Kako živim v postnem času?

Na prvo postno nedeljo smo slišali besede evangelista Marka: »Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.« V zgodovini so bile dolge vrste moških in žensk, ki so se odločili za posnemanje Jezusa v njegovem umiku v puščavo. V Egiptu imamo sv. Antona Puščavnika, v Italiji pa sv. Benedikta, ki je kar tri leta preživel v popolni samoti v neki votlini v kraju Subiaco.

Postni čas je čas, v katerem naj bi Sveti Duh tudi nas odvedel v nekakšno puščavo. Tudi mi naj bi našli kakšno obliko zbranosti in odrekanja v okolju, v katerem živimo. Če postnega časa ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim monoksidom; poznamo tudi zastrupljanje s podobami in besedami. Kako se jih rešiti?Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v naravno puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta.

Klasična oblika je pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, če ga človek živi v duhu odpovedi, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote. Če se odrekamo le zato, da bi ohranili vitko postavo, to še ni post v krščanskem pomenu besede.

Še pomembnejši od posta pri hrani je post pri gledanju, post za oči. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, računalnika, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in v nas zbujajo različne strasti. Večkrat so namenoma pripravljene za zapeljevanje v greh.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro svojo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe delujejo v nas in vplivajo na naše mišljenje, govorjenje in življenje. Zelo omejujejo našo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno za odraščajoče in mladostnike.

Kadar veter nosi prah, ne odpiramo oken. Potreben je nadzor tudi nad vsem tistim, kar vstopa v nas skozi naše oči. Nekoč je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« Duhovnik mu je odgovoril: »Seveda, toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo!«

Tretja vrsta posta je izogibanje slabim besedam, post pri govorjenju, več molčanja, post za jezik. Sv. Pavel priporoča: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29). Neka skupina laikov se je na začetku postnega časa spraševala, kaj bodo storili za postni čas. Odločili so se, da se bodo ravnali po navedenih Pavlovih besedah in se skupaj postili od slabih besed. Vsakdo je napisal omenjeni stavek in ga obesil na vidno mesto v svojem stanovanju. In to je bil zelo blagoslovljen postni čas.

Slabe besede niso le kletvice, opravljanje in obrekovanje; so tudi ostre besede, ki žalijo bližnjega. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
Na pepelnično sredo smo s pomenljivim obredom pepeljenja začeli postni čas. Naj nam Sveti Duh, ki je odvedel Jezusa v puščavo, pomaga, da si bomo poleg posta pri jedi in pijači naložili post tudi očem in jeziku, da bodo le v službi dobremu. Tako se bomo dobro pripravi na obhajanje velike noči.

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V teku enega meseca smo napredovali za 2 zrni. Bog povrni vsem sodelujočim. Kdor ne more moliti rožnega venca, lahko daruje za duhovne poklice svoje trpljenje ali kakšno odpoved. Tudi če večkrat čez dan rečemo: »Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!« je že veliko vredno. Naše molitve in dobra dela imajo tem večjo vrednost, čim več vere, zaupanja in zlasti ljubezni vložimo vanje. Bog kliče tudi danes, človek pa doživlja mnoge ovire, da se ne more odločiti. Zato je tako pomembna pomoč od zgoraj, ki si jo izprosimo z molitvijo.

Grešno življenje duhovnikov je pogosto odvračalo in še odvrača ljudi od vere.

V knjigi Pavleta Zidarja (+ 1992) Hokuspokus kaplan se kaplan pogovarja z materjo sedmih otrok. Mater vpraša o njeni veri:

            – Vi je potemtakem ne bi dali za nič?

            – Za nič, gospod!

            – Tudi če bi videli duhovnika grešiti?

            – Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.

An

Newman piše:

"Eno dobro delo kljub vsemu še ni jamstvo za naslednje. Tudi najboljši ljudje so nezanesljivi. Veliki so, drugič spet majhni. Trdno stoje, nato pa padejo. Taka je človeška krepost. Opozarja nas, naj na svetu nikogar ne imenujemo Gospoda, ampak naj dvigamo oči k svojemu brezgrešnemu in popolnemu Gospodu. Opozarja tudi, naj postajamo v sebi ponižni in premišljamo to, kakšni moramo biti šele v Gospodovih očeh, če se že sebi in drugim zdimo tako na tleh in nevredni."

Drugi vatikanski cerkveni zbor omenja napake v Cerkvi

"Čeprav je Cerkev v moči Svetega Duha ostala zvesta Gospodova nevesta in ni nikdar prenehala biti v svetu znamenje odrešenja, ji vendar nikakor ni neznano, da med njenimi udi, naj bodo to kleriki ali laiki, v dolgi vrsti preteklih stoletij ni manjkalo takih, ki so se izkazovali za nezveste Božjemu Duhu. Tudi v našem času je Cerkvi dobro znano, kolikšna je razdalja med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan. Naj zgodovina glede teh napak sodi karkoli, gotovo je, da se jih moramo zavedati in se zoper nje odločno boriti, da ne bodo napravljale škode širjenju evangelija" (CS 43,6).

           

Kakor je treba sprejemati sebe s svojimi omejenostmi in napakami, tako je treba sprejemati tudi vse ljudi, kristjane in nekristjane, duhovnike in laike, z njihovimi omejenostmi in napakami. Vsi smo slabotni, po izvirnem grehu k slabemu nagnjeni. Treba je priti do te stopnje, da nas še tako velike napake ljudi ne bodo odvračale od dobrega, ampak nam bodo opozorilo, da se sami še bolj vneto prizadevamo za dobro. Tako bomo omejili tudi svoje napake, ki jih sami pogosto niti ne opazimo, drugi pa zaradi njih padajo.