Pascal govori o posebni stavi:

"Preudarimo tedaj to stvar in recimo: 'Bog je – ali ga ni.' Na katero stran se bomo nagnili? ... Staviti morate. To ni dano na voljo. Porinjeni ste v to ... Pretehtajmo dobitek in izgubo, če se odločite za križ – da Bog je. Presodimo oba primera: če dobite, dobite vse (večno srečo v nebesih); če izgubite, ne izgubite ničesar (če bi namreč po smrti ne bilo ničesar). Brez omahovanja torej stavite, da (Bog) je." 

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (25) Moja odločitev zate je nepreklicna

Perzijska zgodba pripoveduje, kako se je neki človek sprehajal ob morski obali in našel vrečo polno kamenčkov. Začel jih je metati v galebe, ki so krožili nad morjem. V vreči mu je končno ostal en sam kamenček. Vzel ga je domov in doma ob luči ognja opazil, da ima v rokah pravi dragulj. Jezil se je sam nad seboj: "Jaz prismoda! Cela vreča je bila polna samih draguljev!" Vrnil se je k morju, toda vsi dragulji so potonili v globoki vodi.

Samo enkrat živimo. Za duhovne dragulje gre! Naše življenje je razmetavanje teh draguljev ali pa zbiranje. Pogosto ljudje ne spoznajo, da gre pri veri za silno pomembno zadevo. Zanje gre, za njihovo srečo na tem in na drugem svetu.

Gre za resnice, od katerih je odvisna moja večna sreča ali nesreča. Francoski mislec Pascal svari pred malomarnostjo glede vprašanja Boga in večnosti:

"Tu [pri vprašanju Boga in večnosti] ne gre za malenkostno korist kakega tujega človeka, da bi smeli tako nemarno ravnati; za nas same gre, in za naše vse! ... Ta malomarnost v zadevi, v kateri gre zanje same, za njihovo večnost, za njihovo vse, me bolj razjezi kakor gane, ob njej ostrmim in se zgrozim: zame je to pošastno ...

Premislite o tem in potlej povejte, če je mogoče dvomiti, da je edina dobrina v tem življenju upanje na drugo življenje in da je človek srečen samo, če si ga čimbolj utrjuje; in kakor za tiste, ki povsem trdno zaupajo v svojo večnost, ni več nesreč, tako tudi ni sreče za one, ki jim je ta luč povsem ugasnila."

Kdor ne veruje v Boga, bi v svoji neveri ne smel biti tako trden, da ne bi postavljal dvomov o njej. Če ima sebe vsaj nekoliko rad, si bo zastavil vprašanja:

"Kaj pa, če je res, da biva Bog, ki me je ustvaril? Da torej nisem proizvod slučaja in da tudi vesolje ni nekaj slučajnega. Kaj pa, če je res, kar piše v Svetem pismu:

'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem' (Jn 3,16 s).

Kaj pa, če je res, da se je Bog, ki je postal človek, zame trudil vse zemeljsko življenje, zame umrl in vstal ter me sedaj pričakuje, da se z ljubeznijo povežem z njim? Da torej evangeliji niso bajke.

Kaj pa, če mašna daritev, sveto obhajilo, krst, birma, spoved, cerkvena poroka, cerkveni pogreb niso prazni obredi?

Kaj pa, če s smrtjo ni vsega konec? Če sem nesmrten in določen, da bom po smrti vedno živel v družbi poveličanega Kristusa, njegovih angelov in svetnikov? In če tega ne bom zaslužil, da bom zaslišal besede: 'Proč izpred mene!?'" 

Obhajanje petih prvih sobot v rakovniški župniji v Ljubljani

Na Slovenskem je prvosobotno pobožnost z vso vnemo pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman prav v času druge svetovne vojne. Ob koncu leta 1942 je zato povabil svoje vernike, da bi s posvetitvijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu izpolnili Marijino željo iz Fatime. Posvetitev se je zgodila v nedeljo, 30. maja 1943, v soboto pred tem pa je bil spokorni in spravni dan. Po vseh župnijah, kjer je bilo mogoče, so opravili osebno (družinsko) in župnijsko posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Po mnogih slovenskih domovih so obesili sliko Srca Jezusovega in Srca Marijinega. V Ljubljani pa so pripravili posebno spravno slovesnost.

Glavna spravna slovesnost je bila zadnjo soboto v maju 1943 na Rakovniku. Bil je to »pretresljiv dan« s procesijo, ki jo je vodil škof Rožman s križem, bogoslovci pa so nosili podobo brezjanske Marije Pomagaj. V procesiji je bilo 25.000 vernikov, razvrščenih po župnijah, z župniki s križem v rokah: »Tri ure so korakale urejene množice in skupine iz vseh šol… proti cilju [na rakovniškem stadionu]. Po ulicah in prav tako po stadionu je odmevala molitev rožnega venca, petje Marijinih pesmi in litanij.«

Današnji čas ni dosti drugačen od opisanega zgoraj. Slovenski narod se je posvetil Mariji v prvem letu samostojnosti na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1992. Bili smo obvarovani velikih nevarnosti. Še vedno živimo v razmerah, ko je notranji mir ogrožen, ko družine vse bolj opuščajo vsakdanjo molitev in evharistijo. Lahko smo prepričani , da je ta spravna in zadostilna pobožnost danes še toliko bolj potrebna kot nekoč. Njeno obnavljanje nas bo vodilo do poglobljenega krščanskega življenja in od nas odvrnilo mnogo stisk in nevarnosti.

Na Rakovniku smo začeli z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način 5. januarja 2013 in ga zaključili s prvo soboto v maju. Od 24. do 26. maja 2013 (od petka do nedelje) nas je obiskala na Rakovniku brezjanska Marija Pomagaj, ki nas je zbirala okoli sebe. Tako smo imeli v soboto celonočno češčenje z molitvijo rožnega venca, petjem Marijinih pesmi in litanij, ki smo ga ob 5.00 uri zjutraj zaključili z mašo. Zaključek tega čudovitega druženja je bila v nedeljo romarska maša s procesijo. To je bila tudi priprava na izročitev Božji Materi na njen največji praznik 15. avgusta.

Pobožnosti prvih petkov in prvih sobot redno obhajamo na Rakovniku skozi vse leto. To so milostni dnevi, ki prinašajo čudovite spremembe v naše življenje.

Jana Albert

Sem iz nebes

Sem iz nebes

Bila je sončna nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno malico, kleče zmolili rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija pripoveduje:

»Ko smo se dne 13. maja 1917 z Jacinto in Frančiškom igrali nad pobočjem Cove da Iria, da bi naredili malo ograjo okoli nekega grmiča, smo nenadoma videli nekakšen blisk.

‘Bolje je, da gremo domov, ker se začenja bliskati. Najbrž bo nevihta.’

'Prav.'

In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega hrasta, smo spet videli, da se je zabliskalo. Ko smo napravili še nekaj korakov naprej, smo nad neko črniko zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala je bolj kot sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če bi kristalno čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega sonca. Obstali smo presenečeni in osupli. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.

Tedaj nam je naša Gospa rekla:

‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’

‘Od kod ste?’ sem jo vprašala.

‘Sem iz nebes.’

‘In kaj želite od mene?’

‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v mesecu ob isti uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila semkaj še sedmič.’[1]

‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’

‘Da, pojdeš.’

‘In Jacinta?’

‘Tudi.’

‘In Frančišek?’

‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’

Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh dekletih, ki sta pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta se pri moji sestri učili tkati.

'Je Marija das Neves že v nebesih?'

'Da, je!'

Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih šestnajst let.

'In Amelija?'

'Bo v vicah do konca sveta.'[2]

Zdi se mi, da je morala imeti od osemnajst do dvajset let.

‘Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?’

‘Da, hočemo.’

‘Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.’

Ko je izgovorila te zadnje besede (Božja milost itd.), je prvič razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali:

‘Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v Najsvetejšem zakramentu.’

Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:

‘Molíte vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.’

Tedaj vpraša Lucija:

'Ali bo vojna trajala še dolgo ali je bo kmalu konec?'

'Tega ti ne morem povedati, dokler ti ne povem tudi tega, kdo sem

Takoj zatem se je pričela počasi dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot skozi zvezdnati svod. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se nebesa odprla.«

Marijino slovo sestra Lucija primerja z angelovim slovesom ob oznanjenju Mariji:

»Dvignila se je v nebo srečna, da prinaša Bogu ugoden odgovor kakor nekoč angel Gabriel. Tako je zdaj ona prinašala odgovor revnih pastirčkov, izbranih od Boga, da bi po njih posredoval svetu svoje Sporočilo.«

Z začetkom Marijinih prikazovanj je Bog pastirčkom in človeštvu še bolj odprl okno upanja, ker človeštvo zapira vrata pred Bogom in se s tem odloča za smrt namesto za življenje.

An

---

[1] Sedmič je Marija prišla 16. junija 1921, na predvečer Lucijinega odhoda v zavod sester dorotejk.

[2] Izraz »do konca sveta« pomeni »dolgo časa«; ali pa je pogojen: do konca sveta bo v vicah, če nihče ne bo zanjo molil ali daroval mašne daritve. 

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (13) Prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917

Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija

Mati Božja se je prikazovala Luciji, Frančišku in Jacinti v kraju Cova da Iria (izg. Kova da Iría; Irijska globel, Irijska kotlina, Dolina Iria), ki je bila last Lucijinih staršev. Irijska globel je od Aljustrela, rojstnega kraja pastirčkov, oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice. Fatimska Gospa se je vedno pojavila nad istim pritlikavim, trajno zelenim sredozemskim hrastičem, imenovanim črnika. Prikazala se je šestkrat, od maja do oktobra 1917, vsakokrat na 13. dan v mesecu, med dvanajsto in trinajsto uro, le avgusta je bila glede kraja, datuma in ure prikazanja izjema, ker je 13. avgusta otroke ugrabil in zaprl občinski upravitelj in so bili do 15. avgusta v zaporu. Tega meseca jih je nebeška Gospa obiskala 19. avgusta popoldne v kraju Valinhos.

Prikazala se je v trenutku, ne da bi pastirčki videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad črniko, na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. Vedno so jo videli vsi trije pastirčki. Lucija in Jacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Jacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu deklici posredovali pozneje.

Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki se je kakor kadilo dvigal nad množico, ali kako drugo znamenje. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način. Lucija je med videnjem večkrat povesila oči, ker jo je preveč slepilo.

Marija je imela glavo pokrito z naglavnim ogrinjalom, obdajal jo je zelo bleščeč sijaj, lepši od sončne svetlobe. Imela je rožni venec bele barve z belim križcem. Nikoli ni pozdravila Lucije z glavo ali z rokami in se ji tudi ni nikoli nasmehnila. Tudi po ljudeh se ni nikoli ozirala.

Lucija je večkrat naročila ljudem, naj pokleknejo in molijo. To ji ni naročila Marija, ampak je to storila sama od sebe, kar kaže na izreden pogum in samozavest dobrih deset let stare deklice. Vidci so med prikazanjem včasih stali, drugič pa so klečali. Imeli so sklenjene roke. Ko se je Lucija pogovarjala z Marijo, ni slišala pogovore, hrup in krike ljudi.

Ob prikazni prijazne nebeške Gospe so bili otroci silno presenečeni. Nič se je niso bali, kar dokazuje Lucijin sproščen pogovor z njo. Pozneje so spoznali, da 'bliski', ki so spremljali Marijin prihod, niso bili nič drugega kakor odsev luči, ki se je bližala. V tej luči je prihajala nebeška Gospa, a videli so jo šele, ko je že bila nad črniko.

Angelsko češčenje

Lep izraz vere božjega ljudstva je molitev angelskega češčenja, ki se v Braziliji imenuje Marijina ura. To je preprosta molitev, ki jo molimo v treh značilnih trenutkih dneva, in dajejo ritem našim dnevnim opravilom: zjutraj, opoldne in zvečer.

To je pomembna molitev. Vsi smo povabljeni, da jo molimo, saj nas spominja na trenutek svetlobe, ki je spremenil zgodovino, na utelešenje, ko je Božji Sin postal človek v Jezusu iz Nazareta.

papež Frančišek

Evharistični značaj ikone Hodigitria

Ikone upodabljajo zemeljsko Cerkev, liturgični zbor, ki se povezuje z nebeško Cerkvijo; slednji je tudi zbor, ki neprenehoma moli in slavi Boga. V obeh zborih, v nebeškem in zemeljskem, je Devica Marija prva, Kraljica svetnikov, Mati Gospodova, Mati svetnikov.

Krščanska umetnost jo je po pravici imenovala »Sodelavka liturgije« (Pij XII.). V njej je videla in poudarila teološko vez, ki obstaja med evharistijo in Marijo.

Ikona Hodigitria je vzhodnjaškega izvora. Hodigitria pomeni »tista, ki vodi«. Marija je tista, ki kaže pot: Jezusa Kristusa. »Drži Otroka, ki blagoslavlja, ga kaže nam opazovalcem in se zdi, da nam hoče reči: On je življenje.«

p. Sergio Gaspari