Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2013

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20h: 25. januarja, 22. februarja, 22. marca (ker je naslednji petek veliki petek), 26. aprila, 31. maja, 28. junija, 26. julija, 30. avgusta, 27. septembra, 25. oktobra, 29. novembra in 31. decembra.

Fotografski naslov

Avgusta 2012 je p. Branko Petauer, ki skrbi za tehnično ureditev našega glasila in fotografije, prejel nov mednarodni fotografski naslov, bronasta ekscelenca Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (EFIAP/b). Naslov je tretji v nizu te najvišje krovne organizacije na področju fotografije ter je priznanje vsega dela na fotografskem področju.

ODMEVI

Moj najbližji sodelavec v službi je pred mesecem dni zvedel, da je njegov oče zbolel za rakom na trebušni slinavki. Sinu so v bolnici svetovali, naj očetu ne pove, da je na smrt bolan. Mene je to zelo pretreslo in čutila sem dolžnost, da vplivam nanj. Rekla sem mu, da ima oče pravico do resnice in do priložnosti, da pred smrtjo postori, kar bi še želel. Prvi dan me je samo začudeno poslušal, naslednji dan, ko so očeta odpeljali domov, pa mi je sporočil, da se je odločil, da mu bo povedal resnico. Ravno tako svoji mami.

Danes je na pogrebu gospod župnik govoril samo o veselju, ki ga je Tomaž naredil pokojnemu očetu in njemu kot duhovniku, ker je pravi čas poskrbel, da se je oče pripravil na zadnjo uro. Dejal je, da bi si tudi on kot duhovnik želel, da bi imel ob sebi ljudi, ki bi poskrbeli za njegovo srečno zadnjo uro.

Mojca

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

O nekem redovnem bratu, ki je v videnju opazil, da je Jezus vodil z njim govedo

Na neki pristavi samostana Clairvaux je opravljal svojo nalogo nek brat konverz kot kravji pastir. Bil je čist, zelo preprost mož, ki je vse, kar so mu predstojniki naložili, brez omahovanja in tudi rad izvršil. Dnevni trud je zaradi Božjega plačila prenašal z največjo potrpežljivostjo. Nekoč je videl v sanjah Gospoda Jezusa, kako je v svoji ljubki roki držal ojnico, s katero je peljal govedo. Ko se je zbudil in v duhu premišljeval milino, dobroto in krotkost prijateljskega pomočnika, se je nenadoma vnel v njegovem srcu ogenj silnega hrepenenja. Vzdihoval je v želji, da bi Gospoda videl iz oči v oči, katerega je zaslužil gledati v tako srečnem videnju kot delavca, pripravljenega pomagati. In silno si je zaželel umreti, da bi bil pri Kristusu. Dobrotljivi Gospod ni hotel odlašati z izpolnitvijo hrepenenja svojega ubogega. Kmalu je ta brat, prizadet od bolezni, legel v posteljo. Sedmi dan je končal s smrtjo svoj trud in svoje bolečine ter srečno dosegel večno življenje in večni mir, ki je Kristus Gospod. Preden pa je umrl, je prišel k njemu na obisk častiti opat, blaženi Bernard, da se poslovi od sina, ki se je odpravljal v večno domovino. Njegovo čisto in preprosto vest je poznal, zato je tudi prišel, da ga, ko je bil že pripravljen za odhod, okrepi s svojim blagoslovom in varuje pred zlobnim duhovnim sovražnikom. Bolnik je opatu poročal o svojem videnju in opat mu je čestital. Ko je brat umrl, je o njem z gotovostjo povedal, da je živel z Bogom in da je Bog na njem deloval ter ga vzel zato k sebi. Kajti Vsemogočni ni mogel v svojem usmiljenju zapustiti v zadnjem boju svojega služabnika, kateremu je bil pri njegovem delu nad vse milosten spremljevalec in sodelavec.

Ponovno iskanje Kristusa-Ženina

Nevesta pravi: »Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,1). K temu jo je spodbudila blagost njega, ki jo je prej iskal in prej ljubil. Prav gotovo ga ne bi iskala, če ne bi on prej nje iskal, in ne bi ga ljubila, če ne bi bila prej ljubljena. Ni je prehitel samo z enim blagoslovom, ampak z dvema: z ljubeznijo in iskanjem. Ljubezen je vzrok iskanja, iskanje in gotovost sta sad ljubezni. Ljubil jo je, da ne bo sumila, da jo je iskal, da bo kaznovana. Iskal jo je, da se ne bo pritoževala, da je bila zaman ljubljena. V tej dvojni milosti je toliko nežnosti; odstranjena je vsakršna bojazen, tako da si drzne upati na svojo vrnitev. Ne bi ga mogla iskati, če on ne bi nje prej iskal. In ko čuti, da je iskana, ne more drugače, kakor da ga išče (84,5).

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (25) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Iskanje Kristusa – Ženina

»Po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,2). Tako nevesta sodi še po otroško. Mislim, da je sklepala, da se je Ženin, ki je vstal iz groba, kmalu odpravil v javnost, da bi po svoji navadi učil ljudstvo in ozdravljal bolnike, da bi se pokazal v svoji slavi med Izraelci, da bi videl, ali ga bodo sprejeli vstalega od mrtvih (št. 76,1).

Edino mojemu Gospodu je bilo rečeno in dano od Boga, naj séde na desnico njegove slave, saj mu je enak v slavi, enega bistva z Očetom, čisto podoben po rojstvu, enakega veličastva in enako večen. Tukaj, tukaj ga bo našel, kdor ga bo iskal, in bo videl njegovo slavo, ki ni slava kogarkoli, marveč slava Edinorojenega Očetovega Sina (št. 76,5).

Kaj boš storila, nevesta? Ali misliš, da mu boš tja lahko sledila? Ali se upaš in moreš spustiti v to presveto skrivnost, v to skrivnostno svetišče, da bi gledala Sina v Očetu in Očeta v Sinu? Seveda ne. Tja, kjer je on, še ne moreš iti, pojdeš pa pozneje. Vendar se giblji, pojdi za njim in ga išči! Naj te pri iskanju ne straši tista nedostopna svetloba in vzvišenost in ne izgúbi upanja, da ga boš našla, saj je rekel: »Če moreš verovati, vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu« (Rim 10,8). Veruj, pa boš našla, zakaj verovati se pravi najti. Verni vedo, da po veri prebiva Kristus v njihovih srcih. Kaj je bliže?

Zato le išči zaupno in vdano! »Dober je Gospod duši, ki ga išče« (Žal 3,25). Zato ga išči s hrepenenjem, sledi mu z dejanji in našla ga boš z vero! Česa vera ne najde? Doseže nedostopno, odkrije neznano, zajame neskončno, oprime se poslednjih stvarnosti in slednjič v svoje široko naročje na neki način zaobjema večnost. Z vero, pravim: v večno in Sveto Trojico, ki je ne doumem, verujem, in z vero jo držim, čeprav je z umom ne zajamem (št. 76,6).

 

Spreobrnjenje apostola Pavla (2) Savel Štefanov prijatelj

V puščavi se ponoči zelo ohladi, zato ljudem topla obleka ni odveč. Podnevi jih varuje pred pripeko in prahom, ki se dviga ob karavani. Obleka je potrebna posebej dopoldne, ko se ozračje segreva. Nastane veter, ki nosi prah in pesek po puščavi. Pogosto se je treba zaviti tako, da iz obleke gledajo samo oči. Na nogah imajo sandale s podplatom iz debelega kameljega usnja. To je zelo vzdržljivo in močno. Z njimi je mogoče prehoditi veliko poti. Ker je debelo, vroča tla ne žgejo v podplat. Tudi vsakega kamna se ne čuti, ko stopaš in ne gledaš vsak korak pod noge. Tisti, ki so več na poti, se oskrbijo s posebnimi sandali z debelim podplatom iz dvojnega kameljega usnja.

Možje se veselo pogovarjajo med seboj. Imajo dovolj časa, da se pomenijo o vsem, kar se je doma zgodilo, preden so odšli od doma. Novice, ki jih zvedo po poti, njihove pogovore še bolj razvnamejo.

Eden od njih hodi za oslom in je nekoliko zamišljen. To je mlad mož kakšnih sedemindvajset let. Manjše rasti, a trdne narave. Dolga črna brada mu pada na prsi. Preko glave ima razpeto tkanino. Njen vzorec razodeva, da je Jud. Zadaj za vratom jo je imel prekrižano, da je en del padal po hrbtu, drugi pa na prsi. Gledal je predse in mirno stopal za oslom. Preko levega ramena je imel obešeno lično usnjeno torbo. Jermen od torbe je šel čez prsi tako, da je torba visela na levem boku. Z levo roko jo je večkrat potipal, kot da bi v njej nosil veliko bogastvo in se hotel prepričati, če ni česa izgubil. V desnici je držal krepko popotno palico. Ni je potreboval, da bi se nanjo opiral, saj je bil v cvetu mladosti. Toda taka je bila navada. Ko so se ustavili, je bilo kar prijetno nasloniti se na popotno palico.

Obraz je imel lep in pravilno oblikovan. Žive črne oči so razodevale notranji ogenj. Mož je bil očitno zelo samostojen in pokončen. Dolga črna brada mu je bila v ponos. Take so nosili jeruzalemski pismouki. Najbolj spoštovan med njimi je bil stari Gamalijel, ki mu je brada že popolnoma osivela. Mladi mož ga je spoštoval kot svojega učitelja, saj je pri njem nabiral učenost.

Savel je bilo ime mlademu Judu, ki je mirno in zamišljeno stopal za oslom. Ni se zanimal za pogovore, ki so jih imeli njegovi tovariši, nekaj korakov pred njim. Veliko je premišljeval o dogodkih zadnjih let. Končal je svoje šolanje in bil sprejet med pismouke. Smel je javno poučevati Sveto pismo in tudi zbirati okoli sebe učence. Ker je bil še mlad, ga niso iskali.

Zadnja leta ga je vznemirjalo to, da se je pojavil Jezus, ki je zbiral okoli sebe velike množice in navduševal ljudi. Pravijo, da je delal velika znamenja in čudeže. On sam ga ni velikokrat videl. Ni ga iskal, saj mu ga ni bilo treba. Vse, kar je bilo potrebno, se je naučil pri svojem častitljivem učitelju Gamalielu. Tudi v njegovi šoli so se pogovarjali o Jezusu. Savel in nekateri tovariši so bili za to, da se mu prepove pridiganje in zbiranje ljudi. Učitelj je bil zelo potrpežljiv in jim je rekel, naj počakajo nekaj časa in vse se bo pomirilo in tonilo v pozabo. Tako se je že velikokrat zgodilo.

Velikega pridigarja so obsodili in križali. Savel je pričakoval, da bo takoj konec govoric o Jezusu. Toda zgodilo se je nekaj čudnega. Raznesla se je novica, da je vstal od mrtvih. Njegovi učenci so celo na trgih oznanjali, da je vstal in v njegovem imenu krščujejo ljudi, podobno kot je pred leti krščeval Janez v puščavi ob Jordanu. Veliko ljudi je verjelo Jezusovim učencem in se dalo krstiti. Zbirali so se po domovih in lomili kruh. Bili so mirni in priljubljeni med ljudstvom.

Tudi njegov prijatelj Štefan je zašel med te ljudi. Iskal je Jezusa in ga poslušal. Tako zelo ga je prevzel njegov nauk, da je bil kakor v sedmih nebesih. Pogosto je ostal brez odgovora, če ga je kaj vprašal. Obraz je imel čisto spremenjen. Kakor da bi sijalo iz njega samo veselje in sreča. Večkrat sta se pogovarjala o Jezusu. Štefan je bil do konca prevzet. Pravil je, da je gotovo Jezus pravi in obljubljeni Mesija. Savel mu je mirno in jasno razložil, da je to nemogoče. Mesija bo prišel kar naenkrat. Nihče ne bo vedel, od kod je prišel. Iz Davidove rodovine bo in obnovil bo Izraelovo kraljestvo.

Štefan mu je dokazoval, da je Jezus iz Davidove rodovine, iz Nazareta v Galileji. Toda Savel mu je odgovarjal in ga prepričeval, da iz Galileje in Nazareta še ni vstal noben prerok. A Štefana se ni dalo prepričati. Večkrat ga je kot prijatelja svaril, v kako nevarne vode se podaja. To ni več čista vera očetov, kot jo je učil Gamaliel. To je neka novotarija, ki celo trdi, da Jezus Božji Sin. To je popolnoma nemogoče. Bog je na višavah in nima sina, ki bi hodil po zemlji in pridigal. Hotel mu je dopovedati, da je to spet eden od samooklicanih mesijev, ki bi rad požel slavo in zavedel ubogo ljudstvo. Toda Štefan se ni dal omajati.

Savel mu je pravil, da je to zelo nevarno početje. To je odpad od vere očetov. Izdajstvo. Po Mojzesovi postavi bi bilo treba take kamnati, če se nočejo spreobrniti nazaj k pravi veri. Vse je bilo zaman. Štefan se je celo v prostem času družil s temi ljudmi. Niso bili ugledni učitelji, marveč nevedni in preprosti ribiči. Hodili so v tempelj molit in pogosto so se okoli njih zbrali ljudje in jih poslušali, ko so govorili o Jezusu. Včasih so razjezili tempeljsko stražo, da so jih pregnali. Tudi farizeji in pismouki so jih vedno bolj preganjali. Zaprli so jih v ječo, a so jo naslednji dan našli prazno in po vseh predpisih zastraženo. Kako so ti ribiči prišli ven, ni znano nikomur.

p. Branko Petauer