Sem iz nebes
Bila je sončna nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce
na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno malico, kleče zmolili
rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija pripoveduje:
»Ko smo se dne 13. maja 1917 z Jacinto in Frančiškom
igrali nad pobočjem Cove da Iria, da bi naredili malo ograjo okoli nekega
grmiča, smo nenadoma videli nekakšen blisk.
‘Bolje je, da gremo domov, ker se začenja bliskati.
Najbrž bo nevihta.’
'Prav.'
In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti
cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega
hrasta, smo spet videli, da se je zabliskalo. Ko smo napravili še nekaj korakov
naprej, smo nad neko črniko zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala
je bolj kot sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če
bi kristalno čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega
sonca. Obstali smo presenečeni in osupli. Bili smo ji tako blizu, da smo stali
v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje
oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je naša Gospa rekla:
‘Ne bojte
se. Nič hudega vam ne bom storila.’
‘Od kod ste?’ sem jo vprašala.
‘Sem iz
nebes.’
‘In kaj želite od mene?’
‘Prišla sem
vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v
mesecu ob isti uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom
vrnila semkaj še sedmič.’[1]
‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’
‘Da,
pojdeš.’
‘In Jacinta?’
‘Tudi.’
‘In Frančišek?’
‘Tudi on bo
šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’
Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh
dekletih, ki sta pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta se pri
moji sestri učili tkati.
'Je Marija das Neves že v nebesih?'
'Da, je!'
Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih šestnajst let.
'In Amelija?'
'Bo v vicah
do konca sveta.'[2]
Zdi se mi, da je morala imeti od osemnajst do dvajset
let.
‘Ali se
hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v
zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za
spreobrnjenje grešnikov?’
‘Da, hočemo.’
‘Morali
boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.’
Ko je izgovorila te zadnje besede (Božja milost itd.),
je prvič razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala
kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje
globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer
mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem
nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali:
‘Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim
te v Najsvetejšem zakramentu.’
Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:
‘Molíte vsak
dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.’
Tedaj vpraša Lucija:
'Ali bo vojna trajala še dolgo ali je bo kmalu konec?'
'Tega ti ne
morem povedati, dokler ti ne povem tudi tega, kdo sem
Takoj
zatem se je pričela počasi dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni
daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot skozi zvezdnati
svod. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se nebesa odprla.«
Marijino
slovo sestra Lucija primerja z angelovim slovesom ob oznanjenju Mariji:
»Dvignila
se je v nebo srečna, da prinaša Bogu ugoden odgovor kakor nekoč angel Gabriel.
Tako je zdaj ona prinašala odgovor revnih pastirčkov, izbranih od Boga, da bi
po njih posredoval svetu svoje Sporočilo.«
Z
začetkom Marijinih prikazovanj je Bog pastirčkom in človeštvu še bolj odprl
okno upanja, ker človeštvo zapira vrata pred Bogom in se s tem odloča za smrt
namesto za življenje.
An
[1]
Sedmič je Marija prišla 16. junija 1921, na predvečer Lucijinega odhoda v zavod
sester dorotejk.
[2]
Izraz »do konca sveta« pomeni »dolgo časa«; ali pa je pogojen: do konca sveta
bo v vicah, če nihče ne bo zanjo molil ali daroval mašne daritve.
