FATIMA – OKNO UPANJA (29) Vsi vedo, da se ti je prikazala Gospa

Frančišek je duhovno življenje jemal zelo resno. Za vsako ceno je hotel biti zvest Marijinim naročilom. Dokončno je s svojo odločnostjo odpravil plese. Bilo je takole. Približal se je pust leta 1918. Dekleta in fantje so se zbrali k običajnim zabavam, ki so trajale več dni. Dekleta so pripravila okusno slovesno kosilo. Otroci do štirinajstega leta so imeli svojo zabavo posebej v drugi hiši kakor starejši. Lucijo so povabili, da bi skupaj z drugimi pripravila veselico. Na začetku se je branila, a na koncu je pod pritiskom otrok privolila, čeprav jo je vest kričeče obsojala. Ko je o vsej zadevi poročala Frančišku in Jacinti, jo je Frančišek resno vprašal:

»In ti se vračaš k tem pojedinam in veseljačenju? Si že pozabila, da smo obljubili, da se nikdar več ne vrnemo tja?«

Lucija se je opravičevala, ker je prišlo na zabavo veliko deklet in jih ni hotela pustiti na cedilu:

»Nisem hotela iti, toda kot vidiš, me ne nehajo prositi, naj grem. Ne vem, kaj naj storim.«

Tedaj je Bog navdihnil Frančiška, da je zadevo modro rešil:

»Veš, kaj boš naredila? Vsi vedo, da se ti je prikazala naša Gospa. Zakaj ne rečeš, da si ji obljubila, da ne boš več plesala, in da zato ne moreš priti. Potem se umaknemo v votlino v Cabesi. Tam nas nihče ne najde!«

Ko se je premislila Lucija, ni nihče več hotel pripravljati takšnih veselic. Lucijine prijateljice so zdaj ob nedeljah popoldne prihajale k Luciji, da so skupaj z njo odšle na kraj Marijinih prikazovanj in tam molile rožni venec.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pripravljamo se z rožnim vencem (1) Molitev je govorica vernega srca

Jernejevi starši so zelo verni in hodijo ob nedeljah in praznikih redno k sveti maši ter se trudijo, da bi živeli v soglasju z Jezusovim evangelijem. Z njimi hodi s sestro in mlajšim bratcem tudi on. Bil je že pri sveti birmi. V družini se večkrat pogovarjajo o verskih vprašanjih. Vsak večer molijo skupaj rožni venec. Ko pride na vrsto, ga tudi Jernej moli naprej. V zadnjem času pogosto premišljuje. Ima mnogo nerešenih vprašanj. Tudi glede molitve, in posebej rožnega venca, mu marsikaj ni jasno. Z očetom se dobro razumeta, zato se s svojimi vprašanji rad obrača nanj. Oče za odgovore ni v zadregi, saj je v verskih vprašanjih dobro podkovan. V šolskih letih ni hodil samo k osnovnošolskemu verouku, ampak tudi k mladinskim srečanjem in pozneje je naredil celo teološko-pastoralno šolo. Prebral je več verskih knjig in s svojo ženo redno hodita na duhovna poglabljanja za zakonce. Sledimo pogovoru med Jernejem in očetom:

»Oče, vidim, da rad moliš in molitev jemlješ resno. Ko opazujem druge može tvojih let, imam vtis, da marsikomu ni veliko do vere in molitve. Pri tebi je drugače. Zakaj je tako?«

- Jernej, vesel sem tvojega zanimanja za verska vprašanja. Tudi jaz sem se zavzeto z njimi ukvarjal, ko sem bil v tvojih letih. V tem je verjetno korenina, zakaj mi vera in molitev veliko pomenita. Ne moreš mi napraviti večjega veselja, kakor bo to, če bo enako veljalo tudi zate. Rad si bom vzel čas in se o tvojih vprašanjih pogovarjal s teboj. Mnogi moji vrstniki so se vrgli v delo. Skrbijo samo za materialni napredek, ugled in napredovanje v službi. Iz življenja hočejo iztisniti kar največ užitkov. Za vero in molitev pri njih ni ne časa ne zanimanja. Ne bova jih zato obsojala, vendar njihovega ravnanja ne moreva odobravati in še manj posnemati. Treba je plavati proti toku, večina pa se, žal, prepušča toku. To je lažje, a ni možato.

»Moli lahko le tisti, ki je zares veren. Še vernemu človeku je molitev težka. S teboj se lahko pogovarjam, ker te vidim pred seboj in ker vem, da me poslušaš. Boga pa ne vidim in ne slišim ter lahko le z vero sprejemam, da me posluša.«

- Jernej, prav ugotavljaš, da je za molitev potrebna vera. Vendar je tudi pri veri od človeka do človeka velika razlika. Kakšen človek je le površinsko veren, pri drugem pa vera sega v globine in ga popolnoma prešinja: njegove misli, voljo, čustva in fantazijo. Samo tisti je globoko veren, pri katerem je Bog v središču vsega njegovega življenja in delovanja. Bog je res neviden. Toda vera je podobna daljnogledu, saj nam Boga približa. Pri veri ne gledamo samo z očmi. Pri veri gledamo predvsem s srcem. Tako lahko bližino Boga na različne načine doživljamo in se z njim pogovarjamo. Pri tem nam Bog sam pomaga s svojo milostjo. Moliti je treba s srcem in z vsem svojim bitjem. Kakšnemu pri tem pomaga čudovito lepa narava, drugemu branje in premišljevanje Svetega pisma, tretjemu udeležba pri lepem bogoslužju, četrtemu srečanje s skupino globoko vernih ljudi. Meni veliko pomeni, če se spomnim, da sem od Boga ustvarjen, da me Bog s svojo ljubeznijo vedno vzdržuje v bivanju. Sv. Pavel je novic željnim Atencem pojasnil, da Bog »ni daleč od nobenega izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27–28).

Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Človek, ki redno s premislekom prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala, naj vsak dan molimo rožni venec. Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.

p. Anton

Moč molitve rožnega venca

Nihče ne bo mogel nikoli dojeti čudovitih zakladov posvečevanja v molitvi in v skrivnostih rožnega venca. Premišljevanje skrivnosti življenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa je vir čudovitih sadov za tiste, ki ga molijo. Danes iščejo doživetja, ki človeka zadenejo, ganejo in mu zapustijo v duši globoke vtise. Vendar, ali je kdaj obstajala bolj ganljiva zgodba od Odrešenikove, ki se odpre pred našimi očmi v skrivnostih rožnega venca, ki nas spominjajo na ganljive prizore življenja, smrti in slave Odrešenika sveta? Posebni hudičevi iluziji nasedejo tisti, ki verjamejo, da obstajajo bolj vzvišene molitve od molitve očenaš in zdravamarija, in te svete molitve – ki so opora, moč in zaščita za dušo – opuščajo. Namreč, duša, ki ostane zvesta vsakodnevni molitvi rožnega venca, ne bo nikoli znatno zašla, ker je hudič ne bo mogel prevarati. To trditev bi podpisal z lastno krvjo.

Sv. Ludvik G. Montfortski

Med rožnim vencem je Capucina ostala zelo mirna.

Agata, mati šestletne avtistične deklice, ki potrebuje neprestan nadzor tako podnevi kot ponoči, se je lansko leto prijavila na narodni dan posta in molitve za Francijo. Spraševala se je, kako bi si mogla vzeti eno uro in pol časa za molitev vseh skrivnosti rožnega venca. Tukaj je njeno pričevanje o tej z milostjo napolnjeni izkušnji.
»Dogajanje je potekalo naravno. Capucina je sama prišla k meni, se usedla na moja kolena in med vsem rožnim vencem ostala zelo mirna in predvsem zelo pozorna in osredotočena. Tega v življenju moje hčere nisem videla in doživela še nikoli. V trenutku neverjetne milosti je obe vodila skupna molitev z vsega sveta. Hvala, Marija, hvala, sv. Jožef, hvala, Gospod! Ohranite Francijo v svojih srcih. Kdaj bo naslednji molitveni dan?«
Agata

Šopek Materi Mariji. Rešitev sveta je v molitvi rožnega venca in češčenju Marijinega Srca

Pater Agostino Fuentes je bil postulator za beatifikacijo fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte. Zato je imel prost dostop do pogovora s sestro Lucijo. Ob svojem obisku, 26. decembra 1957, sta se dotaknila zelo občutljivih tem. Ta izjemen pogovor je bil objavljen – z dovoljenjem cerkvenih oblasti – v Združenih državah, leta 1958, v reviji očeta Ryana, Fatima Findings, in 22. junija 1959 v portugalskem dnevniku A Voz:

»Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca. To sta zadnji dve možni sredstvi, kar pomeni, da drugih ne bo (...) Ko je Bog prisiljen kaznovati svet, si prej prizadeva, da bi ga opomnil in ozdravil z vsemi drugimi mogočimi sredstvi. Ko vidi, da svet ne daje nobene pozornosti Njegovim sporočilom, tedaj, kot pravimo v našem nepopolnem jeziku, nam 'z nekim strahom' ponuja zadnjo možnost rešitve, posredovanje Njegove presvete Matere. To dela 'z nekim strahom' zato, ker če tudi to zadnje sredstvo ne bo imelo uspeha, ne bomo več mogli upati v nobeno vrsto odpuščanja z nebes, ker smo se omadeževali s tistim, kar Evangelij imenuje greh proti Svetemu Duhu (...) Vidite, pater, presveta Devica je hotela dati v tem koncu časov, v katerem živimo, novo učinkovitost molitvi svetega rožnega venca. Ona je tako okrepila njegovo učinkovitost, da ne obstaja težava, kolikor koli težka, materialne ali, predvsem, duhovne narave, v zasebnem življenju vsakega od nas ali v življenju naših družin ali celo v življenju ljudstev in narodov, ki je ne bi mogla rešiti molitev svetega rožnega venca (...). Končno pobožnost do Brezmadežnega Srca Marije, naše presvete Matere, sestoji v tem, da jo imamo za sedež usmiljenja, dobrote in odpuščanja ter za varna vrata, skozi katera bomo vstopili v raj.«

Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost, str. 226

Na Japonskem je kip Device Marije jokal kar 101 krat

V 20. stoletju je v Akiti na Japonskem lesen kip Device Marije (kopija Device, ki se je prikazala v cerkvi Naše Gospe vseh narodov v Amsterdamu, Nizozemska) jokal 101 krat. Sestra Agnes Sasagawa, japonska redovnica, članica skupnosti služabnic Sv. Evharistije v Akiti, je sestra, ki je od leta 1956 naprej imela prikazovanja svojega angela varuha in Božje Matere. Marija ji je posredovala sporočila z najbolj resno vsebino. Zaradi ljudi, ki se oddaljujejo od Boga, je naša nebeška Mati izrazila svojo žalost in točila prave solze. Leta 1984, malo pred odhodom v pokoj, je v častitljivi starosti John Shojiro Ito, ordinarij škofije Niigata, po posvetu s Svetim sedežem, napisal pastoralno pismo, v katerem je potrdil resničnost izredne vrste dogodkov, ki so potekali v letih 1973 – 1981 v majhnem samostanu v Akiti, ki je bil na področju njegove škofije. Kardinal Ratzinger je v mesecu juniju leta 1988 označil dogodke v Akiti kot »zaupanja vredne in primerne za verovanje«.
Ekipa Marie de Nazareth

Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)

V soboto, 13. junija 2015, smo se zbrali v cerkvi svete Marije Vnebovzete v Turnišču člani odbora za posvetitev JMS in posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, na letnem srečanju kakor predvideva statut Združenja posvečenih JMS. Zbralo se nas je okrog 600 članov. Letos je potekalo v sklopu praznovanja ob100-letnici fatimskih dogodkov in prikazovanja Device Marije. Cerkev je prisluhnila tem dogodkom in razodetjem, nadaljnji tok zgodovine pa je potrdil njihovo pristnost. Fatima je postala »Oltar sveta«, po besedah papeža sv. Janeza Pavla II.

Program je potekal od 9.00 do 14.00 z molitvijo rožnega venca s fatimskimi uvodi, kot priprava na srečanje, sveta maša, ki jo je vodil soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf in pričevanjski del, življenje iz posvetitve JMS. Med sv. mašo smo posvečeni svetima Srcema obnovili našo posvetitev in se opogumili pri uresničevanju nalog iz posvetitve. Ker je to vsakoletno vseslovensko srečanje, se nas je zbralo iz vseh škofij Slovenije. Škof Peter pa je najprej orisal to pobožnost JMS v soboški škofiji, kot pobožnost naših prednikov, potem pa nas je spodbudil k radikalnejšemu življenju iz posvetitve JMS. V programu nas je nagovoril tudi prvi predsednik odbora p. dr. Anton Nadrah Ocist, upokojeni opat iz Stične. O življenju iz posvetitve JMS v družinah sta spregovorila zakonca Maffi, župnijski animator ga. Rezi in župnik dr. A. Snoj iz Stare Loke. V prijateljskem druženju in v pogovoru med pogostitvijo, ki je bilo po programu, se je izkazala velika potreba delovanja članov po župnijah v pomoč župnikom, prav tako pa bi bilo potrebno poživiti pobožnost JMS tudi po škofijah. Srečanja se je udeležilo tudi kar nekaj župnikov in njihovih sodelavcev – animatorjev JMS.

Srečko Fras