Božji Sin se je učlovečil zaradi našega odrešenja,

Bog je postal človek, da bi človeka povzdignil za božjega posinovljenca. Bog je s tem najbolje razodel svojo ljubezen do ljudi. Skrivnost božjega učlovečenja je skrivnost najgloblje božje ljubezni do padlega človeka. Da bi Bog svojo ljubezen pokazal čim bolj konkretno, je potreboval v Jezusu Kristusu človeške roke, ki so delile dobrote, človeške noge, ki so hodile iz kraja v kraj, človeško srce, ki je ljubilo in še danes ljubi vsakega človeka. V Jezusu je po našem tako nepopolnem in nebogljenem svetu hodil Bog sam in ga s tem posvetil.

Največja resnica krščanstva je Jezus sam. On je najpopolnejše razodetje Boga. Na Jezusu vidimo, kako je Bog dober, ljubeč in usmiljen. Za našo vernost je prava podoba o Bogu zelo pomembna, kajti napačna podoba o Bogu nas vodi proč od njega.

"Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16).

Pri vsaki mašni daritvi se ta Očetova ljubezen do nas na zakramentalni način ponavzočuje. Čim bolj se bomo vključili v Kristusa in živeli kakor on, tem bolj ga bomo spoznali, tem bolj bomo spoznali tudi Očeta.

Pascal piše: "Brez Jezusa Kristusa mora človek ostati v grehu in bedi; z Jezusom Kristusom je človek rešen greha in bede. V njem je vsa naša svetost in vsa blaženost. Zunaj njega je le greh, beda, zmote, tema, smrt, obup." 

Jezus je pot do vere v Boga Očeta.

 Sam je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni" (Jn 14,6).

Pascal piše: "Boga poznamo le prek Jezusa Kristusa ... Ne le da Boga ne poznamo brez Jezusa Kristusa, ampak tudi sami sebe poznamo le po Jezusu Kristusu. Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami."

Za izhodišče in cilj svoje vere imamo Jezusa, njegovo osebnost in njegov nauk. Njemu lahko verjamemo. On je govoril resnico. Njegova čudovita osebnost je najboljši dokaz za resničnost krščanstva.

Navedimo nekaj misli kardinala Newmana: "Osebnost našega Gospoda, kakor jo rišejo evangelisti, že sama sebe spričuje in ne potrebuje še zunanjega dokaza ... 'Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modreca,' pravi Rousseau, 'potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.' In svoj dokaz stopnjuje takole: 'Ko bi bil njegov lik zgolj slovstvena stvaritev, bi bil avtor tega večji čudež od samega junaka.'...

Če naj vera živi, mora ljubiti, mora ljubeče živeti v Začetniku vere kot v resničnem, živem bitju."

"Če Kristusu ne moreš zaupati, potem ni ničesar več na svetu, čemur bi lahko zaupal!"

Ne samo, da nam Kristus kaže pravo pot, ampak je on sam pot. On nam ne razodeva samo zanesljive resnice, ampak je on sam ta resnica. Kristus nas ne vodi samo do življenja, ampak je on sam to življenje.

Kristus je v človeški zgodovini edinstvena osebnost. Noben verski ustanovitelj se po svoji moralni veličini ne more primerjati z njim, noben nauk z njegovim naukom. Sprejem Kristusa je pomenil za evropske narode vsestranski razvoj, začetek nove kulture. Kjer se je v zadnjih stoletjih začela protikrščanska kultura, tam so ljudje v krizi. Potreben je ponoven sprejem Kristusa. Zato papež Janez Pavel II., in oba papeža za njim, toliko govori o novi evangelizaciji.

Dokler vsaj v neki meri ne doživimo veličine Jezusa Kristusa, bo naša vera bolj neka tradicija kakor naša osebna stvarnost. 

Ali lahko zaupamo Jezusu?

Ali je vse to, kar je učil, resnično? Ko se srečujemo s tem vprašanjem, je treba, da smo za resnico odprti, da nas ne zavajajo kakšni predsodki. Jezusova dela, njegov nauk, njegovi čudeži, njegovo vstajenje od mrtvih, zlasti pa njegova čudovita osebnost nas bodo prepričali, da se ga bomo z vsem srcem oklenili in ga vzljubili za vse življenje. Da se seznanimo z njim, pa je treba vzeti v roke Novo zavezo in jo s sprejemljivim srcem in razumom brati, premišljevati in po njej živeti.

Ko enkrat z vsem srcem vzljubimo Kristusa in se ga oklenemo kot svojega središča, nam ni težko sprejeti njegovega nauka, njegove Cerkve, verskih resnic, ki jim rečemo tudi dogme.

Vittorio Messori (* 1941), priljubljeni italijanski duhovni pisatelj, od doma ni imel verske vzgoje. Z Jezusom se je srečal šele, ko je pripravljal svojo doktorsko nalogo. Kupil si je Pascalove Misli. Ta knjiga govori tudi o Kristusu. Messori je, spodbujen od Pascalovih Misli, vzel v roke evangelij, ki je napravil nanj silen vtis:

"Bral sem ga in to je bil zame pravi šok: na tistih maloštevilnih in skopih straneh sem našel pravilne odgovore na vsa svoja vprašanja. In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal, iskal Kristusa. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje tedaj ni nehalo... Ko je bil tisti prvi šok mimo, se mi je samo od sebe porodilo vprašanje: te stvari, ki sem jih bral, so lepe, dobre, dejansko dajejo življenju neki smisel, toda ali so tudi resnične? Ali je zgodovinska osebnost ali sad verske domišljije kakšne ločine? Ali se lahko zanesem nanj. To so se mi zdela pomembna, temeljna vprašanja. Nekdo, ki se je rodil in odraščal v katoliškem okolju in kulturnem izročilu, si teh vprašanj mogoče niti ne zastavlja; ali zato, ker so po njegovem že razrešena, ali pa tudi zato, ker se boji, da bi ga raziskovanje privedlo v slepo ulico in bi se tako ves grad njegovih gotovosti sesul. Jaz, ki nisem bil obremenjen z vezmi te vrste, nisem čutil nobenega strahu ter sem svobodno in sproščeno iskal. Bil sem celo pripravljen vse zavreči, če bi na koncu svoje raziskave odkril, da tistih gotovosti ni mogoče zagovarjati."

Iz tega študija o Jezusu je nastala knjiga Kdo je Jezus, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Ljudje se srečujejo s Kristusom na različne načine. Nekateri ga sprejmejo in se ga oklenejo že v otroštvu, drugi v zrelih letih. To je včasih tudi na bolj nenavaden način.

Pascal pravi: "Jezus Kristus je vrh vsega in središče, kamor vse teži. Kdor ga pozna, ve za smiselnost vsega" (556).

Pisatelj Alojz Rebula (* 1924) je v knjigi Smer nova Zemlja zapisal: "Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prásílo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda."

Kardinal Newman pravi: "Kristjana takole prav opredelimo: človek, ki išče Kristusa. Ne išče dobička, odlikovanja, oblasti, nasladnosti ali udobja, gre marveč le za Odrešenikom, Gospodom Jezusom Kristusom.

To je po Svetem pismu bistveno znamenje kristjana, temeljna poteza, ki iz nje izvira vse drugo."

"Ne imejmo le vere v Kristusa, temveč Ga tudi pričakujmo! Ne le upajmo Vanj, tudi bedimo zaradi Njega! Ne imejmo le ljubezni do Njega, temveč tudi hrepenenje po Njem! Ni dovolj, da ga poslušamo; čakajmo tudi na nagrado, ki je On sam.

Ni dovolj, da je On cilj naše vere, upanja in ljubezni, temveč imejmo obenem za svojo dolžnost, da ne verujemo svetu, da ne upamo v svet, da ne ljubimo sveta."

Mati Terezija pravi: "Ni me strah reči, da sem zaljubljena v Kristusa, zato ker mi pomeni vse." Ne srečuje pa Kristusa samo v posvečeni hostiji, ampak tudi v pomoči potrebnem človeku: "Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je On tisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi ... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki."

O Jezusu govorijo tudi svetni viri.

Omenjata ga slavna rimska zgodovinarja tistega časa, in sicer Tacit v Letopisih (okrog l. 115/17) in Svetonij v Življenjepisu cesarja Klavdija (okrog l. 120) ter cesarski namestnik Plinij Mlajši (l. 111-113) v Pismih. Navaja ga tudi judovski zgodovinar Jožef Flavij v Judovskih starožitnostih (l. 93/94).

Ti spisi govorijo o Jezusu kot zgodovinski osebnosti, omenjajo njegove čudeže, nauk, učence, mesijansko poslanstvo, smrt in govorice glede njegovega vstajenja.

O obstoju kristjanov že v prvem stoletju in o njihovem verovanju pričajo arheološke najdbe, ki hkrati dokazujejo verodostojnost krščanskih poročil v evangelijih in Apostolskih delih ter drugih novozaveznih spisih.

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (22) Objemaš me v Jezusu Kristusu

Jezus Kristus je glavna osebnost Svetega pisma. Ta najpomembnejša knjiga na svetu je pravzaprav zbirka dvainsedemdesetih knjig, ki so jih v potekanju skoraj dveh tisočletij napisali zelo različni pisatelji.

Glavni vir zanesljivih poročil o Jezusu je Nova zaveza. Njeno besedilo se je ohranilo nespremenjeno. Nobene stare knjige ni, ki bi jo potrjevali tako stari in tako razširjeni rokopisi, kakor potrjujejo Novo zavezo.

Ali so štirje evangeliji in drugi novozavezni spisi zanesljiva poročila o Jezusu? Zadnjih dvesto let so Sveto pismo strokovnjaki zelo skrbno in temeljito raziskovali. Tako lahko rečemo, da nobena knjiga ni tako vsestansko preiskana kakor prav ta. Evangeliji so vesela novica o Jezusu, zapisana apostolska pridiga. Apostoli in drugi učenci so veselo novico o Jezusu takoj po prihodu Svetega Duha po vsem tedanjem rimskem cesarstvu najprej ustno oznanjali.

Res je, da je bil prvi evangelij – to je Markov – napisan šele trideset let po Jezusovi smrti. Vendar so takrat glavne priče Jezusovega delovanja, njegove smrti in vstajenja še živele. Če bi bilo v evangeliju zapisano kaj takega, kar bi Jezus ne bil delal in učil, bi te priče takšen evangelij odločno zavrnile.

Markov evangelij in drugi novozavezni spisi razločno kažejo, kako so prvi oznanjevalci na različnih krajih oznanjali o Jezusu isto vsebino. To dokazuje, da so Jezusov nauk in njegova dela verno zapisali, nikakor pa si niso izmislili nekaj svojega, drugačnega od Jezusovega nauka in njegovega odrešenjskega delovanja. Najvažnejše dogodke iz Jezusovega življenja so v glavnem zapisali vsi štirje evangelisti: Marko, Matej, Luka in Janez.

Molite z menoj!

V fatimskih sporočilih je takoj od začetka močno navzoča molitev. To dokazujeta obe molitvi, ki ju je angel pri prvem in tretjem prikazanju naučil pastirčke in je z njimi tudi sam molil. Hkrati jih je k molitvi na začetku prvega prikazanja povabil: »Molite z menoj!« Ob slovesu jim je naročil: »Tako molite!« Molili niso le z ustnicami in s srcem, ampak s celotno držo telesa; niso le klečali, ampak so bili s celotnim telesom sklonjeni do tal, da so se s čelom dotikali zemlje. To je drža spoštovanja in češčenja pred neskončno svetim in vzvišenim Bogom. Od tedaj naprej so bili otroci več ur sklonjeni do tal in so ponavljali molitev, ki jo je naučil angel.

Značilne so angelove zadnje besede: »Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Pozorna so vsa nebesa, vsi angeli in svetniki, vsa Presveta Trojica! Posebej sta pozorna Jezus in Marija. Omenjeni sta njuni Srci, ki sta kakor eno Srce, in simbolizirata njuno ljubezen do nas ljudi. S tem je nakazana njuna posredniška vloga pri Bogu. Mati Marija je v povezanosti s svojim Sinom, ki je v polnem pomenu edini srednik, srednica vseh milosti; tudi tiskih, za katere pastirčki in z njimi mi prosimo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo.

Po prikazanju in razodetju angela je Bog pastirčkom začel odpirati okno upanja. Bog se približuje postopoma in se prilagaja sprejemljivosti človeka.

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (10) Moj Bog, verujem vate, molim te

Bilo je spomladi leta 1916, v času, ko so Lucija ter bratranec Frančišek in sestrična Jacinta vedno skupaj pasli. Lucija se na paši ni več družila s prejšnjimi tremi tovarišicami. Da bi bili sami, so se domenili, da bodo pasli le na ozemlju svojih staršev. Frančišek in Jacinta sta bila za naprej z Lucijo navzoča pri vseh prikazovanjih angela 1916 in Device Marije 1917.

Angela so fatimski pastirčki videli trikrat, in sicer spomladi, poleti in jeseni leta 1916. To je bil “angel miru”, v drugem prikazanju pa se je predstavil kot “angel Portugalske”. O teh videnjih Lucija pripoveduje v drugem in četrtem Spominu.

Prvič se je angel prikazal, kot se Lucija spominja, spomladi 1916 v kraju Loca do Cabeso (izg. Loka du Kabesu). Pastirčki so pojedli malico in odmolili rožni venec ter se začeli igrati s kamenčki. Ob upoštevanju drugega in četrtega Spomina Lucija poroča:

»Po nekaj trenutkih igranja je zavel močan veter, zamajal je drevesa in pogledali smo, kaj se godi, kajti dan je bil jasen. Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep. Bolj ko se je bližal, tem jasneje smo mogli prepoznati poteze njegovega obraza. Bili smo presenečeni in napol zamaknjeni. Molčali smo. Ko je prišel do nas, je rekel:

‘Ne bojte se, sem angel miru, molite z menoj!’

Pokleknil je na zemljo, se s čelom sklonil do tal in nas povabil, da smo trikrat ponovili naslednje besede, ki jih je izgovarjal:

‘Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.’

Potem ko smo to trikrat ponovili, je vstal in rekel:

‘Tako molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.’

Nato je izginil.

Njegove besede so se tako globoko vtisnile v naš spomin, da jih nikdar nismo pozabili. Od tedaj smo jih dolgo molili sklonjeni do tal, včasih tako dolgo, da smo od utrujenosti celo popadali po tleh. Prijateljema sem takoj priporočila, da moramo skrivnost ohraniti zase; in tokrat sta me, hvala Bogu, uslišala.

Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil, in ponavljali vedno isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še vedno zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.

Nihče od nas ni mislil na to, da bi govoril o prikazanju ali priporočal, naj ga hranimo zase. Slednje je bilo samo po sebi razumljivo. Bilo je tako notranje, da ni bilo lahko reči o tem tudi le ene same besede. Morda nas je zato tako prevzelo, ker je bilo prvo.«

Lucija poroča, da so se ob prikazanju angela vsi trije pastirčki vrgli na tla, ker jih je k temu »prisilila neka nadnaravna sila«. Frančišek angela ni slišal, ampak ga je samo videl. Molitve se je naučil šele, ko je slišal Lucijo in Jacinto. Ni mogel tako dolgo klečati sklonjen do tal kakor dekleti. Nadaljeval je na kolenih ali sede in se potem opravičil:

»Jaz ne morem biti tako dolgo sklonjen kakor vidve. Hrbet me tako boli, da ne morem nič več.«

O pomenu prvega angelovega prikazanja je sestra Lucija proti koncu svojega življenja zapisala:

»To je sporočilo vere: 'Moj Bog, verujem vate.' Verujem, da si edini pravi Bog, Stvarnik vsega, kar je, edini Gospod neba in zemlje, edini vreden, da ti služimo, te molimo in ljubimo. Ker verujem, te molim in upam vate, kajti od tebe prihajajo vse dobrine, se izročam v tvoje očetovsko naročje in zaupam v tvojo ljubezen, saj si moj Odrešenik.

Ljubim te, ker si edini vreden moje ljubezni. Želim ti poplačati z enako ljubeznijo, s kakršno me ti ljubiš« (LP 20).

Angelova molitev je hkrati jedrnata izpoved treh Božjih kreposti, vere, upanja in ljubezni, ki smo jih prejeli že pri svetem krstu kot temelj, ki ga je s pomočjo Božje milosti treba vse življenje razvijati. So kakor rože, ki jih moramo stalno zalivati in s pomočjo Svetega Duha iz njih živeti. Skupaj z molitvijo so osnova in abeceda vsakega krščanskega življenja.

Z navedeno angelovo molitvijo pa ne obujamo samo vere, upanja in ljubezni, ampak tudi prosimo odpuščanja za tiste, ki živijo brez vere, upanja in ljubezni. Tako se pridružujemo Jezusu na križu, ki svojih nasprotnikov ni obsojal ali celo preklinjal, ampak je zanje prosil Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni. Pastirčke je angel takoj od začetka povabil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.

Že prvo prikazanje angela miru spomladi 1916 je razodelo glavni problem moderne družbe, pred sto leti in danes: izginjanje vere in z njo molitve, upanja in ljubezni. Mnogi so izgnali Boga iz svojih src, vanj ne verujejo, ne upajo in ga ne ljubijo. Boga so izrinili tudi iz javnega življenja. Bog, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), hoče zaustaviti duhovno propadanje človeštva. Še več, hoče ga na mnoge načine privesti do spreobrnjenja. Eden od njih so tudi fatimski dogodki.

Pastirčki so stopili v Božjo šolo, ki jih je naučila svetega življenja. Značilno je, da Bog ne začne s kritiko grešnega človeštva, ampak z vzgojo treh pastirčkov, ki so kakor jedro novih skupnosti lepega krščanskega življenja, ki je življenje v veri in molitvi, upanju in ljubezni.

Angel poučuje s svojim zgledom. Kar uči pastirčke, najprej sam izvršuje. Pastirčki ga le posnemajo, ko se, kakor angel, vržejo na kolena in se s čelom dotaknejo zemlje ter molijo.

Lahko rečemo, da so bila vsa tri angelova in vseh šest Marijinih prikazovanj več ali manj povezana s tremi Božjimi krepostmi in z molitvijo. Pastirčki so angela in Marijo sprejemali kot Božja odposlanca.