Vsa verstva
poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih
čudovitih del.
Grški filozof Platon
je zapisal:
"Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar
srečo
njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri
ostane vedno v
stiku z božanstvom."
Kakšen pomen ima
dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi
sv. Janez Krizostom:
"Molitev
prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med
Bogom in
človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v
neizrekljivem objemu
oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako
hrepeni duša po
božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove,
ki presegajo vse
vidne stvari.
Molitev je kot
častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši
njegova
hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Je čisto
hrepenenje po
Bogu, neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo
poraja Božja milost
...
Če Bog komu
nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba
znati ceniti; je
nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v
neugasljivem
hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči
ogenj."
Vsa dejavnost
človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog
podeljuje vsakemu v zadostni
meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v
molitvi tudi
vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi
stalno napreduje.
Kdor se za vero
nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo
pridružil celo
nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti
sramotno. Znani
konvertit dr. Alexis
Carrel mu
odgovarja: "Kakor piti ali dihati tako tudi moliti ni sramotno.
Človek
tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik."
Globoko v
človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal
Boga. Že Mojzes je
prosil Boga: "Daj mi,
prosim, videti svoje veličastvo!"
Bog mu je
odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota
in klical
bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti;
kajti noben
človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).
Mojzes je po
slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v
obličje. Seveda Bog
kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga
ima človek.
Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za
posmrtno življenje.
Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus
je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor
tistim, ki
niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).
Apostol Filip je
želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil:
"Kdor je
videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8 s).
Gledanje Jezusa
je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob
srečavanju z
Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo
jasno, saj so najprej
spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju
Očeta pravi apostol
Janez:
"Boga ni
nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju,
je
pripovedoval o njem" (Jn 1,18).
Z vsem svojim
bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim
bolj smo po
molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.
Težavo, ki jo v
svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi
lahko izrazili z
vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in
da se zanje ne
zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj
pogovarjati,
zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med
fantom in
dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med
prijatelji tudi ni
zadrege za besede.
Dvomi, ki se
vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih
je zavračati in
prezirati kot skušnjave. Obujati moramo vero in z voljo moliti,
čeprav nam ne
gre, kakor bi radi. Če se bomo sami vztrajno trudili, nam bo Bog
v obilnejši meri
pomagal.
Bog je duh in ga
zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega
ni bitje poleg
drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh
stvari. Če
rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in
da nikakor ni
naš neznanec. Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene
predmete približa
daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog
vidi in
neslišni Bog sliši. Sv.
Pavel pravi,
da Bog "ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se
gibljemo in
smo" (Apd 17,27 s).
Ko je indijski
mislec in voditelj Mahatma
Gandhi
odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal:
"Molitev je
moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma
sem se izročil
Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil
popoln mir. Naj bom
v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me
ubogajo ali bijejo,
naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši
izmed vseh
ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča
molitev je
mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima
molitve nikoli
dovolj."
p.
Anton
