»Vse se je
začelo v Stični,« je gospod Hubert Patzelt, pokojni častni član stiškega
samostana, večkrat ponavljal. Bilo je pred več kot 40 leti, ko sta poleti leta
1973 Hubert Patzelt, 47-letni direktor realke v Ebrachu v Nemčiji, in njegova
žena Ingeborg prvič prišla v stiški samostan. Takrat je bil predstojnik
samostanske družine, ki je štela 18 članov, opat Rafael Ašič. Nemška gosta je
sprejel vedno gostoljubni in živahni prior pater Simon Ašič. Kaj ju je gnalo v
Stično? Vedela sta, da se med cistercijanskimi samostani omenja tudi Stična, v
katero so prišli prvi menihi iz samostana Rein pri Gradcu. Zanimalo ju je, če
samostan sploh še obstaja.
Zakonca Patzelt sta se zelo razveselila samostanske
skupnosti. Videla sta, da so menihi živeli v skromnosti in da bi bilo potrebno
marsikaj obnoviti, saj so bila samostanska poslopja preluknjana še od časa 2.
svetovne vojne. Od takrat naprej sta nam Hubert in Ingeborg na različne načine zelo veliko pomagala.
Pri tem je imela odločilno vlogo Hubertova bolezen.
Leta 1982 je Hubert
zbolel za rakom in je zato moral predčasno stopiti v pokoj. Bogu se je
zaobljubil, da bo delal za naš samostan, če ozdravi. Res je popolnoma ozdravel
in je od takrat naprej skupaj s svojo ženo z ljubeznijo spremljal vsa dogajanja
v našem samostanu in mu bil kot desna roka v pomoč. Bog mu je naklonil še več
kot 30 let dobrih del polnega življenja. Spada med največje dobrotnike stiškega
samostana.
Zelo velik je njegov delež pri obnavljanju samostanskih poslopij. Za materialno pomoč pri
obnavljanju stiškega samostana je v Nemčiji pridobil skoraj 400 botrov, ki so s svojimi prispevki pomagali pri
obnavljanju obsežnih samostanskih poslopij, ki smo jih dobili nazaj od države v
zelo slabem stanju. Leta 1985 je namreč ustanovil »Društvo prijateljev opatije
Stična«.
Z več muzejskimi zbirkami je polagal prve temelje Slovenskemu verskemu muzeju, ki se je pozneje
preimenoval v Muzej krščanstva na Slovenskem. Prve muzejske zbirke je ob
sodelovanju svoje žene in patra Avguština Novaka sam postavil in tudi
financiral, kakor je bila tudi vsa druga njegova dejavnost v prid Slovenije in
Cerkve na Slovenskem popolnoma brezplačna. Prav za pripravo zbirk in za izdelavo
makete romanskega in baročnega samostana je porabil zelo veliko časa in
materialnih sredstev. Posebno pomemben je bil njegov prispevek pri pripravi
jubilejnih razstav: leta 1985 za 850-letnico obstoja stiškega samostana; leta
1990 za 900-letnico rojstva sv. Bernarda; leta 1998 za 900-letnico
cistercijanskega reda in hkrati 100-letnico obnovitve samostana; leta 2006, ko
smo praznovali 850-letnico posvetitve stiške bazilike.
Za jubilejni zbornik Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998 v spomin na 900-letnico
cistercijanskega reda in 100-letnico obnovitve našega samostana je napisal tri znanstvene razprave. Če bi sešteli
njegovo brezplačno delo za naš samostan in za stike med Slovenijo in Nemčijo, bi
morali ugotoviti, da je bilo tega dela za več let, če računamo, da je vsak dan
delal po več kot 8 ur. Ker je stiški samostan prvovrsten kulturnozgodovinski
spomenik, je s podpiranjem tega spomenika g. Hubert Patzelt zaslužen za ves
slovenski narod.
Zelo veliko uspehov je imel pri navezovanju osebnih stikov med pripadniki obeh narodov, zato je
imel med Slovenci številne znance in prijatelje. Ko je organiziral prihod
nemških gostov v Slovenijo, je pri nas zanje organiziral tudi različne
koncerte. Tako so se medsebojne vezi zelo poglobile.
Na Patzeltovo pobudo sta se pobratili nemška občina Hirschaid in naša občina Ivančna Gorica.
Prijateljske povezave so se že zelo dobro utrdile in se še poglabljajo.
Prejel je
več odlikovanj za vse te in druge
številne zasluge. Cistercijanska opatija Stična ga je 16. maja 1985 sprejela za familiara, to je častnega člana. Za častnega občana ga je sprejela tudi
Občina Ivančna Gorica. Slovenska škofovska konferenca pa mu je leta 1988 podelila
svoje najvišje odlikovanje – odličje sv.
Cirila in Metoda, ki mu ga je izročil takratni ljubljanski nadškof in
slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar