Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2013

Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00:  25. oktobra, 29. novembra in 31. decembra.

Mislim, da je bil angel varuh

Lucija je začela pasti domače ovce leta 1915. Sestra Karolina, ki jih je do tedaj pasla, je bila stara že dvanajst let, zato je morala delati na polju. Lucija je za svoje tovarišice na paši izbrala Terezijo Matias, njeno sestro Marijo Rosa in Marijo Justino. Ko so nekega dne med aprilom in oktobrom 1915 pasle ovce na hribu Cabeso in opoldne pomalicale, jih je Lucija povabila, da so skupaj molile rožni venec, kar so z veseljem sprejele. Lucija v drugem Spominu pripoveduje:
»Komaj smo začele, zagledamo pred svojimi očmi, kot da lebdi v zraku nad drevjem neki lik, kot da bi bil iz snega, prosojen zaradi sončnih žarkov.
'Kaj je tisto?' so tovarišice napol prestrašene spraševale.
'Ne vem!'
Nadaljevale smo molitev s pogledom, uprtim v tisti lik, ki je izginil takoj, ko smo končale.«
Lucija je o dogodku molčala, njene tovarišice pa so vse povedale svojim družinam. Novica se je razširila in jo je zvedela tudi Lucijina mati ter je svojo hčerko izprašala o dogodku ter pogovor končala s prezirljivo kretnjo:
»Otročarije!«
Čez nekaj časa se je na istem kraju dogodek še dvakrat ponovil in so ga videle vse štiri pastirice. Lucija je bila tiho, njene tovarišice pa so doma zopet vse izklepetale. Ljudje so se začeli iz Lucije norčevati, ona pa je trpela. To tem bolj, ker je bila doslej navajena samo na izraze ljubezni. Pozneje je glede tega trpljenja zapisala:
»Ampak to ni bilo v resnici še nič. Nisem vedela, kaj mi je dobri Bog prihranil za prihodnost.«
Trpela pa je tudi mati. Precej slabe volje je vprašala svojo hčerko:
»Poglejmo torej; kaj pravite, da vidite tam?«
»Ne vem, mama, ne vem, kaj je.«

V Klicih fatimskega sporočila Lucija piše: »O tem prikazanju, ki se je velikokrat ponovilo na drugih krajih, so me veliko spraševali. Še vedno odgovarjam kot takrat: 'Ne vem, kaj je bilo, niti kaj je pomenilo.' Vendar pa mi je v duši ostalo tiho prepričanje, ki ga nočem skrivati: mislim, da je bil angel varuh. Morda je tako, ne da bi spregovoril, hotel, da bi začutili njegovo prisotnost in bi s tem pripravil duše, da bi se lahko izvršil Božji načrt.«
V četrtem Spominu glede vtisa, ki ga je to videnje pustilo, Lucija ugotavlja:
»To prikazanje mi je v duhu pustilo vtis, ki ga ne znam razložiti. Polagoma je ta vtis izginil. Mislim, da bi ga popolnoma pozabila, če mu ne bi sledili novi dogodki.«
p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (9) Bog si je izbral, kar je na svetu slabotno

Angel in Devica Marija nista izbrala slavnih kristjanov, visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ampak tri neuke otroke, ki si fatimskih dogodkov nikakor ne bi mogli izmisliti, če se ne bi resnično zgodili. Bog izbira majhne, slabotne in neuke, da osramoti tiste, ki mislijo, da so veliki, močni in učeni. Tako se bolj razodene veličina delovanja usmiljenega Boga. Sv. Pavel nas poučuje: »Kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar ni nič, da bi uničil to, kar je, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom« (1 Kor 1,27–29).
Ko je Bog izbral tri preproste pastirčke, da v svoji ljubezni po njih svetu razodene velike reči, se je v Fatimi odprlo okno upanja. Tega okna noben človek s svojo hudobijo ne more zapreti, čeprav mu pogosto zapira vrata.
Glede sposobnosti fatimskih otrok za sprejem in posredovanje Marijinih sporočil je v razgovoru z De Carlijem kardinal Bertone tole povedal:
»Neizobraženi otroci imajo to prednost, da imajo prost um. Njihov um je tabla, ki je na razpolago Bogu. Še svež um fatimskih pastirčkov je bil namreč sposoben sprejeti sporočilo Naše Gospe in ga nespremenjenega sporočiti naprej. Prav zato so njihova poročila preprosta in neposredna; odsevajo preprostost in pristnost, ki sta značilni le za otroke ali za tiste, ki imajo otrokom lastno prostodušnost.«

Predstavitev zbornika o p. Simonu Ašiču in 70-letnica mučeniške smrti p. Placida Grebenca

 
Mnogi že poznate Ašičeve priročnike o zdravilnih rastlinah. Letos pa je pri celjski Mohorjevi družbi, v sodelovanju s Cistercijansko opatijo Stična, izšla knjiga, ki nam omogoča še pogled v ozadje: SAMOSTAN STIČNA - DOMOVANJE PATRA SIMONA AŠIČA. Ta lepo opremljena in bogato ilustrirana knjiga, ki so jo napisali: Anton Nadrah, Luka Vidmar, Maja Ficko in Jože Kukman,  opisuje zgodovino cistercijanov od 12. stoletja dalje, pomembne osebnosti stiških menihov ter umetnostne in zgodovinske zaklade stiške opatije. Bralec bo p. Simona Ašiča doživel v novi luči, ko bo bral prikaz njegove duhovne podobe in predane pomoči bolnikom. Predstavitev zbornika bo v četrtek, 24. oktobra, ob 19.00 v župnijskem domu v Stični.
    Na isti dan ob 18.00 bo v stiški baziliki spominska mašna daritev ob 70-letnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca, ki je bil ubit 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah in je v cerkvenem postopku za razglasitev blaženim. Zbornik o p. Simonu Ašiču in knjigo o p. Placidu Grebencu si boste ob prireditvi lahko nabavili po znižani ceni.

Lepo vabljeni!

Sitik d. o. o.   in Cistercijanska opatija Stična

Buenos Aires 1998, »Mati, dobrodošla doma!«

Fatimsko svetišče se z veseljem spominja 19. aprila 1998, ko je msgr. Jorge Mario Bergoglio, sedanji papež Frančišek, v Buenos Airesu slovesno sprejel kip Marije Romarice iz Fatime.
Tisti dan je kip iz argentinske province S. Luis prihajal v argentinsko prestolnico, kjer ga je na »stičišču drevoredov« čakal sedanji papež Frančišek, ki je imel nalogo, da sprejme »Belo Romarico«.
Poleg msgr. Maria Bergoglia in številnih duhovnikov iz nadškofije Buenos Aires in škofije Avellaneda ter množice vernikov vseh starosti je bil tudi škof iz Avellanede msgr. Ruben H. di Monte, ustanovitelj »Fatimske misijonske družine« in pobudnik obiska fatimske Romarice v Argentini.
Po slovesnem sprejemu se je kip Marije Romarice s procesijo napotil med molitvijo in petjem po ulicah Buenos Airesa vse do Zavoda Fatimske Marije, kjer je sveto mašo daroval sedanji papež. Svoj nagovor je začel z besedami: »Mati, dobrodošla doma!« O Mariji je dalje govoril kot o materi, ki sprejema in tolaži svoje otroke, ki pozna njihove prošnje, želje in radosti. Dejal je: »Odprimo ji vrata svojih src in svojih domov. Odprimo ji vrata našega mesta. Ona ve, kam mora vstopiti. Ona ve, kje potrkati, koga potolažiti, katere rane pozdraviti. Ona ve za najbolj skrite prošnje in želje našega srca, ki jih ne upamo niti povedati.« Dalje je molil takole: »Draga mati! Dobrodošla doma! Prepričaj nas, da je Jezus živ, pomagaj nam, da ga zaznamo živega med nami. Nauči nas govorico nežnosti. Dobrodošla doma, Mati! Ozri se na naše družine, ti veš, kaj potrebujejo. Ozri se na naše mesto, ti dobro več, kam se moraš napotiti. Ozri se v moje srce, poznaš ga bolje od mene. Dobrodošla doma! Utrdi v meni vero, da je Jezus živ, da ne bi nikoli pomislil, da je on zame mrtev. Daj mi moč, o Mati. Podari mi nežnost, da bom drugim v oporo. Podari mi mir srca. Dobrodošla doma!«
Po sklepu bogoslužja, proti večeru, so kip prenesli v cerkev, ki je bila prva v Argentini posvečena fatimski Mariji, kjer je ostal do 23. maja.
Ta cerkev v Buenos Airesu je bila postavljena v zelo siromašni četrti, ki se je na začetku imenovala »Bajo Flores«, sedaj pa »Villa Soldati, kamor so prihajali delavci v velikih težavah. Leta 1950 je skupina prebivalcev te mestne četrti nabavila kip fatimske Marije in pred njo molila, da bi bili njihovi domovi obvarovani razlastninjenja, ki jim je grozilo. Bili so uslišani.
Fátima Luz e Paz

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Marija Romarica v letu 2013

Portugalska, Francija, Španija, Italija, Brazilija in Filipini v letu 2013 gostijo kip Fatimske Marije Romarice.
Portugalska nadškofija Evora ima dolgo tradicijo ljudskih misijonov ob navzočnosti Marije Romarice iz Fatime. Sedanji nadškof msgr. Jose Francisco Sanches Alves se je po nastopu svoje službe odločil obnoviti in poglobiti to tradicijo, ki ima za cilj, da Fatimska Romarica postopoma obišče vse župnije v nadškofiji. Letos je bila od 16. februarja do 8. julija na ljudskem misijonu v župniji Arrailos. Od marca do julija je kip Marije Romarice št. 5 obiskal župnijo Mafra v nadškofiji Lizbona. Od 2. – 16. aprila je kip št. 6. obiskal župnijo Quinta do Anjo v škofiji Setubal ob 25. obletnici njene ustanovitve. V mesecu juniju (4. – 26.) je kip št. 6 obiskal župnijo Fatimske Gospe v Lizboni ob 75. obletnici župnije. Kip št. 2 je bil od 24. – 26. maja v župniji Naše Gospe od Luči v Maceiri, škofija Lizbona.
Od februarja do julija je bil kip Marije Romarice št. 4 v italijanski škofiji Livorno v organizaciji Marjanskega gibanja za razširjanje Fatimskega sporočila, ki ima sedež v tej škofiji. V organizaciji istega gibanja bo kip št 4. od aprila do oktobra obiskal še druge italijanske škofije. Geslo romanja je: »Z Marijo pred Evharistijo!« Romanje želi poglobiti vero in oznanjati Kristusa svetu po Marijinem Brezmadežnem Srcu. Tudi kip št. 11 bo v Italiji od aprila do septembra, in sicer v različnih škofijah. Zanj je zaprosil msgr. Russatto Mario, predsednik sekcije Svetovnega fatimskega apostolata. Kip št. 10 je od 19. do 24. maja gostoval v baziliki svete Marije v Impruneti - škofijsko svetišče v Firencah. Konec maja se je kip št. 10 napotil v župnijo sveta Maria Pancole v škofiji Siena in je tam ostal do 17. junija 2013.
13. maja je minilo 25 let, odkar je kardinal Lustiger izdal dekret, ki je baziliko Marije Srednice milosti v Parizu povzdignil v svetišče Fatimske Gospe in jo zaupal portugalskim izseljencem, čeprav je še naprej v službi škofije. Uradna otvoritev svetišča je bila 2. oktobra 1988 z mašo, ki jo je daroval pariški nadškof ob somaševanju patriarha iz Lizbone msgr. Antonia Roberia. Kip št. 2 je bil v tem svetišču v Parizu od 1. do 13. maja letos. Dogodka se je udeležilo več škofov in kardinalov, ki so na različne načine povezani s tem svetiščem.
Konec aprila pa je Fatimsko svetišče, da bi se moglo odzvati prošnji škofovske konference iz Brazilije, ki jo je predstavljal nadškof in metropolit iz Ria de Janeira msgr. Orani Joao Tempesta, nabavilo nov kip št. 12. Po blagoslovu v kapelici prikazovanj se je Marija Romarica podala na pot v Brazilijo, kjer bo obiskala večino škofij v tej deželi. To romanje, od 12. maja 2013 – 13. oktobra 2017, bo potekalo v koordinaciji  Fatimskega svetišča v Braziliji v Rio da Janeiro in Združenja  Tarde com Maria, iz iste škofije. Škofje brazilske škofovske konference so pokazali veliko zanimanje za udeležbo na tem dogodku evangelizacije ob stoletnici fatimskih dogodkov.
Od 24. – 26. maja se je odvijalo romanje kipa št. 3 v Španiji v škofiji Getafe v organizaciji Svetovnega Fatimskega apostolata.
Od 1. julija do 30. septembra bo kip Marije romarice št. 6 obiskal vsaj 25 škofij na Filipinih. Po besedah nadškofa iz nadškofije Jaro msgr. Angela N. Lagdameo je cilj tega Marijinega obiska poglobiti in poživiti pobožnost filipinskega ljudstva do najsvetejše Matere. Romanje koordinira Svetovni fatimski apostolat na Filipinih.
In končno bo kip št. 2 gostoval v portugalski župniji Cascais od 13. – 20. oktobra 2013. Želja župnije je: skleniti leto vere pod Marijinim varstvom.
Antonio Valinho

Sadovi posvetitve in sprave

Prihajamo iz župnije Borovnica. Bilo nas je sedem otrok in smo doma živeli na kmetiji. V zgodnjem otroštvu sta nam zbolela oba starša; oče je imel raka sarkom in je umrl pol leta po odkriti bolezni, mama pa je imela levkemijo, s katero se je borila deset let. V tej svoji bolezni drugega ni mogla, kot da je za nas molila in darovala to trpljenje. Zaradi bolezni staršev smo živeli zelo skromno, vendar nas je ta preizkušnja zelo povezala. Naša mama je bila globoko verna žena. Zelo je častila Jezusovo in Marijino Srce in tudi nas spodbujala k obisku prvih petkov in sobot.
Drug za drugim smo si ustvarili družine in mislili, da bo bolje, saj nas je preizkušnja trpljenja naših staršev zelo zaznamovala. Vendar je kmalu po mamini smrti umrl brat in zapustil ženo z dvema malima otrokoma. Nato pa je še moj takrat dveletni sin dobil napade, podobne epileptičnim, ki so se ponavljali. Bila sem čisto iz sebe, kajti nisem vedela, zakaj se nam vse to dogaja. Zakaj toliko trpljenja? Naš gospod župnik Janez Šilar nas je potem povabil, da bi se pripravili na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu kot posamezniki in kot družine. Takrat še nismo vedeli, da je ena izmed Jezusovih obljub tudi ta, da bo zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski. Odzvali smo se povabilu gospoda župnika. Ko sem premišljevala o trpljenju naše družine in rodbine, sem pomislila, če ni morda to tudi zato, ker smo bili sorodniki po očetovi strani med seboj zelo sprti zaradi imetja. Neka gospa nam je svetovala, naj darujemo sveto mašo za pokojne in to smo tudi storili. Čez nekaj časa sem sanjala o starem očetu, ki me je v sanjah prosil pomoči. Oči so tako milo prosile, da nihče ne bi mogel odreči. To me je tako ganilo, da sem brata, ki je ostal na domačiji, prosila, da bi vse sorodnike povabili k spravni sveti maši in nato na našo domačijo. Brat se je tega bal, saj ni v človeški moči ozdravljati notranje rane, to lahko samo Jezus, vendar je privolil. V tednu pred to sveto mašo je zbolel sestrin mož za smrtonosno bakterijo mrso. Odpovedale so mu ledvice. Bilo je kritično. Sestra, torej njegova žena, mu je pred odhodom v bolnišnico skuhala čaj iz blagoslovljene vode. To je bilo vse, kar je lahko storila. V bolnici je bil tri dni, čakal je na transplantacijo. Po treh dneh so ledvice začele nenadoma delovati, stanje se je tako izboljšalo, da so ga takoj poslali domov. Preko tega posega nam je Jezus dal moči za spravno dejanje. Prišel je dan, ki smo si ga na tihem vsi tako želeli. Zbralo se nas je skoraj dvesto. Bilo je zelo lepo in blagoslovljeno. Vsi so dejali, kako so si tega trenutka sprave želeli. Verujemo in smo prepričani, da je bil ta dogodek sprave med nami sad Jezusovih obljub posvetitve Jezusovemu Presvetemu Srcu in Marijinemu Brezmadežnemu Srcu – zedinil bom sprte družine, pomagal družinam v kakršnikoli stiski ter naklonil mir njihovim družinam. Po tej spravi je nad nas zares očitno prišel Božji blagoslov, tudi epileptičnim podobni napadi, ki jih je imel moj sin, so se končali.
Vedno bolj smo se začeli povezovati tudi z različnimi duhovniki. Veseli smo, če pride k nam na obisk gospod župnik ali kakšen drug duhovnik. Njihova pričevanja in molitve nas zelo  nagovarjajo. Ob vsem tem tudi spoznavamo pomen in moč, ki jo je Jezus zaupal duhovnikom.
Na binkošti leta 2012 smo bili povabljeni, da se posvetimo in obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posvetitev smo obnovili tudi na binkošti 2013. Na posvetitev smo se želeli čim bolje pripraviti z molitveno devetdnevnico in postom. Dogovorili smo se, da se je vsak dan nekdo postil ob kruhu in vodi. Eden izmed sadov te posvetitve je, da smo se od takrat naprej začeli z otroki zbirati ob sobotah k molitvi po Marijinih namenih. Molimo vsak zdravamarijo s skrivnostjo, preberemo odlomek iz Svetega Pisma ter kaj zapojemo. Čutimo in doživljamo, kako ob molitvi rastemo. Kljub velikim stiskam, ki jih otroci doživljajo, imajo močno zaupanje v Jezusa in Marijo. Vsi otroci se zelo razumejo med seboj in se borijo za resnico. Obhajamo tudi prve petke in sobote. Kadar imamo priložnost, gremo molit pred Najsvetejše. Naša odločitev je, da bomo Boga resno vzeli in se trudili živeti posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki je življenje po evangeliju. Ob vseh preizkušnjah, ki jih ni malo, doživljamo velike milosti in resničnost Jezusove obljube, ki jo je dal sveti Marjeti Alacoque (Alakok), da bo tolažil v trpljenju, dal obilen blagoslov pri njegovem delovanju in gorečnost tistemu, ki se bo posvetil Njegovemu Srcu.
Kot enega izmed sadov posvetitve doživljamo, da z veseljem sodelujemo v naši župniji. Nekateri otroci in mladi pojejo v zboru, drugi so ministranti, bralci beril, večji so animatorji in obiskujejo verouk, med nami je tudi ključar in sodelavka ŽPS.
Smo številčne družine, odprte za življenje. V naših otrocih zares vidimo velik Božji blagoslov in sad številnih molitev, še posebej naših pokojnih staršev. Hvaležni smo za milosti, ki jih prejemamo. Kljub negotovi prihodnosti z zaupanjem v Boga in s pogumom zremo naprej in molimo za blagoslov in prave odločitve. Danes naša širša družina sedmih bratov in sester šteje 44 otrok ter vnuka in vnukinjo. Za vse se sedaj zahvaljujemo Mariji.
Danes smo prišli in smo tukaj, da obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Želimo si in prosimo Gospoda, naj to našo posvetitev poglobi, in naj nas v tem letu vere v veri še bolj utrdi. Naj na Marijino priprošnjo nam vsem Bog obilno pomaga in nas blagoslavlja! Bogu hvala!
Jelka Kos