Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija
Mati Božja se je prikazovala Luciji, Frančišku in
Jacinti v kraju Cova da Iria (izg. Kova da Iría; Irijska globel, Irijska
kotlina, Dolina Iria), ki je bila last Lucijinih staršev. Irijska globel je od
Aljustrela, rojstnega kraja pastirčkov, oddaljena dva kilometra in je nekoliko
nižja od okolice. Fatimska Gospa se je vedno pojavila nad istim pritlikavim,
trajno zelenim sredozemskim hrastičem, imenovanim črnika. Prikazala se je
šestkrat, od maja do oktobra 1917, vsakokrat na 13. dan v mesecu, med dvanajsto
in trinajsto uro, le avgusta je bila glede kraja, datuma in ure prikazanja
izjema, ker je 13. avgusta otroke ugrabil in zaprl občinski upravitelj in so
bili do 15. avgusta v zaporu. Tega meseca jih je nebeška Gospa obiskala 19.
avgusta popoldne v kraju Valinhos.
Prikazala se je v trenutku, ne da bi pastirčki videli,
kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Ko so
sveto Devico videli, je že bila nad črniko, na oblačku, ki se je rahlo dotikal
krošnje. Vedno so jo videli vsi trije pastirčki. Lucija in Jacinta sta jo tudi
slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Jacinta ni imela poguma, da bi
spregovorila. Frančišek je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina
sporočila sta mu deklici posredovali pozneje.
Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat
pa so videli steber dima, ki se je kakor kadilo dvigal nad množico, ali kako
drugo znamenje. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven
način. Lucija je med videnjem večkrat povesila oči, ker jo je preveč slepilo.
Marija je imela glavo pokrito z naglavnim ogrinjalom,
obdajal jo je zelo bleščeč sijaj, lepši od sončne svetlobe. Imela je rožni
venec bele barve z belim križcem. Nikoli ni pozdravila Lucije z glavo ali z
rokami in se ji tudi ni nikoli nasmehnila. Tudi po ljudeh se ni nikoli ozirala.
Lucija je večkrat naročila ljudem, naj pokleknejo in
molijo. To ji ni naročila Marija, ampak je to storila sama od sebe, kar kaže na
izreden pogum in samozavest dobrih deset let stare deklice. Vidci so med
prikazanjem včasih stali, drugič pa so klečali. Imeli so sklenjene roke. Ko se
je Lucija pogovarjala z Marijo, ni slišala pogovore, hrup in krike ljudi.
Ob
prikazni prijazne nebeške Gospe so bili otroci silno presenečeni. Nič se je
niso bali, kar dokazuje Lucijin sproščen pogovor z njo. Pozneje so spoznali, da
'bliski', ki so spremljali Marijin prihod, niso bili nič drugega kakor odsev
luči, ki se je bližala. V tej luči je prihajala nebeška Gospa, a videli so jo šele,
ko je že bila nad črniko.
