in verniki, po temeljiti pripravi. Načrt je odobril sveti oče v avdienci 19. novembra letos. Pripravili se bomo s tem, da pobožno opravimo pobožnost petih prvih sobot.«

Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev izpovedali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra 1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike. Posvetitvi je sledilo boljšanje odnosov med Cerkvijo in državo, ki je končno privedlo do obnove diplomatskih odnosov. V Sloveniji je prišlo do izrednega povečanja duhovniških poklicev.

Slovenski narod se je posvetil Materi Božji v prvem letu svoje samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan svojo posvetitev vsako leto obnavljamo. Sicer pa posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu obnavljamo po naših cerkvah vsako prvo soboto v mesecu. Le škoda, da ni večje udeležbe vernikov.

Ob 25-letnici naše samostojnosti, leta 2016, so se Marijinemu in Jezusovemu Srcu, po pripravi s petimi prvimi sobotami, izročili in posvetili Marijinemu in Jezusovemu Srcu številni posamezniki. Ob navzočnosti Marije romarice so župniki izročili in posvetili svoje župnije, škofje škofije, vsi škofje pa 24. junija v ljubljanski stolnici slovensko domovino.

p. Anton

Mašna daritev te usmerja v ljubezen do bližnjega

Predragi moj prijatelj, kdor hodi k sveti maši, mora rasti v ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega sem postavil ob ljubezen do Boga, ko sem učil, da je ljubezen do bližnjega podobna ljubezni do Boga. Samo za Boga velja, da ga je treba ljubiti z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. Samo on je tvoje središče, samo on je na prvem mestu. Merilo ljubezni do bližnjega pa je ljubezen do sebe. Kakor sebi želiš dobro, tako moraš dobro želeti bližnjemu. Kakor si do sebe prizanesljiv, tako moraš biti prizanesljiv do vsakega človeka. Kakor želiš, da bi bili drugi do tebe usmiljeni, tako moraš biti ti do njih usmiljen. Kakor ne želiš, da bi te drugi obsojali, tako ti ne smeš obsojati drugih.

V svojem javnem delovanju sem zelo naglašal ljubezen do bližnjega. Kako ga je treba ljubiti, sem ti najbolj prepričljivo pokazal s svojim zgledom. Vsak moj odnos do ljudi je bil prežet z ljubeznijo. Nastopal sem kot brat vsakemu človeku. Posebej sem se zavzemal za tiste, ki so najbolj potrebovali mojo pomoč. Da bi ljudem pomagal, sem delal čudeže. Tolažil sem žalostne in spodbujal omahujoče. Otroci, ubogi, bolniki in grešniki so bili moji posebni ljubljenci. Nikogar nisem izključeval iz svoje ljubezni, saj sem dejal: Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.

Predragi Gospod, tvoj nauk in tvoj zgled je čudovit, posebej o nesebični ljubezni do bližnjega in celo do sovražnikov. Krščansko življenje je resno prizadevanje za medsebojno ljubezen, ali pa ga ni. Le takšno življenje lahko pri evharističnem slavju doživi svoj polni razcvet. Zato je razumljivo, zakaj si ti tako naglašal spravo z bratom pred daritvijo. Pomagaj mi, da bom v ljubezni do bližnjega vsak dan bolj napredoval. Zlasti naj rastem v ljubezni do najbolj ubogih, saj si se tudi ti v tem zelo odlikoval.

Mesečno molitveno srečanje za člane Bernardove družine

Cistercijani vabimo člane Bernardove družine na mesečno molitveno srečanje, ki bo v opatovi kapeli v Stični v nedeljo, 13. novembra ob 14.30.

Bog povrni in lep pozdrav!                p. Anton Nadrah