Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej

Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej

Ko je monsignor Roncalli, bodoči papež Janez XXIII., leta 1934 zapuščal Bolgarijo, je rekel: »Če bo kak Slovan, katoličan ali nekatoličan, potrkal na moja vrata, bodo ta zanj vedno odprta in bo sprejet kot prijatelj.« Nekega dne je v Fiumicino prišel neki Slovan, ki je prosil za sprejem pri papežu Janezu XXIII. Takojšnji odgovor se je glasil: »Naj pride!« Srečanje je bilo določeno za 7. marec. Po splošni avdienci je papež poklical gospoda Adžubeja in ženo Rado, ki je bila hčerka Hruščova, in ju sprejel v svoji knjižnici. Ko ju je povabil, naj sedeta, je med drugim govoril o ruskih svetnikih in o lepem bogoslužju. Ko je vzel rožni venec, ki se je nahajal na mizi, je rekel: »Gospa, ta rožni venec je vaš. Moj tajnik me je poučil, da bi nekatoliški kneginji moral podariti kovance ali znamke, ampak jaz vam podarjam rožni venec, ker imamo mi duhovniki poleg biblične molitve psalmov na razpolago tudi to obliko ljudske molitve. Za mene, papeža, so petnajstere skrivnosti sredstvo, prek katerega lahko premišljujem svetovne dogodke v Gospodovi luči. Rožni venec molim zjutraj, drugi del ob začetku večera, in tretji del ponoči. Vidita, na novinarje sem naredil velik vtis, ko sem jim povedal, da sem med poslušanjem in spraševanjem peto skrivnost veselega dela zmolil zanje. Na mnoge sem naredil vtis, ko sem jim povedal, da običajno tretjo skrivnost veselega dela molim za vse dojenčke, ki se bodo rodili v sledečih štiriindvajsetih urah. Tako so vsi, katoličani in nekatoličani, ko pridejo na svet, deležni papeževega pozdrava. Ko bom molil tretjo skrivnost, gospa, se bom spomnil tudi vaših otrok.«
Gospa Adžubej je z rožnim vencem v rokah odgovorila: »Hvala, sveti oče, kako sem vam hvaležna! To bom povedala svojim otrokom …« Papež jo je smehljaje gledal in dejal: »Poznam imena vaših otrok … tretjemu je ime Jan, Janez, tako kot meni … Ko boste doma, naredite nekaj posebej ljubkega za Jana …«
(Iz: Rožni venec za Cerkev, št. 14, 1973)

Sem Mati Tistega, kateremu vse živi

Nebeška Gospa je prosila Juana Diega, da bi se vrnil v ponedeljek, 11. decembra. Medtem je Juan Bernardino, stric malega Indijanca, zelo bolan ležal v postelji in čakal na smrt. Juan Diego se torej ni mogel odpraviti na srečanje z Gospo, ker je menil, da je bolj potrebno poiskati kakega zdravnika, ki bi ga sprejel. Njegov trud je bil zaman. Zdravnik ni mogel ničesar storiti za bolnika. Situacija je bila težka. Ponoči je stric prosil, da bi šel po duhovnika, ker se je pred smrtjo želel spovedati. V torek je bil pred jutranjo zarjo Juan Diego na poti v Tlatilolco, da bi poiskal duhovnika, ker se je zdelo, da se bolnikovo stanje ne more popraviti. Ko je šel mimo griča, je razmišljal: »Če grem naravnost naprej, me bo Gospa videla in mi bo dala znamenje, naj grem k škofu … Toda jaz moram najti duhovnika za mojega strica.« Čeprav je moral skreniti s svoje običajne poti, se je Gospa spustila do kraja, kjer je stal, ga poklicala in mu rekla: »Kaj se je zgodilo, moj ponižni sin, kam si namenjen?«
Spoštljivo se je poklonil in pozdravil Gospo ter ji razložil, da je vedel, da je tam stala žalostna, vendar je njegov stric v zadnjih trenutkih življenja in je zato moral nujno poklicati duhovnika in bi se vrnil k njej naslednji dan.
Usmiljena Devica mu je odgovorila: »Poslušaj in razumi, moj najponižnejši sin. To, kar te na dnu tvojega srca utesnjuje in boli, je brez osnove … Naj se tvoj obraz in tvoje srce ne vznemirjata. Ne bodi v skrbeh zaradi te bolezni.
Ali tvoja Mati ne stoji tukaj ob tebi? Ali mogoče nisi pod mojim varstvom? Mar nisem izvir življenja? Ali ne stojiš pod močno zaščito mojega plašča med mojimi rokami? Mar ne čutiš potrebe po nečem večjem?
Nič te ne sme vznemirjati ali povzročati bridkost. Naj te bolezen tvojega strica ne muči, ker zaradi te bolezni ne bo umrl. Z vso gotovostjo svojega srca bodi prepričan, da je že

Ljubezen Božjega Srca - Naša ljubezen do Jezusa v sveti evharistiji

Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Tako je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.
Jezus je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.
Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.”
Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom poklekujemo.
Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli obhajati Božje skrivnosti?”
“Tako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.”
O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”

Zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in dobri molitvi za isto stvarnost. Če Boga v resnici ljubimo, se bomo nanj pogosto spomnili in se z njim pogovarjali. Cerkveni oče sv. Gregor Nacianški je zapisal: “Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo.” To pravzaprav v pravem pomenu ni mogoče. Vendar Boga moremo vedno ljubiti in ga vedno moliti, če se ravnamo po Origenovem in Avguštinovem navodilu. Origen je dejal: “Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Samo tako moremo imeti za uresničljivo načelo, da je treba nenehno moliti.” Sv. Avguštin je zapisal: “Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kakor neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti.«
V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.
Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim. Če ne najdemo časa za molitev, je v nas premalo ljubezni do Boga. Če se hočemo z Bogom pogovarjati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas.
Pri molitvi ne sme biti naš pogled usmerjen v naše lastno zadovoljstvo, v iskanje prijetnosti in tolažbe, ampak moramo moliti iz ljubezni do Boga. Če tolažba pride, smo zanjo Bogu hvaležni; če se umakne, tudi to hvaležno sprejmemo, v prepričanju, da je tako za naš duhovni napredek najbolje. Tako namreč zelo napredujemo v ljubezni do Boga. Za najpopolnejšo obliko ljubezni gre pri slavilni in zahvalni molitvi. Čim bolj naša molitev postaja nesebično češčenje in zahvaljevanje, tem bolj smo v ljubezni.
Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: “Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.”
p. Anton

Zakaj bomo obhajali pet prvih sobot?

1. Ker sta to za ves svet naročila Jezus Kristus in Devica Marija fatimski vidkinji Luciji in je njen škof to potrdil kot pristno;
2. ker so prvosobotno pobožnost »po fatimsko« v Sporočilih slovenskih škofij priporočili naši škofje kot temeljito pripravo na izročitev Mariji 15. avgusta 2013;
3. ker se bomo na ta način spomnili 70-letnice prve izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu (leta 1943) in bl. Alojzija Grozdeta, ki je pred 70 leti hotel širiti to pobožnost v domačem kraju;
4. ker je za tiste, ki se s pravim namenom udeležujejo te pobožnosti, obljubljeno zveličanje in se tako v njih utrjuje vera v posmrtno življenje;
5. ker je ta pobožnost zelo povezana s središčem naše vere in verske prakse (spoved, mašna daritev s sv. obhajilom, molitev rožnega venca, četrt ure premišljevanja o skrivnosti(h) rožnega venca v povezanosti z Devico Marijo – vse z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu za naše grehe, posebej tiste, ki zelo žalijo Devico Marijo);
6. ker se na ta način zelo pospešuje rast v veri, upanju in ljubezni, kar je tudi cilj leta vere;
7. ker se tako širi poglobljena premišljevalna molitev rožnega venca, ki je marsikje popolnoma izginila;
8. ker se s to pobožnostjo utrjuje zavest grešnosti in odprtost za Boga ter potreba po spravi in zadoščevanju za naše grehe;
9. ker se tako pospešuje pogostna, to je mesečna spoved;
10. ker s to pobožnostjo raste naša ljubezen do nebeške Matere in njenega Sina Jezusa.

Kako sem prvič obhajala pet prvih sobot

Prvi stik s fatimskimi dogodki, ki spodbujajo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, sem doživela že v svojem otroštvu, in sicer v prvih povojnih letih.
Takrat so nas v šoli učili, da Boga ni. Ne spomnim se pa, da bi nas kdaj prepričevali, da ni Marije, morda zato, ker v njej niso videli neke posebne nevarnosti. In vendar se je izkazalo, da je Bog ravno njej zaupal posebne milosti za naš čas.
Za njen milostni poseg v Fatimi na Portugalskem sem izvedela okrog svojega prvega svetega obhajila. Vest o prikazovanjih trem pastirčkom, o Marijinih sporočilih, o prvih dveh že uresničenih skrivnostih, je bila tema pogovorov med sestrično in menoj, ko sva skupaj čuvale živino na pašniku. Marija je pastirčkom obljubila nebesa! Torej nebesa so! Tudi za naju! Vendar morava zmoliti še veliko rožnih vencev! Spominjam se, da sva takrat s sestrično, po zgledu pastirčkov, začeli na paši moliti rožni venec.
Požrtvovalni župnik, ki je čez drn in strn občasno prihajal tudi v našo vasico, nam je med drugim razložil tudi Marijino naročilo glede pobožnosti prvih petih sobot v mesecu in njeno obljubo tistim, ki jo bodo z gorečnostjo obhajali. Dal nam je čas za premislek z naročilom, naj mu svojo odločitev sporočijo tisti, ki se nameravajo odzvati Marijinemu vabilu, nakar bomo začeli s pripravo.
Šele sedaj, ko bolj natančno premišljujem o teh že precej oddaljenih dogodkih, bolje razumem svojo mamo in njeno vztrajno prizadevanje, da bi se tudi jaz odzvala Marijinemu vabilu. Domnevam, da je bila zaradi tedanjih povojnih razmer upravičeno zaskrbljena za zveličanje svojih otrok, saj nam ni mogla zagotoviti temeljite verske vzgoje. In sredi tega veri in Cerkvi sovražnega viharja, zažiga nadškofa in zasliševanja otrok v šolskih klopeh, se kar naenkrat pojavi Marijino sporočilo s čudovito obljubo milosti, ki so potrebne za zveličanje, vsem tistim, ki bodo obhajali pobožnost v čast njenemu Brezmadežnemu Srcu. Mama te priložnosti nikakor ni hotela zamuditi!
In tudi jaz ne! Z zaupanjem in hvaležnostjo sem se odzvala Marijinemu vabilu in začela obhajati pobožnost. Nenadoma pa se je na poti njenega izpolnjevanja pojavila resna ovira. Učiteljica naju je s sošolko, ki je tudi opravljala pobožnost, predlagala, da se udeleživa brezplačnih počitnic na morju, ki pa so sovpadale s prvo soboto v mesecu. Kaj storiti? Priložnost za počitnice je treba izkoristiti, so dejali nekateri, sobot pa imaš še veliko pred seboj. Moja mama pa je razmišljala drugače ... Skupaj s »svetimi ženami« v naši vasi je izdelala podroben načrt, ki je v počitnice vključil tudi spoved in obhajilo na prvo soboto, nakar je vse skupaj izročila v Božje roke.
Načrt se je do potankosti uresničil: S sošolko sva zaprosili za izhod iz tabora zaradi obiska pri starejši gospe, ki je nekoč živela v naši vasi in sedaj zelo trpi zaradi domotožja. To je bila čista resnica. Dovolili so nama izhod brez spremstva, saj sva povedali, da nama bo gospa prišla naproti. Sicer pa sploh nisva vedeli niti njenega naslova.
Ta požrtvovalna žena je tisti dan pod pekočim soncem prehodila dokaj dolgo pot, da nama je prišla naproti in naju pospremila nazaj do cerkvice Marije Snežne na hribu blizu njenega doma. Tu se nam je čez nekaj časa pridružil duhovnik, ki ga je gospa naprosila, da nama v teh izrednih razmerah omogoči opraviti pobožnost prvih sobot, opraviti sveto spoved in prejeti sveto obhajilo. Tudi on je imel za seboj kar nekaj kilometrov pešačenja ... Po končanem obredu in okrepčilu na domu prijazne gospe, sva se s sošolko, s srcem polnim veselja in tihega ponosa nad najino skrivnostjo, srečno vrnili v tabor. Upali sva, da je bila Marija vesela zaupanja tolikih src v njeno obljubo in tolikih z ljubeznijo darovanih žrtev v zadoščenje njenemu Brezmadežnemu Srcu.
D. Č.

Pobožnost petih prvih sobot

V 12. številki Sporočil slovenskih škofij je msgr. dr. Anton Stres, predsednik Slovenske škofovske konference, zapisal: »Slovenski škofje podpiramo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za temeljito pripravo na obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013. Duhovnikom, voditeljem Marijinih romarskih središč in vernikom priporočamo daljno pripravo na 15. avgust z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko, bližnjo pripravo pa s primernim oblikovanjem dveh nedelj pred praznikom (4. in 11. avgusta) ter na sam praznik.«
Povsod so sadovi odvisni od priprave. Poljedelec ne bi imel kaj žeti, če ne bi prej zemlje pognojil, jo zaoral in vsejal žito ter zatiral plevel. V Cerkvi imamo adventni in postni čas, ki nas pripravljata na praznik Gospodovega rojstva in njegove velikonočne skrivnosti. Vsakoletna obnovitev izročitve Mariji na praznik njenega vnebovzetja ne more prinesti tistih sadov, ki bi jih lahko, če se nanjo nič ne pripravimo, ampak le skupaj preberemo izročitveni obrazec.

Zakaj temeljita priprava prav letos? 

Letos bo sedemdeset let, kar so se 1943 po naročilu papeža Pija XII. pri nas in po svetu verniki po temeljiti pripravi posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V letu 2013 je tudi sedemdesetletnica mučeništva bl. Alojzija Grozdeta, ki je skupaj z Jezusovim Srcem zavzeto častil Marijino brezmadežno Srce in je hotel pobožnost petih prvih sobot širiti v domači župniji ter med svojimi sošolci v Marijanišču in na gimnaziji.
Smo v letu vere. Devico Marijo je že Elizabeta blagrovala zaradi njene vere: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Čim bolj bomo povezani z našo duhovno Materjo, tem bolj bomo rastli v veri. Brez nje ni leta vere, saj je mati tistega, ki je začetek, središče in cilj naše vere. Ona nas najbolj zanesljivo vodi k svojemu Sinu.

Kako naj obhajamo pet prvih sobot »po fatimsko«? 

Marija sama je fatimsko vidkinjo sestro Lucijo o tem poučila, Jezus pa jo je nato večkrat spodbudil, naj si vztrajno prizadeva, da bo Cerkev odobrila in vpeljala to hvalevredno pobožnost. Lucija je Marijino navodilo prejela 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji in ga posredovala svojemu škofu, ki ga je 1939 potrdil kot pristno. Bistveno besedilo se glasi:
'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.'«
Pobožnost petih prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod; v Sloveniji sredi 2. svetovne vojne leta 1943. Ljudje so jo zelo resno vzeli. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost temeljita priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: Z njo izpolnjujemo Jezusovo in Marijino željo ter obema prinašamo veliko tolažbo in na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce ter mu zadoščujemo. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam ob našem sodelovanju zagotavlja večno zveličanje. Tako daje naši veri marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi odvisni tudi od našega osebnega sodelovanja.

Marija je leta 1925 obljubila, da nam bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, če pet zaporednih prvih sobot izpolnimo pet pogojev:
1. Na prvo soboto, ali že več dni prej, se spovemo svojih grehov v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu; predvsem je treba imeti Jezusovo ljubezen do grešnikov in ponižno srce, ki se zaveda svojih grehov, jih prizna in obžaluje. S svojimi grehi ne žalimo le Jezusa, ampak tudi njegovo Mater Marijo, zlasti s preklinjanjem in sramotilnim govorjenjem;
2. v posvečujoči milosti prejmemo zadostilno (spravno) sveto obhajilo, ki je osrednje dejanje pri obhajanju prvih sobot; kdor ne more v cerkev, npr. bolniki, se lahko spove in prejme sveto obhajilo tam, kjer prebiva; obhajilo mu lahko prinese izredni delivec;
3. zmolimo en del rožnega venca;
4. poleg tega petnajst minut delamo družbo Marijinemu brezmadežnemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca; molimo in premišljujemo lahko doma;
5. vse štiri omenjene pogoje izvršimo z namenom zadoščevanja (sprave) Marijinemu brezmadežnemu Srcu. S svojimi kletvami in nehvaležnostmi, ki so kakor trni, nenehno prebadamo njeno Srce. Zato hočemo popraviti naš odnos do naše duhovne Matere in njenega Sina. S prvosobotno pobožnostjo lahko začnemo že januarja ali pa v času do aprila, da do prve sobote v avgustu končamo pobožnost petih prvih sobot.
Obhajanje petih prvih sobot lahko znatno prispeva k novi evangelizaciji in ima za cilj prenovljeno krščansko življenje. Voditi hoče k osebni vernosti, ki sloni na osebni odločitvi, molitvenem in zakramentalnem življenju, katerega središče je sveta evharistija.
Kdor ljubi Jezusa in Marijo ter svoje bližnje pa tudi sebe, se prvosobotne pobožnosti ne bo udeležil samo petkrat, ampak mu bo postala življenjsko pravilo in priložnost za izkazovanje ljubezni do Jezusa, Device Marije in vseh ljudi.
Komur je mogoče, bo prvosobotno pobožnost obhajal v cerkvi skupaj z drugimi. Duhovnik bo na razpolago za spoved. Najbolje je, da se rožni venec s premišljevanjem odmoli pred sveto mašo, po maši pa so pred izpostavljenim Najsvetejšim še litanije Matere Božje, obnovitev izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in blagoslov z Najsvetejšim.
Več podatkov lahko dobite v novi knjižici Pet prvih sobot. Tam ali pri svojem župniku si lahko nabavite tudi posebno zgibanko Slovenski kristjan, izročen Devici Mariji, vstopi še globlje v njeno Srce! Lahko pa si jo sami posnamete na: www.sticna.com.
p. Anton

Obhajanje petih prvih sobot v Stični

Prvosobotna pobožnost bo od januarja do maja na prvo soboto v mesecu ob 9h v Opatovi kapeli. Srečanja bodo: 2. februarja, 2. marca, 6. aprila in 4. maja.
Od 8.30 dalje spovedovanje, ob 9.00 rožni venec s premišljevanjem pred Najsvetejšim, ob 9.45 mašna daritev z nagovorom, po njej litanije MB z blagoslovom in obnovitvijo posvetitve MB. Vse izvršimo v duhu zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Še enkrat hvala za pisemce

Dragi pater Anton, še enkrat hvala za pisemce, s katerim ste mi zadnjič odgovorili. Me zelo nagovarja. Upam tudi, kadar je hudo. Posebno ob večerih molim. Včasih tudi na glas. Lep Božji pozdrav!

Marjetka