"Čeprav je Cerkev v moči
Svetega Duha ostala zvesta Gospodova nevesta in ni nikdar prenehala biti v
svetu znamenje odrešenja, ji vendar nikakor ni neznano, da med njenimi udi, naj
bodo to kleriki ali laiki, v dolgi vrsti preteklih stoletij ni manjkalo takih,
ki so se izkazovali za nezveste Božjemu Duhu. Tudi v našem času je Cerkvi dobro
znano, kolikšna je razdalja med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško
slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan. Naj zgodovina glede teh napak
sodi karkoli, gotovo je, da se jih moramo zavedati in se zoper nje odločno
boriti, da ne bodo napravljale škode širjenju evangelija" (CS 43,6).
Kakor je treba sprejemati
sebe s svojimi omejenostmi in napakami, tako je treba sprejemati tudi vse
ljudi, kristjane in nekristjane, duhovnike in laike, z njihovimi omejenostmi in
napakami. Vsi smo slabotni, po izvirnem grehu k slabemu nagnjeni. Treba je
priti do te stopnje, da nas še tako velike napake ljudi ne bodo odvračale od
dobrega, ampak nam bodo opozorilo, da se sami še bolj vneto prizadevamo za
dobro. Tako bomo omejili tudi svoje napake, ki jih sami pogosto niti ne
opazimo, drugi pa zaradi njih padajo.
