Pomen molitve za našo vero

Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del. Grški filozof Platon je zapisal: "Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar srečo njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri ostane vedno v stiku z božanstvom."

Kakšen pomen ima dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi sv. Janez Krizostom:

"Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Je čisto hrepenenje po Bogu, neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja Božja milost ...

Če Bog komu nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj."

Vsa dejavnost človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog podeljuje vsakemu v zadostni meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v molitvi tudi vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi stalno napreduje.

Kdor se za vero nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo pridružil celo nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti sramotno. Znani konvertit dr. Alexis Carrel mu odgovarja: "Kakor piti ali dihati tako tudi moliti ni sramotno. Človek tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik."

Globoko v človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal Boga. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"

Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje. Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga ima človek. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8 s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:

"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem" (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

Težavo, ki jo v svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi lahko izrazili z vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in da se zanje ne zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj pogovarjati, zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med fantom in dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med prijatelji tudi ni zadrege za besede.

           

Dvomi, ki se vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih je zavračati in prezirati kot skušnjave. Obujati moramo vero in z voljo moliti, čeprav nam ne gre, kakor bi radi. Če se bomo sami vztrajno trudili, nam bo Bog v obilnejši meri pomagal.

Bog je duh in ga zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega ni bitje poleg drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh stvari. Če rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in da nikakor ni naš neznanec. Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene predmete približa daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog vidi in neslišni Bog sliši. Sv. Pavel pravi, da Bog "ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,27 s).

Ko je indijski mislec in voditelj Mahatma Gandhi odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal:

"Molitev je moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma sem se izročil Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil popoln mir. Naj bom v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me ubogajo ali bijejo, naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši izmed vseh ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča molitev je mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima molitve nikoli dovolj."

p. Anton