Prihajamo iz župnije Borovnica. Bilo nas je sedem otrok in smo doma živeli na kmetiji. V zgodnjem otroštvu sta nam zbolela oba starša; oče je imel raka sarkom in je umrl pol leta po odkriti bolezni, mama pa je imela levkemijo, s katero se je borila deset let. V tej svoji bolezni drugega ni mogla, kot da je za nas molila in darovala to trpljenje. Zaradi bolezni staršev smo živeli zelo skromno, vendar nas je ta preizkušnja zelo povezala. Naša mama je bila globoko verna žena. Zelo je častila Jezusovo in Marijino Srce in tudi nas spodbujala k obisku prvih petkov in sobot.
Drug za drugim smo si ustvarili družine in mislili, da bo bolje, saj nas je preizkušnja trpljenja naših staršev zelo zaznamovala. Vendar je kmalu po mamini smrti umrl brat in zapustil ženo z dvema malima otrokoma. Nato pa je še moj takrat dveletni sin dobil napade, podobne epileptičnim, ki so se ponavljali. Bila sem čisto iz sebe, kajti nisem vedela, zakaj se nam vse to dogaja. Zakaj toliko trpljenja? Naš gospod župnik Janez Šilar nas je potem povabil, da bi se pripravili na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu kot posamezniki in kot družine. Takrat še nismo vedeli, da je ena izmed Jezusovih obljub tudi ta, da bo zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski. Odzvali smo se povabilu gospoda župnika. Ko sem premišljevala o trpljenju naše družine in rodbine, sem pomislila, če ni morda to tudi zato, ker smo bili sorodniki po očetovi strani med seboj zelo sprti zaradi imetja. Neka gospa nam je svetovala, naj darujemo sveto mašo za pokojne in to smo tudi storili. Čez nekaj časa sem sanjala o starem očetu, ki me je v sanjah prosil pomoči. Oči so tako milo prosile, da nihče ne bi mogel odreči. To me je tako ganilo, da sem brata, ki je ostal na domačiji, prosila, da bi vse sorodnike povabili k spravni sveti maši in nato na našo domačijo. Brat se je tega bal, saj ni v človeški moči ozdravljati notranje rane, to lahko samo Jezus, vendar je privolil. V tednu pred to sveto mašo je zbolel sestrin mož za smrtonosno bakterijo mrso. Odpovedale so mu ledvice. Bilo je kritično. Sestra, torej njegova žena, mu je pred odhodom v bolnišnico skuhala čaj iz blagoslovljene vode. To je bilo vse, kar je lahko storila. V bolnici je bil tri dni, čakal je na transplantacijo. Po treh dneh so ledvice začele nenadoma delovati, stanje se je tako izboljšalo, da so ga takoj poslali domov. Preko tega posega nam je Jezus dal moči za spravno dejanje. Prišel je dan, ki smo si ga na tihem vsi tako želeli. Zbralo se nas je skoraj dvesto. Bilo je zelo lepo in blagoslovljeno. Vsi so dejali, kako so si tega trenutka sprave želeli. Verujemo in smo prepričani, da je bil ta dogodek sprave med nami sad Jezusovih obljub posvetitve Jezusovemu Presvetemu Srcu in Marijinemu Brezmadežnemu Srcu – zedinil bom sprte družine, pomagal družinam v kakršnikoli stiski ter naklonil mir njihovim družinam. Po tej spravi je nad nas zares očitno prišel Božji blagoslov, tudi epileptičnim podobni napadi, ki jih je imel moj sin, so se končali.
Vedno bolj smo se začeli povezovati tudi z različnimi duhovniki. Veseli smo, če pride k nam na obisk gospod župnik ali kakšen drug duhovnik. Njihova pričevanja in molitve nas zelo nagovarjajo. Ob vsem tem tudi spoznavamo pomen in moč, ki jo je Jezus zaupal duhovnikom.
Na binkošti leta 2012 smo bili povabljeni, da se posvetimo in obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posvetitev smo obnovili tudi na binkošti 2013. Na posvetitev smo se želeli čim bolje pripraviti z molitveno devetdnevnico in postom. Dogovorili smo se, da se je vsak dan nekdo postil ob kruhu in vodi. Eden izmed sadov te posvetitve je, da smo se od takrat naprej začeli z otroki zbirati ob sobotah k molitvi po Marijinih namenih. Molimo vsak zdravamarijo s skrivnostjo, preberemo odlomek iz Svetega Pisma ter kaj zapojemo. Čutimo in doživljamo, kako ob molitvi rastemo. Kljub velikim stiskam, ki jih otroci doživljajo, imajo močno zaupanje v Jezusa in Marijo. Vsi otroci se zelo razumejo med seboj in se borijo za resnico. Obhajamo tudi prve petke in sobote. Kadar imamo priložnost, gremo molit pred Najsvetejše. Naša odločitev je, da bomo Boga resno vzeli in se trudili živeti posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki je življenje po evangeliju. Ob vseh preizkušnjah, ki jih ni malo, doživljamo velike milosti in resničnost Jezusove obljube, ki jo je dal sveti Marjeti Alacoque (Alakok), da bo tolažil v trpljenju, dal obilen blagoslov pri njegovem delovanju in gorečnost tistemu, ki se bo posvetil Njegovemu Srcu.
Kot enega izmed sadov posvetitve doživljamo, da z veseljem sodelujemo v naši župniji. Nekateri otroci in mladi pojejo v zboru, drugi so ministranti, bralci beril, večji so animatorji in obiskujejo verouk, med nami je tudi ključar in sodelavka ŽPS.
Smo številčne družine, odprte za življenje. V naših otrocih zares vidimo velik Božji blagoslov in sad številnih molitev, še posebej naših pokojnih staršev. Hvaležni smo za milosti, ki jih prejemamo. Kljub negotovi prihodnosti z zaupanjem v Boga in s pogumom zremo naprej in molimo za blagoslov in prave odločitve. Danes naša širša družina sedmih bratov in sester šteje 44 otrok ter vnuka in vnukinjo. Za vse se sedaj zahvaljujemo Mariji.
Danes smo prišli in smo tukaj, da obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Želimo si in prosimo Gospoda, naj to našo posvetitev poglobi, in naj nas v tem letu vere v veri še bolj utrdi. Naj na Marijino priprošnjo nam vsem Bog obilno pomaga in nas blagoslavlja! Bogu hvala!
Jelka Kos
