Če Te zanimajo manj znana, od Cerkve priznana Marijina
prikazovanja in sporočila, se nam pridruži v stiškem samostanu od petka, 12. septembra, ob 18. uri, do nedelje, 14. septembra, po kosilu. Voditelj: p. Anton Nadrah Prijave: tel. 01/78 77 100; Samostan Stična 17, 1295 Ivančna Gorica. Lep pozdrav v Gospodu in nasvidenje! p. Anton Nadrah |
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
torek, 26. avgust 2014
Manj znana Marijina prikazovanja in sporočila
ponedeljek, 25. avgust 2014
Misli svetega Bernarda
Tvoje
zaupanje se veča, kolikor zrasteš
v milosti.
Najprej
moramo pasti na tla, jokati pred
Gospodom, ki nas je ustvaril, zaradi tistega, kar smo zagrešili.
Nič
ni bolj navzoče kot Bog in nič manj
doumljivo.
Biti
v Božji bližini se pravi gledati
Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega
srca.
petek, 22. avgust 2014
Pomen molitve za našo vero
Vsa verstva
poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih
čudovitih del.
Grški filozof Platon
je zapisal:
"Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar
srečo
njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri
ostane vedno v
stiku z božanstvom."
Kakšen pomen ima
dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi
sv. Janez Krizostom:
"Molitev
prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med
Bogom in
človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v
neizrekljivem objemu
oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako
hrepeni duša po
božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove,
ki presegajo vse
vidne stvari.
Molitev je kot
častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši
njegova
hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Je čisto
hrepenenje po
Bogu, neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo
poraja Božja milost
...
Če Bog komu
nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba
znati ceniti; je
nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v
neugasljivem
hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči
ogenj."
Vsa dejavnost
človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog
podeljuje vsakemu v zadostni
meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v
molitvi tudi
vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi
stalno napreduje.
Kdor se za vero
nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo
pridružil celo
nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti
sramotno. Znani
konvertit dr. Alexis
Carrel mu
odgovarja: "Kakor piti ali dihati tako tudi moliti ni sramotno.
Človek
tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik."
Globoko v
človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal
Boga. Že Mojzes je
prosil Boga: "Daj mi,
prosim, videti svoje veličastvo!"
Bog mu je
odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota
in klical
bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti;
kajti noben
človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).
Mojzes je po
slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v
obličje. Seveda Bog
kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga
ima človek.
Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za
posmrtno življenje.
Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus
je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor
tistim, ki
niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).
Apostol Filip je
želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil:
"Kdor je
videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8 s).
Gledanje Jezusa
je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob
srečavanju z
Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo
jasno, saj so najprej
spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju
Očeta pravi apostol
Janez:
"Boga ni
nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju,
je
pripovedoval o njem" (Jn 1,18).
Z vsem svojim
bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim
bolj smo po
molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.
Težavo, ki jo v
svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi
lahko izrazili z
vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in
da se zanje ne
zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj
pogovarjati,
zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med
fantom in
dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med
prijatelji tudi ni
zadrege za besede.
Dvomi, ki se
vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih
je zavračati in
prezirati kot skušnjave. Obujati moramo vero in z voljo moliti,
čeprav nam ne
gre, kakor bi radi. Če se bomo sami vztrajno trudili, nam bo Bog
v obilnejši meri
pomagal.
Bog je duh in ga
zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega
ni bitje poleg
drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh
stvari. Če
rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in
da nikakor ni
naš neznanec. Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene
predmete približa
daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog
vidi in
neslišni Bog sliši. Sv.
Pavel pravi,
da Bog "ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se
gibljemo in
smo" (Apd 17,27 s).
Ko je indijski
mislec in voditelj Mahatma
Gandhi
odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal:
"Molitev je
moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma
sem se izročil
Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil
popoln mir. Naj bom
v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me
ubogajo ali bijejo,
naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši
izmed vseh
ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča
molitev je
mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima
molitve nikoli
dovolj."
p.
Anton
četrtek, 21. avgust 2014
Molitev je hčerka vere
Kdor resnično
veruje, je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more
živeti brez
molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej
mati molitve.
Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi
obratno: Povej
mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja
vera. Če bomo
rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v
molitvi, bomo
napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom.
Tudi pri molitvi
gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj
pokaže. Molitev
je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz ter
razodevanje učinkovitega
Božjega delovanja. Kako je to res, kaže izjava nekega duhovnika:
"Kot otrok,
študent in bogoslovec sem se srečeval z raznimi duhovniki, ki so
bili moji
župniki. Vsak je po svoje vplival name, a prav posebno dobro
eden izmed njih.
Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi, poleti in pozimi, kako
premišljuje in
pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila zame močna spodbuda in
več kot vsaka
pridiga."
V Boga v polnem
pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je
molitev prav
tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje.
Teolog Joseph Ratzinger,
poznejši papež
Benedikt XVI., je dejal: "Molitev je dejanje vere: molitev brez
vere postane
slepa, vera brez molitve pa razpade."
Poglejmo še
misel ameriškega kozmonavta Jamesa
Irwina: "Pomembnejše je, da je Bog v srcih ljudi na
zemlji, kakor da
ljudje letijo okoli Lune."
torek, 19. avgust 2014
James Clark Maxwell
James Clark Maxwell(+ 1879),
matematik in fizik, je nad vrata laboratorija v Cambridgeu dal
napis iz 111.
psalma: "Velika so Gospodova dela, preiskovanja vredna za vse,
ki jih
ljubijo."
Spomnimo se na
Božje naročilo prvima človekoma v raju: "Napolnita zemljo in si
jo
podvrzita!" (1 Mz 1,28).
An
nedelja, 17. avgust 2014
Albert Einstein
Albert Einstein pravi: "Znanost brez vere
šepa, vera brez znanosti je slepa."
Vera je v pomoč
znanosti, ker spodbuja človeka, da vestno in zavzeto raziskuje
božje stvarstvo.
petek, 15. avgust 2014
Wernher von Braun
Poučno je, kar
pravi Wernher von Braun
(* 1912),
oče vesoljskih poletov, brez katerega bi človeška noga verjetno
še ne stopila
na Luno:
"Poznal sem
veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal
znanstvenika,
vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga.
Znanost skuša
razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika
... Znanost in
vera nista nasprotnici. Narobe, sestri sta. Ko se znanost trudi,
da bi čim več
spoznala o stvareh, si vera prizadeva, da bi čim bolje razumela
Stvarnika. Z
naravoslovno znanostjo človek teži za tem, da bi obvladoval
naravne sile okoli
sebe, vera pa hoče obvladovati naravne sile v človeku samem ...
Materialisti v
19. stoletju in njihovi nasledniki v 20. stoletju so nam hoteli
dopovedovati,
da bomo mogli živeti brez vere v Stvarnika, ko nam bo znanost
omogočila, da
bomo več vedeli o stvareh. Doslej smo z vsakim novim odgovorom
naleteli na nova
vprašanja. Bolj ko poznamo zapletenost atomske strukture, naravo
življenja ali
mojstrski načrt ozvezdij, več razloga imamo, da občudujemo
krasote božjega
stvarstva."
Naročite se na:
Objave (Atom)