Kraljica rožnega venca v Manduju na Šrilanki

Zgodba naše Gospe iz Manduja je zelo pretresljiva. Na začetku holandskega preganjanja so v mali vasici Mentai častili Marijo kot Kraljico rožnega venca. Holandskim hordam je bilo ukazano, da zatrejo to papeško praznoverje. Ko je bila cerkev že obkoljena, se je našlo nekaj pogumnih kristjanov, ki so prebili črto in rešili Marijin kip. Le kam naj bi ga skrili, če ne v središče neprehodne džungle? Tam so jo na koncu preganjanj našli v borni kapelici. Začela so se romanja v to čudovito oazo sredi džungle, oddaljeno približno 60 km. Marijini oblati so zgradili Kraljici rožnega venca enega največjih spomenikov na Vzhodu. Svetišče s svojimi stranskimi ladjami meri 75 metrov po dolžini in 22 m po širini.

Kraljica svetišča ni ostala ravnodušna spričo tolikšne gorečnosti. V svetišču namreč Marija neprenehoma obnavlja čudež posebne zaščite nad množicami romarjev. Tako kot okužbe najtežjih bolnikov, ki se v Lurdu potapljajo v bazene, ne okužijo nikogar, tako romarji na Cejlonu lahko brezskrbno hodijo po džungli, ne da bi se morali bati kačjega pika, medvedovih šap ali slona.

Brezmadežna je v Lurdu v Franciji odprla izvir sveže vode za telesna ozdravljenja ljudi, da bi jih mogla potopiti v nevidne bazene milosti. V Manduju, to je cejlonski Lurd, pa je Kraljica rožnega venca zaupala prahu na poti, ki vodi v svetišče, moč da ljudi ozdravi od kačjega pika.

Toda največje delo Gospe iz Manduja je reševanje grešnikov. Tam dnevno spoveduje trideset do štirideset spovednikov. Skupine katehumenov slavijo Boga in oblikujejo procesije, skratka goreče marijansko življenje prekipeva v svetišču.

Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji

»Oh, Devica iz Marne!«

Dne 3. januarja 1915 je ranjeni nemški duhovnik, ki je bil po bitki na Marni zaprt, umrl v francoski ambulanti, ki so jo oskrbovale redovnice. Pred smrtjo jim je dejal: »Kot vojak bi moral čuvati skrivnost, kot duhovnik pa mislim, da moram povedati, kar sem videl. Med bitko na Marni smo bili presenečeni, da smo bili premagani, saj smo bili številčno močnejši od Francozov in smo računali, da bomo kmalu prodrli do Pariza. Videli smo Marijo, ki je bila vsa oblečena v belo, opasana z modrim pasom in nagnjena proti Parizu … videli smo jo v hrbet in zdelo se je, da nas z desno roko odriva nazaj … To, kar sem videl jaz, so videli še mnogi drugi.« V tistih dneh, ko je ta nemški duhovnik to povedal, sta dva nemška oficirja vstopila v neko francosko ambulanto Rdečega križa. Spremljala ju je medicinska sestra, ki je znala nemško. Ko sta vstopila v nek prostor, kjer je bil kip lurške Marije, sta se spogledala in rekla: »Oh, Devica iz Marne!«

Un minuto con Maria

Pogovori z Jezusom

Ljubi te vsa Sveta Trojica

Predragi Božji otrok, ne ljubim te samo jaz. Ljubi te tudi moj Oče, ljubi te Sveti Duh, ki je vez ljubezni med Očetom in menoj.

Oče se je na nek način iz ljubezni do tebe in tvojega odrešenja odpovedal meni, ki sem njegov ljubljeni Sin. Dopustil je, da so me sovražniki zgrabili, me obsodili in pribili na križ. Na križu sem zato občutil zapuščenost, ne le od ljudi, ampak tudi od Očeta. Od tod moje boleče vprašanje in moj krik: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?

Učlovečenje in smrt na križu sta najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje Očetove ljubezni do tebe in do vseh ljudi vseh časov. Ko me je nebeški Oče daroval in je po meni poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost, dobrota in ljubezen.

Apostol Janez, ki mi je bil v času mojega zemeljskega življenja posebej pri srcu, je napisal najlepše besede o Božji ljubezni:

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Moj Oče prav danes daje mene tebi, ker te ljubi. Daje me še posebej v evharistični daritvi in v svetem obhajilu, da bi se ti ne pogubil, ampak bi imel večno življenje, to je delež pri tistem življenju, ki je v Sveti Trojici. Mar ni to nekaj čudovitega?!

Pomisli na besede istega apostola: Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.

Apostol Janez, ki je bil tri leta v moji šoli, ni spoznal samo moje ljubezni, ampak tudi ljubezen mojega Očeta in Svetega Duha. Izkustvo Božje ljubezni ga je nagnilo k ljubezni do Boga in do ljudi.

Moj Gospod, nikoli nisem pomislil, da je bilo tvoje učlovečenje in rojstvo v revnih jaslih ter grozna smrt na križu tudi Očetova žrtev iz ljubezni do mene in vsega človeštva. Naj me resnica o tej neizmerni Božji ljubezni, ljubezni vse Svete Trojice, popolnoma prevzame in naj postane najpomembnejše spoznanje v mojem življenju. Kako resnično je, da je Bog ljubezen! Samo on je ljubezen, mi pa smo glede ljubezni tako zelo slabotni! Stalno nas ogroža sebičnost. Sveta Trojica, hvala ti za vso ljubezen in potrpljenje ter usmiljenost z nami. Hvala ti za mašno daritev, v kateri se nam najbolj približaš in se nam podarjaš ter nas učiš, kakšna je resnična nesebična ljubezen. 

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (10)

Škof Rožman kot mož molitve

Jakob Kolarič je zapisal:

»Škof Rožman je rad poudarjal, da ni dovolj za narod delati, za narod je treba tudi moliti. Morda ni noben Slovenec v času njegovega škofovanja toliko molil za naše ljudstvo kakor on. Kakor se je očak Jakob celo noč bojeval z Bogom in ga nazadnje premagal z molitvijo, tako se je škof Rožman na kolenih s sklenjenimi rokami bojeval za slovenski narod od tistega dne dalje, ko je prejel škofovsko posvečenje, posebno še v letih vojne in revolucije, ki so za narod bila bolj črna kakor najtemnejša noč« (Rožman III, 121).

Rožmanov osebni stražnik Franc Gaber je ob četrti obletnici škofove smrti zapisal: »Ko bi človek mogel zbrati vse ure, ki jih je pokojni škof preklečal pred Najsvetejšim, bi gotovo šle v leta; koliko rožnih vencev je šlo preko njegovih ustnic; koliko križevih potov je premišljeval, ve le Bog.«

Neki osebi je škof rekel: »Meni je blagor našega naroda, predvsem njegov večni blagor, prva in glavna skrb …« Nekoč mi je zaupal, da gre zvečer, po končanem delu, in tega je imel vedno silno veliko, v kapelo, kjer vztraja v molitvi, dokler ga zaspanost ne prisili k počitku, in to pozno v noč«(Rožman III, 121–122).

Dr. Francu Bajlecu je dejal: »Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spomnimo na Boga. Sploh za narod vse premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in dan molim za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim tudi našo Kraljico, naj naš narod ne bi bil med tistimi, ki naj bi po fatimski napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod preminil« (Rožman III, 122).

24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom zapisal: »Gospod je svoji Cerkvi obljubil nepremagljivost, toda mi 'stražniki Siona' ne smemo brezdelni čakati na končno zmago, marveč moramo z molitvijo in žrtvijo vse svoje osebnosti sodelovati, da med našim narodom Cerkev zmaga.«

Jakob Kolarič z nekaterimi drugimi škofa Rožmana imenuje »naš veliki slovenski Mojzes«. Pravi, da »se je dobro zavedal, da njegove roke v molitvi za hudo preizkušani narod ne smejo omahniti in da ga v molitvi morajo podpirati vsi verniki, kakor sta nekdaj Aron in Hur podpirala roke Mojzesu, vodniku izraelskega ljudstva, da se niso utrudile, ko jih je od jutra do sončnega zahoda držal kvišku v prošnji, da bi Izrael zmagal Amalečane« (Rožman III,142).

Poslovil se je familiar in prijatelj Hubert Patzelt

»Vse se je začelo v Stični,« je gospod Hubert Patzelt, pokojni častni član stiškega samostana, večkrat ponavljal. Bilo je pred več kot 40 leti, ko sta poleti leta 1973 Hubert Patzelt, 47-letni direktor realke v Ebrachu v Nemčiji, in njegova žena Ingeborg prvič prišla v stiški samostan. Takrat je bil predstojnik samostanske družine, ki je štela 18 članov, opat Rafael Ašič. Nemška gosta je sprejel vedno gostoljubni in živahni prior pater Simon Ašič. Kaj ju je gnalo v Stično? Vedela sta, da se med cistercijanskimi samostani omenja tudi Stična, v katero so prišli prvi menihi iz samostana Rein pri Gradcu. Zanimalo ju je, če samostan sploh še obstaja.

Zakonca Patzelt sta se zelo razveselila samostanske skupnosti. Videla sta, da so menihi živeli v skromnosti in da bi bilo potrebno marsikaj obnoviti, saj so bila samostanska poslopja preluknjana še od časa 2. svetovne vojne. Od takrat naprej sta nam Hubert in Ingeborg na različne načine zelo veliko pomagala. Pri tem je imela odločilno vlogo Hubertova bolezen.

Leta 1982 je Hubert zbolel za rakom in je zato moral predčasno stopiti v pokoj. Bogu se je zaobljubil, da bo delal za naš samostan, če ozdravi. Res je popolnoma ozdravel in je od takrat naprej skupaj s svojo ženo z ljubeznijo spremljal vsa dogajanja v našem samostanu in mu bil kot desna roka v pomoč. Bog mu je naklonil še več kot 30 let dobrih del polnega življenja. Spada med največje dobrotnike stiškega samostana.

Zelo velik je njegov delež pri obnavljanju samostanskih poslopij. Za materialno pomoč pri obnavljanju stiškega samostana je v Nemčiji pridobil skoraj 400 botrov, ki so s svojimi prispevki pomagali pri obnavljanju obsežnih samostanskih poslopij, ki smo jih dobili nazaj od države v zelo slabem stanju. Leta 1985 je namreč ustanovil »Društvo prijateljev opatije Stična«.

Z več muzejskimi zbirkami je polagal prve temelje Slovenskemu verskemu muzeju, ki se je pozneje preimenoval v Muzej krščanstva na Slovenskem. Prve muzejske zbirke je ob sodelovanju svoje žene in patra Avguština Novaka sam postavil in tudi financiral, kakor je bila tudi vsa druga njegova dejavnost v prid Slovenije in Cerkve na Slovenskem popolnoma brezplačna. Prav za pripravo zbirk in za izdelavo makete romanskega in baročnega samostana je porabil zelo veliko časa in materialnih sredstev. Posebno pomemben je bil njegov prispevek pri pripravi jubilejnih razstav: leta 1985 za 850-letnico obstoja stiškega samostana; leta 1990 za 900-letnico rojstva sv. Bernarda; leta 1998 za 900-letnico cistercijanskega reda in hkrati 100-letnico obnovitve samostana; leta 2006, ko smo praznovali 850-letnico posvetitve stiške bazilike.

Za jubilejni zbornik Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998 v spomin na 900-letnico cistercijanskega reda in 100-letnico obnovitve našega samostana je napisal tri znanstvene razprave. Če bi sešteli njegovo brezplačno delo za naš samostan in za stike med Slovenijo in Nemčijo, bi morali ugotoviti, da je bilo tega dela za več let, če računamo, da je vsak dan delal po več kot 8 ur. Ker je stiški samostan prvovrsten kulturnozgodovinski spomenik, je s podpiranjem tega spomenika g. Hubert Patzelt zaslužen za ves slovenski narod.

Zelo veliko uspehov je imel pri navezovanju osebnih stikov med pripadniki obeh narodov, zato je imel med Slovenci številne znance in prijatelje. Ko je organiziral prihod nemških gostov v Slovenijo, je pri nas zanje organiziral tudi različne koncerte. Tako so se medsebojne vezi zelo poglobile.

Na Patzeltovo pobudo sta se pobratili nemška občina Hirschaid in naša občina Ivančna Gorica. Prijateljske povezave so se že zelo dobro utrdile in se še poglabljajo.

Prejel je več odlikovanj za vse te in druge številne zasluge. Cistercijanska opatija Stična ga je 16. maja 1985 sprejela za familiara, to je častnega člana. Za častnega občana ga je sprejela tudi Občina Ivančna Gorica. Slovenska škofovska konferenca pa mu je leta 1988 podelila svoje najvišje odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda, ki mu ga je izročil takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar.

p. Anton

Srečanja Bernardove družine v letu 2014

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra. 

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 MAREC

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014

MAREC

1. – 2. Skupnost Emanuel

6. – 7. Franci Trstenjak, srečanje za medije

7. – 9. Bernardova družina, posvečeni JMS in drugi

7. – 9. P. Maksimilijan File, birmanci

7.  ob 20h v cerkvi vigilija za mlade

9.  ob 14.30 Bernardova družina

14. – 16. P. Maksimilijan File, birmanci

20. – 23. P. Vital Vider, zakonci z otroki

22. zj. – 23. Tilen Draksler, Glasbena šola

26. ob 9.00 duhovniki novomeške škofije

28. – 30. Skupnost Emanuel, moški

28.  ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

29. Dolinšek, duhovniki in ŽPS 4. diakonata