Lidija

Pred časom sem dobila vabilo na pregled dojk za raka. Nisem vedela, ali naj grem. Pogledala sem na Jezusovo sliko in sem razumela, da naj grem. Tam sem v čakalnici srečala gospo, ki mi je povedala, da ima vnukinjo v petem razredu osnovne šole, pridno, nadarjeno, odličnjakinjo, ki pa ima fiksno idejo, da je predebela in noče jesti. Čeprav nisem vedela, ali je ta gospa verna ali ne, sem ji rekla naj moli za svojo vnukinjo in kliče Svetega Duha nad njo. Da bo to bolj pomagalo kot govorjenje, da tega ne sme delati, da ne je. Bolje, da reče, da ni dobro, če človek pretirava.
Ta žena je bila videti zadovoljna z odgovorom. Potem je bila kmalu poklicana in se nisva več videli. Po kakšnem tednu sem dobila izvid, da niso odkrili raka. Potem sem spoznala, da je Jezus želel, naj grem na pregled zato, da sem rekla omenjeni babici, naj moli za svojo vnukinjo.
Lidija

Mojca

Danes sem si v Domu starejših sposodila invalidski voziček tudi od gospe Karoline, ki je zbolela in ni mogla z njim k sveti maši. Rada je posodila voziček, da bo nekomu drugemu omogočila, da bo pri sveti maši. Ko sem ji ga pripeljala nazaj in se ji zahvalila, mi je vsa bleda rekla: "Mojca, ko bi ti vedela kako sem žejna. A bi mi prinesla malo vode?"
Od veselja, da ji bom lahko pomagala, sem tekla do čajne kuhinje, natočila vodo v prazno pollitrsko plastenko, ki sem jo našla in vso pot tekla nazaj. Ko sem se vrnila h Karolini, je začudena vprašala: "Kje si jo pa dobila tako hitro?"
Ni vedela, da sem od veselja, da ji bom lahko pomagala, tekla kolikor hitro sem mogla. Kako ganljivo je bilo poslušati njeno zahvaljevanje in videti njen srečen nasmeh. Ravno tako srečnih zahval smo deležni s sodelavci tudi od invalidov, ki jim omogočimo, da so pri nedeljski sveti maši. Mnogim, ki so priromali do roba tega minljivega življenja, sveta maša pomeni največ na svetu. Resnično, ni je večje sreče kot delati ljudem dobro, pa čeprav na najbolj preprost način ... Bogu sem neskončno hvaležna za te čudovite milosti.
Mojca

POGLABLJANJE V VERI (10)

POGLABLJANJE V VERI (10)

Bog deluje v razvoju

Julij pripoveduje: "Kakor večina mladostnikov sem si pri svojem petnajstem letu tudi jaz postavljal vprašanja: Od kod življenje? Ali življenje sploh ima smisel? Kaj je po smrti? Zakaj smrt? Ali je mogoče, da tako bitje, kot je človek, s smrtjo izgine v nič? Ali je ta čudoviti svet mogel nastati sam od sebe, čisto slučajno, brez smotra? Kaj ali kdo je tisto, iz česar vse na svetu izhaja? Počasi sem prihajal do spoznanja, da je na začetku vsega Nekdo, ki presega vse stvarstvo, ki je nad časom in prostorom. Nekateri so to počelo imenovali Narava, Prapočelo, kristjani mu pravimo Bog ...
Vsako bitje, vsaka stvar ima svoj začetek, svoj vzrok. Če gledamo na svet evolucionistično, pride to še bolj do izraza: človek, živali, rastline – če je vse to zgolj naravni proces razvoja, nič ne de, na koncu mora biti Nekdo, ki je dal najosnovnejšo obliko življenja. Saj samo od sebe nič ne more nastati. Čudoviti red v vesolju in na zemlji prav pričuje o obstoju Nekoga, ki vse to vodi in ureja. Tudi narava s svojo lepoto in harmonijo govori o obstoju Boga. Človek to vidi edino, če je dojemljiv za govorico narave.
Tudi sama zgodovina človeštva je lahko čudovit dokaz za obstoj Boga. Narodi vseh časov na vseh krajih zemlje so verovali v bogove, pri najbolj naravnih ljudstvih najdemo vero v enega vrhovnega Boga Stvarnika.
In tudi človek, to vesolje v malem, pričuje o bivanju Absolutnega. Lepota in dovršenost človeškega telesa, veličina in ustvarjalnost človeškega duha, vse je tako čudovito, da smo primorani pomisliti, kdo je vse to zamislil. Človek vedno niha med dobrim in zlim. Sam sebi je nezadosten, ker čuti svojo nepopolnost in omejenost. Sleherni človek nosi v globinah svoje duše neuničljivo hrepenenje po popolnosti, po večnosti, po Absolutnem."

Narava je kakor knjiga, ki govori o svojem Stvarniku. Tudi Juliju je spregovorila. Razvojna teorija ali teorija o evoluciji ga pri tem ne moti. Če hočemo kakšno knjigo brati, moramo poznati črke, moramo obvladati jezik, v katerem je napisana. Ko je nastopil Charles Darwin (+ 1882) s svojo razvojno teorijo, kar naenkrat knjiga narave mnogim ni več govorila o Bogu. Ali so se pomešale "črke", je postal "jezik" narave kar naenkrat nerazumljiv?
Nekaj podobnega se je zgodilo z Borisom Zarnikom (+ 1945) iz Ljubljane, ki je postal profesor za biologijo na zagrebški univerzi. V njegovi dobi se je močno razširila teza, da se je vse živo razvilo samo po sebi iz neživega in da se je človek razvil po telesu in po duši iz živali. Zarnik je sklepal: če se vse razvija samo po sebi, ni prostora za Boga in za ustvarjeno dušo. Boga ni treba. Vse, kar govorijo o njem, je izmišljeno. Znanstvenik ne sme biti veren. Zarnik je postal učitelj nevere za vse svoje učence v Zagrebu.
Polagoma pa je profesor Zarnik odkrival, da razvojna teorija ne more razložiti vsega. Že leta 1935 je povedal: "Četudi pravimo, da se nove oblike življenja tvorijo slučajno, to je pod vplivom boja za obstanek in prilagajanja, je vendar čudno, zakaj so te oblike vedno popolnejše in vodijo do najvišje stopnje – do človeka. Zdi se, da znanost tega ne zna razložiti. V vsem torej deluje neki Vzrok, ki dela, da so bitja vedno popolnejša. Mi delamo samo poskuse, kar je pa za njimi, to raziskuje vera ..."
Mnogi veliki naravoslovci priznavajo, da boj za obstanek in prilagojevanje sama ne moreta razložiti izvora in razvoja življenja. Leta 1942 je profesor Zarnik izpovedal: "Mene je študij razvoja živih bitij privedel nazaj k veri v Boga. O tem nameravam napisati knjigo: v njej bom povzel vse svoje znanstveno delo." Smrt ga je prehitela, zato ni mogel dokončati svoje knjige.
Mnogi so zaradi Darwinove razvojne teorije izgubili vero. Je bil Darwin neveren? Nikakor. Darwin je bil anglikanec. Ni bil pastor, kakor včasih trdijo.
V knjigi Vera in znanost dr. John Brooke ugotavlja:
"Kljub temu, da je njegovo versko prepričanje nihalo, tako v vsebini kot v moči, se pojavlja dokaj dosledno stališče. »V najbolj skrajnih omahovanjih,« je zapisal, »nikoli nisem bil ateist v tem smislu, da bi zanikal obstoj Boga.« In če gledamo pozitivno plat, se zdi, da je ohranil »notranje prepričanje«, da vesolje kot celota ne more biti posledica naključja."

Zakoni narave, ki omogočajo razvoj živih bitij iz manj popolnih do bolj popolnih, dokazujejo Zakonodajalca in Načrtovalca, ki je z njimi hotel nekaj doseči, tudi nastanek in razvoj življenja in človeka.
Ivan Djaja (+ 1957), profesor fiziolog na beograjski univerzi, je o razvoju življenja zapisal: "Življenje je misel. Razvoj živega sveta je misel na delu. V tem je ključ do razvoja in organizacije našega sveta."
Razvojno teorijo kristjan lahko sprejme, ne da bi s tem prišel v nasprotje z vero. Če se je človek po telesu razvil iz živalskih prednikov, s tem še ni rečeno, da se je iz njih razvil tudi po duši. Vsekakor duša prvih ljudi ni nastala in sploh ni mogla nastati iz živali, ker je nekaj popolnoma drugega, kakor je žival. Človeško dušo je ustvaril Bog. Prav tako jo ustvari vsakemu človeškemu bitju že ob spočetju v materinem telesu.
Razvoj vsega živega še bolj zahteva Božje delovanje kakor enkratno stvarjenje. Bog je v razvoju stalno dejaven, ne le na začetku pri stvarjenju sveta, rastlin, živali in človeka. Razvoj ali evolucija lepo kaže, kako Bog v vesolju ne posreduje le občasno, temveč je v svetu vedno navzoč in dejaven.
p. Anton

Romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondu

Na romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondo v Italiji smo se letos z Odborom za posvetitev JMS odpravili v nedeljo, 26. avgusta, v zgodnjih popoldanskih urah v organizaciji turistične agencije Aritours. Romanja se je udeležilo 85 romarjev, od tega: 60 duhovnikov, 4 stalni diakoni in 21 laikov, posvečenih JMS. Romarska pot se je iz deževnega Maribora preko Ljubljane in Postojne vila do mejnega prehoda Fernetiči, ker so vstopili še zadnji romarji. V poznih večernih urah smo prispeli v Loreto, kjer smo prenočili. Ponedeljkovo jutro nas je obsijalo s soncem, naša srca pa je ogrela Loretska Mati Božja, ki nam je pomagala, da smo se lažje vživeli v Marijin »Zgodi se«. V sveti hiši, imenovani tudi nazareška hišica, smo našli črno podobo Matere Božje z Detetom, nad njo pa napis: »Tu je Beseda meso postala!« Ista sveta hiša, v kateri je nadangel Gabriel oznanil Mariji, da bo spočela in rodila Sina, Odrešenika sveta, stoji sedaj pod kupolo mogočne bazilike v Loretu, kot bi nas mala hiška in v njej Marija, hoteli opomniti, da tudi mi skušajmo, tako kot ona, postati majhni pred Bogom.
Pot smo nadaljevali proti San Giovanni Rotondu in s pomočjo g. patra Antona Nadraha spoznavali življenje sv. Patra Pija. Premišljevanje o njegovi duhovni poti nas je vabilo, da vzamemo zares svoje poslanstvo in se predamo Božji volji, pa čeprav nas ta pelje skozi odpoved in bolečino. Zgled brezpogojne ljubezni do Jezusa je p. Pij najbolj izkazal s tem, ko sprejel Kristusovo trpljenje v obliki stigem, ki jih je nosil skoraj 50 let. Poleg telesnega trpljenja je bil deležen še hudega duhovnega trpljenja, saj je bil kljub čudežnim znamenjem, ki so potrjevala, da ga vodi Gospod, deležen obtožb in preganjanja. A kljub vsemu so ga ljudje množično iskali in se zatekali k njemu. Čuteč in zahteven spovednik je spreobrnil mnogo duš. Tako smo hiteli v njegovo mesto, da bi njegov zgled poživil tudi našo vero.
In končno smo v ponedeljkovem popoldnevu dospeli v Pijevo mesto, kjer nas je že čakal duhovni voditelj, jezuit, umetnik, teolog in profesor p. Marko Ivan Rupnik, med drugim tudi avtor mogočnega dela, 2400 m2 velikega mozaika v San Giovani Rotondu, ki nam ga je sam tudi najbolj strokovno in duhovno orisal. Mozaik govori o našemu naravnemu življenju, ki mu je usojena smrt zaradi greha, vendar v moči Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu, to življenje vstane kot novo življenje. Romar, ki se začenja spuščati v kripto po dolgem hodniku, je povabljen, da se zave te resnice in da duhovno stopi v občestvo s svetim Frančiškom in svetim Pijem, ki nas spremljata na poti, vsak z ene strani hodnika. Romar končno vstopi tudi v kripto, kjer ob češčenju relikvij sv. Patra Pija zre tudi svoje življenje v Bogu. Ko vstopimo v kripto, vstopimo v svetlobo, ki želi spomniti na tisto luč, v kateri prebivajo svetniki. Želi spomniti na raj, na nebesa, ki so prava domovina vsakega kristjana.
Duhovnost patra Marka Rupnika me je zelo nagovorila, a kot vdovo so me najbolj nagovorile naslednje njegove besede: »Samo prava ljubezen ve, da je nič ne bo ločilo, čeprav vmes nastopi smrt. Ljubezni ni mogoče živeti brez Velike noči.« Posebno zanimiva se mi je zdela primerjava »Visoke pesmi« in Evangelija po Janezu 20. poglavje, 11-18. vrstica, kjer prikaže razpon življenja od solz sreče do solz grenkobe.
Ko v Visoki pesmi nevesta išče svojega ženina in ga končno najde, pravi: » Že sem našla njega, ki ga ljubi moja duša. Prijela sem ga in ga nisem spustila, dokler ga nisem prinesla v hišo svoje matere, v izbo nje, ki me je spočela.« Tudi Marija Magdalena, ki ob praznem grobu joka in išče Jezusa, predstavlja vsakega človeka, ki je kdaj ljubil in ob izgubi ob grobu joka. Obe želita svojega »ženina« odpeljati domov in znova živeti zemeljsko ljubezen. Marija Magdalena, misleč, da govori z vrtnarjem, ogovori Jezusa z besedami: » Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« A Jezus ji potem, ko ga Marija spozna, reče: »Ne oklepaj se me! Pojdi k bratom in jim povej, da odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« Nikoli do sedaj nisem tako mogočno slišala besede: »Ne oklepaj se me!« V tem odlomku sem vedno videla le Jezusa, danes v teh dveh odlomkih vidim tudi sebe, kako po smrti moža tavam in se oklepam moža, čeprav je pri Bogu. In ob tem spoznavam, da tako kot Marija Magdalena, nisem bila dozorela za velikonočno ljubezen. Vso to razlago pa pater Marko Rupnik zaključi z besedami: »Edino resnično bogastvo na zemlji je tisto, kar smo v ljubezni darovali in se bo pokazalo šele po naši »veliki noči« pri Očetu.
Obiskali pa smo tudi Monte Sant Angelo, kjer je leta 490 angel sporočil, da se bo na mestu razpoke, ki prihaja globoko iz zemlje , delilo Božje usmiljenje in na istem mestu v 17. stoletju znova povabi k obnovitvi molitve. Pri mašnem nagovoru je p. Marko opozoril na naš čas, ki mu je duhovni svet postal tuj, saj ne priznavamo več angelov. Pri sveti maši smo molili za slovensko mladino, da bi vsaj peščica ostala pod varstvom angela in da bo po njih Bog zaščitil ves narod. Tako bi po zgledu angela Portugalske, ki se je prikazal trem pastričkom v Fatimi leta 1916, tudi naš narod znova obrnil pogled proti Bogu in na priprošnjo angela Slovenije ter Marijinega Brezmadežnega Srca Bog rešil Slovenijo iz gospodarske in politične krize. Če smo v odnosu z Bogom, nam nobena negativna sila ne more nič škodovati. Center je Bog in od tu prihaja blagoslov. Tako je zaključil p. Marko.
In že je tu petek, 31. avgust, ko se moramo vrniti v stare tirnice življenja. Na poti domov smo obiskali tudi Lanciano, kjer se je davnega leta 750 zgodil evharistični čudež. V rokah nevernega meniha je hostija postala resnično človeško meso, vino pa resnična človeška kri. Čudež je potrdila znanost v 70. letnih prejšnjega stoletja. Romarji tam lahko zremo v živo monštranco, ki nas izziva, da se vprašamo, kakšen je naš odnos do svete evharistije. Tu sem doživela čudovito, do srca segajočo bližino evharističnega Jezusa, ki mi je v oči privabil tudi solze sreče in mu tako v tej radosti vse moje prošnje in težave položila na oltar.
Naj se ob koncu zahvalim vsemogočnemu Bogu in Materi Mariji, ki tako usmerjata korake mojega življenja, da sem smela pobirati drobtinice iz iste duhovne mize, kjer si je v letošnjem avgustu za delo v Gospodovem vinogradu nabiralo novih duhovnih moči kar lepo število slovenskih duhovnikov. Predvsem pa Bogu hvala za res enkratnega in neponovljivega slovenskega teologa p. Marka Ivana Rupnika . Naj bo zahvala združena s prošnjo k nebeškemu Očetu, da bi svoje poslanstvo še naprej izpolnjeval s tisto ljubeznijo in ponižnostjo, ki jo izžareva njegova osebnost.
Rezi Kadunc

O Milostih Božjih, ki jih je doživel Sveti Bernard -ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

O redovnem bratu, katerega vdanost je sv. Bernard spoznal v duhu

Bilo je pred slovesnim praznikom vnebovzetja prečiste ter brezmadežne Božje Matere, in bratje, ki so bili na pristavah Clairvauxa, so hiteli k opatiji praznovat tako veliki dan. Toda na neki od teh bližnjih pristav je živel pobožen in bogaboječi redovni brat, ki se zaradi svojega preprostega mišljenja ni mogel naučiti bolj zahtevnih reči o sveti veri. Kljub temu je bil napolnjen z dobro voljo in vdanostjo ter je iskreno častil Božjo Mater, našo zaščitnico. Ko je predstojnik tiste pristave določil, kdo bo odšel v opatijo in kdo bo moral ostati, da varuje stavbo, je bila med tistimi, ki bi morali ostati, prav temu bratu naložena skrb za ovce. Zaradi te naloge je bil sicer skrajno zagrenjen, kajti upal je in gojil veliko željo, da bi sodeloval pri duhovnem petju, ki bi naj ga tista sveta skupnost pobožno darovala na čast nebeški Kraljici. Toda ni se upal naročilu ugovarjati in je v največji predanosti ubogal. In zgodilo se je, da ga je ta sveta vdanost, ki je bila utemeljena v njegovem srcu in katero se je bal zgubiti zaradi nemirnih opravkov z zemeljskimi rečmi, ki mu jih je naložila pokorščina, pripravljala na to v njegovem srcu z vedno večjim ognjem. Tako ga je ta pokorščina obdarila za to pripravljenost. Zato se je zgodilo ponoči, na slovesni praznik, ko je pozorno pazil na svojo čredo, ki je počivala na pašnikih, bedel, da je slišal glas jutranjega zvona, ki je brate v samostanu poklical in vabil k čaščenju Boga. Ker je bila tišina, je v tem delu noči lahko od daleč slišal zvon, da mu je postalo v srcu toplo in se je v njegovih mislih vžgal ogenj. Mislil je na shod bratovske skupnosti, na njihovo gorečnost in predanost, s kako čisto ljubeznijo so skupno darovali petje nebeške harmonije tej blaženi Davici, ali prosili z molitvami vsak zase to Devico varstva. Zato je takoj vstal v želji, da bi se udeležil s svojimi skromnimi zmožnostmi te velike pobožnosti. Obrnil se je z očmi in srcem v tisto stran, kjer je ležal samostan. Odmolil je običajne molitve, ki so predpisane za redovne brate konverze namesto liturgične jutranje molitve tako pobožno, kot je bilo le mogoče. V revni knjižnici svojega srca je napeto iskal, katero prošnjo ali katero hvalo bi mogel dati sveti Božji Porodnici, naši Gospe, v spravo za to, ker se ni mogel udeležiti dolge in privlačne vigilije bratov. Spoznal je, da ni znal nič drugega kot pozdrav tej ljubi Gospe, katerega se je bil naučil. In ko je ta pozdrav, kjer se lahko v eni besedi najde polnost vse pobožnosti, odmolil, je dvignil oči k nebu in zvrstil poklon za poklonom, vzdihljaj za vzdihljajem, pozdrav za pozdravom in v tej pobožni vnemi nenaveličan preživel ostanek noči in tudi del zgodnjega jutra. Kajti s pomočjo Božje milosti, ki je prižgala v srcu svojega služabnika tako velik plamen, je stalno ponavljanje pozdravov pregnalo mater naveličanosti in mačeho pobožnosti na čudovit ter nasproten način in izostrilo pobožnost, ko je iz preprostega srca ponavljal tiste nadvse sladke besede, slajše kot med. Ta pobožnost mu je pri molitvi in pri vzdihovanju hitro naklonila milost Gospe vesolja.
Da se končno ni zaman trudil pri vzdihovanju, je Gospod razodel svojemu častitemu opatu blaženemu Bernardu. Po Božjih himnah, ko so duhovniki slavili z največjo pobožnostjo svete skrivnosti v čast vzvišeni Božji Materi in Devici Mariji, je ta nagovoril skupnost bratov v pridigi, ki je vsa žarela od milosti Svetega Duha, med drugim takole: “Ne sme biti nobenega dvoma, dragi bratje, da ste naredili to noč nadvse prijetno žrtev vaše pobožnosti Gospodu Jezusu Kristusu, pravemu Kralju, pa tudi naši posebni zaščitnici, njegovi slavni deviški Materi. Zato se morate v trdnem zaupanju držati tega, da vam je prihranjeno kot sad vašega truda večno plačilo pri Gospodu in pri tej naši predobri zaščitnici. Vendar pa želim, da zveste, kako je eden od konverzov, naših manjših preprostejših bratov, katerega je to noč pokorščina prisilila, da je praznoval na prostem, na hribih in v gozdovih veselje tako velikega praznika in to opravil zelo razveseljivo, vdano in tako slovesno službo matutina naši Gospe, da nima pred njo prednosti nobeno še tako vzvišeno premišljevanje, nobena vaša še tako velika pobožnost, ki ne nastane iz visoke vzvišenosti premišljevanja, ampak iz ponižne nizkosti svete preprostosti." Ko so to slišali, so se vsi čudili, posebno laični bratje, ki jih pogosto kliče prav taka pokorščina ob praznikih kot tudi ob navadnih dneh k različnim delom. Toda niso se samo čudili, ampak jih je tudi razveselila spodbuda. Dobro so namreč vedeli, da kot ograja samostana in zidovje templja iz redovnika ne naredijo svetnika, če ta nima Božjega strahu, tako tudi tisti opravki, katere nalaga pokorščina zaradi zemeljskih potreb, ne ovirajo posameznega redovnika, ki pri molitvi dviga čiste roke in hrepeni služiti Bogu s čisto vestjo.

Ora et labora Neizmerna je moč molitve rožnega venca – ganiti more Božje usmiljenje

Moli in delaj

Vsak pomisli na trpljenje in tlako, pa ni tako! Jezus ima rad, da se pogovarjaš z Njim in da ti delo, ki slavi Presveto Sveto Trojico! 

Dobro leto že nosim v sebi spomin na dogodek v Medžugorju. Čedalje bolj čutim, da mi ni bil dan zato, da o njem le razmišljam in ohranjam zase, ampak ga moram posredovati tudi drugim v premislek. Čeprav je bilo doživetje bolj intimnega značaja, ga, pretresljivega, prav zato izpričujem. Živo se namreč spominjam podrobnosti, ki izražajo neizmerno moč molitve rožnega venca.
Z župnikom Maksom Kozjekom smo si romarji, kot običajno, v zgodnjih jutranjih urah ob molitvi križevega pota in rožnega venca, še v temi z baterijami osvetljevali pot in se vzpenjali na Križevac. Nato smo v kapeli Prikazovanj slavili sveto mašo in obiskali zasvojene z mamili.
Poslušali smo nove, ganljive življenjske pripovedi zasvojencev in o njihovem reševanju pod okriljem Kraljice miru v Medžugorskem Cenacolu. Obdarili smo jih s prehrambenimi izdelki in kupili pri njih nekaj nabožnih spominkov, katerih izkupiček v celoti namenjajo misijonom. Živijo namreč izključno od Božje previdnosti – darov – ki jim jih prinašajo obiskovalci, in očitno jim veliko zaupanje v Boga daje vse, kar rabijo za življenje.
Zelo vroče je bilo in med nami je bilo precejšnje število ostarelih pa tudi takšnih, ki so zelo težko hodili; ena romarica je celo prekoračila devetdeseto leto. Nekaj pa se nas je odločilo, da smo v molitvi šli še na Hrib Prikazovanj.
Posamezno smo se vračali v Medžugorje. Po 13. uri je bilo, ko sem z južne strani prišel do cerkve sv. Jakoba. Ponedeljek je bil in ob tej uri ni bilo veliko romarjev. Le nekaj avtobusov je bilo na parkirišču, celo v senčnih lopah ob cerkvi ni bilo ljudi.
Tik ob cerkvi je stala skupina romarjev, okrog 20 jih je bilo in že od daleč je bilo od tam slišati močne krike. Ljudje, sklenjeni v krog so glasno molili. Ob njih je na bližnji klopi sedel starejši moški in v dvignjeni roki držal večji križ. Približal sem se in takoj razumel, za kaj gre. Sredi med molivci je na tlakovanih tleh ležal mlad moški. Močno je bil tetoviran po nadlahteh in ramenih. Vsake toliko časa se mu je iztrgal močan, dolg in pretresljiv krik. Nekoliko sem se odmaknil, nato pa pridružil njihovi molitvi.
Goreče, zavzeto in enoglasno so molili. Po besedilu: »Zdravoš Marijo… in Švieta Marijo, Matko Božja…« sem spoznal, da so Poljaki. Med zbranimi je bil duhovnik in redovnica. Spominjam se, da sem, še preden sem z njimi začel moliti, prijel svetinjico Brezmadežne in poprosil: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za tega fanta, ki se zanj k tebi zatekam!« Zatem sem molil z njimi. Zdrave Marije in Svete Marije so se vrstile nenehno, v en glas in goreče ves čas. Pretresljivi kriki na hrbtu ležečega so se ponavljali, in v približno enakih časovnih presledkih so se vsiljivo vrivali med molitev. Obsedeni je očitno hudo trpel.
V krogu zbrani niso molili običajnega rožnega venca, kakršnega poznamo, ampak so ves čas ponavljali zdravamarije. Okrog 15 do 20 minut smo tako molili. Nenadoma so kriki prenehali in ležeči se je hipoma dvignil s tal. Z redovnico sta se objela in nekaj časa oba do solz ganjena ostala objeta. Spoznal sem, da domnevni mladi moški ni bil fant, ampak dekle. Solze hvaležnosti sem opazil v očeh molivcev. Tudi sam se bil močno ganjen. Zatem se je osvobojeno dekle s hvaležnim objemom zahvalilo duhovniku, nato pa po vrsti vsakemu iz skupine.
Diskretno sem se umaknil. Navdal me je močan občutek miru in globoko duhovno spoznanje. Kar sem doživel, je bila potrditev besed evangelija o velikih pooblastilih, ki jih vsak človek prejme že s svojim krstom, namreč da more izganjati tudi hudobne duhove. Doumel sem, kakšno neizmerno moč ima molitev, zlasti rožnega venca, ki more z Božjo pomočjo celo hudobca izgnati iz obsedenega človeka. Ponavljanje zdravamarij je pravzaprav bistvo, osnova molitve rožnega venca. Takšnega so molili pred stoletji, ko so nizali zdravamarije, a še niso vpletali skrivnosti. Da, Božja Mati Marija je veličastna priprošnjica slehernega človeka. Z nepojmljivo močjo more po molivčevi vztrajni priprošnji od Boga izprositi tudi čudež. Celo obsedenega more osvoboditi spon hudobca, a more ga odgnati tudi od umirajočega.
Božja Mati Marija je don Gobbiju razkrila in potrdila neizmerno moč molitve, še posebej molitve rožnega venca, z besedami: »Z molitvijo lahko sovražniku vedno iztrgate področje, ki si ga je osvojil; lahko storite, da vzklijejo kali dobrega v puščavi hudobije in greha; predvsem pa lahko osvobodite ogromno število duš, ki jih je Satanu uspelo ujeti. Molitev je mogočna moč in zbudi verižne reakcije v dobrem; le – te so močnejše od atomskih reakcij. Molitev, ki jo posebej ljubim, je sveti rožni venec« (Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom, stran 313).
Razumljivo je, da je Mariji še posebej ljuba naša goreča molitev rožnega venca. Ob ponavljanju prosečih zdravamarij, namenjenih njej, se more Božja in naša Mati pred Bogom še bolj učinkovito zavzemati za svoje otroke.
Poznamo tudi Jezusove besede o moči molitve rožnega venca Božjega usmiljenja po sv. Favstini: »Tisti, ki sami z zaupanjem in z vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo molili.«
Spomnimo se naših prednikov. Ljudje so živeli nekdaj veliko bolj kakor danes povezni med seboj; združeni z molitvijo rožnega venca so spremljali svojce, ki so se poslavljali od življenja. Dobro so vedeli, kakšno popotnico potrebuje umirajoči za večnost.
O kako velika Božja milost je spoznanje, kakšno moč predstavlja moliti to molitev ob umirajočem in klicati nanj Božje usmiljenje, ko se ločuje od življenja in podaja v večnost. Tedaj se odhajajoči opredeljuje za sklepni korak, za zadnjo, najpomembnejšo odločitev – možnost večnega življenja.
Pepi Dragar

Škof Rožman – apostol rožnega venca FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Smo v oktobru, mesecu rožnega venca. Naše misli se vračajo za 70 let nazaj, v neizmerno težke čase 2. svetovne vojne, čase, ko je težo križa še posebej občutil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Trdno upamo, da zdaj v večnosti skupaj z Devico Marijo uživa plačilo križa, kakor je zapisal v svojem škofovskem geslu: Težo in plačilo križa!. Upravičeno ga lahko imenujemo »apostol rožnega venca«. Kakor je zavzeto širil pobožnost prvih petkov in prvih sobot ter v zvezi z njima posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tako je z veliko gorečnostjo priporočal molitev rožnega venca. K temu so ga spodbujali fatimski dogodki, ki jih je jemal zelo resno ter je v Devici Mariji kot najzanesljivejši vodnici h Kristusu videl rešitev za slovenski narod. Zelo si je vzel k srcu Marijino povabilo fatimskim pastirčkom, naj vsak dan molijo rožni venec za mir in za spreobrnjenje grešnikov.
Škof navaja dva razloga, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Prvega je navedla v Fatimi Devica Marija, ko je trem pastirčkom rekla, »da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje«. Če bi se grešniki spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. To je po škofovih besedah drugi razlog, da poživimo med verniki molitev rožnega venca. Ponovimo: rožni venec naj bi molili za grešnike, da se po smrti ne bi pogubili in da bi bilo življenje na zemlji mirnejše in lepše.
Škof nadaljuje: »Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine!« Duhovnikom naroča: »Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca.«
Škof nato nadaljuje: »V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša Mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Ob prikazanju 19. avgusta 1917 je pastirčke povabila: »Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Veliko duš pride v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.« Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa. Ob tem škof navaja tudi Marijine besede: »Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen!«
Še bolj kakor pred sedemdesetimi leti, veljajo danes Rožmanove ugotovitve: »Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži.«
Po molitvi rožnega venca se bodo mnogi spreobrnili. »Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili.«
Škof spodbuja vernike: »Ljubite rožni venec, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja.«
Pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca.
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Ljubezen do molitve je poroštvo zveličanja. Vsakdanja molitev svetega rožnega venca bo naše krščansko delo za resnično osvoboditev iz vezi greha v svobodo Božjih otrok po Mariji, katera bo s svojo deviško nogo strla vse pogubne naklepe peklenske kače.«
Kaj naj za sklep rečemo ob teh očetovskih škofovih besedah. Vzljubímo rožni venec in ga vsak dan molímo, kakor obljubljamo v posvetilni molitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu: »Rad bom molil rožni venec osebni, v družini in v drugih skupnostih.«
p. Anton

Marija je vprašala pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu?«

Vprašanje, ki ga je Marija zastavila pastirčkom ob prvem prikazanju: »Ali se hočete darovati Bogu?« je obenem povabilo, da bi sledili njenemu zgledu celostne in brezpogojne podaritve Bogu in njegovi volji. Papež Pavel VI. je zapisal: »Marija je vzor tiste pobožnosti, ki ima za cilj podariti svoje življenje Bogu. To je nauk iz pradavnine, ki mu vsak vedno znova lahko prisluhne, tako da prisluhne glasu Device Marije, ko odgovarja Božjemu poslancu: 'Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.' Marijin 'da' je za vse kristjane nauk in zgled poslušnosti Božji volji, pot in sredstvo za lastno posvečevanje« (Marialis Cultus).
»Gospodova služabnica« nam je z zgledom svojega, Bogu darovanega življenja, vodnica v uresničevanju predlagane teme za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj v Fatimi, to je poglabljanje vere. Ob tako izvrstni učiteljici nas ne preseneča, da so se pastirčki tako dobro in tako globoko naučili odgovoriti na vprašanje: »Ali se hočete darovati Bogu?« (Fatima Luz e Paz)

Lucija je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
Romanje portugalskih otrok v Fatimo

V sozvočju s temo fatimskega svetišča za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj, se je romanje otrok osredotočilo na prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917.
Na tem romanju smo želeli poudariti globoko vero fatimskih pastirčkov, ki se je razodela v njihovem darovanju in brezpogojni razpoložljivosti za Marijin klic. In ravno ta dejavna in razpoložljiva drža je spodbudila pastirico Lucijo, da je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
To vprašanje je bilo obenem odgovor, kot pri dečku Samuelu, ki je na Gospodov klic odgovoril: »Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša!«
To vesoljno vprašanje, ki ga je Božji Materi zastavila pastirica Lucija, zaobjema vse človeštvo. In prav to vprašanje smo izbrali za temo romanja otrok 2012: »Kaj hočete od mene?«
Sveto pismo pravi, da »ima vse svoj čas«. In vendar ima sodobni človek vedno več težav z organiziranjem svojega časa. To je paradoks. Družba ima na voljo vsakovrstne pripomočke, ki delujejo pri pridobivanju časa, in vendar se zdi, da na koncu le povečujejo nenasitno željo: potrošiti vse, tudi čas.
Na tem romanju smo si zadali za cilj: dati čas Bogu. Zato smo otrokom predstavili zgled fatimskih pastirčkov, pot, ki so jo prehodili v notranji naravnanosti prepoznavanja Božje volje, da bi se mogli odločiti zanjo in ji ostati zvesti do konca.
Pripravljalni odbor romanja je pripravil prizadevanje za otroke, ki bo potekala v naslednjem obdobju in ima za cilj spodbujati pri otrocih notranjo držo popolne razpoložljivosti Bogu.
Drža popolne razpoložljivosti Bogu, ki so jo imeli pastirčki, je kot svetilka, ki danes razsvetljuje poti tako odraslih kot otrok. Njihov zgled nam pomaga razviti to držo velikodušne odprtosti Bogu.
Pripravljalni odbor

Podariti se Bogu
Fatimski pastirčki so naredili iz svojega življenja daritev

Podariti se Bogu je zahtevno. Zahteva neprestano prizadevanje, da se ne bi zaprli sami vase in v lastne interese. Podariti se Bogu terja trpljenje, napor, kot je Marija napovedala pastirčkom: »Morali boste veliko trpeti.« Vendar Bog ne dopusti, da bi zmanjkalo moči tistim, ki se iskreno odločijo, narediti iz svojega življenja daritev Bogu; in Marija jih bodri z besedami: »Božja milost vas bo krepčala.«
S tem ko sta se blažena Jacinta in Frančišek odločila, da bosta svoje življenje živela kot nenehno daritev Bogu, sta zavestno sprejela trpljenje, s katerim se bosta v življenju srečavala, od tistega trenutka dalje. Žrtve, ki sta jih sprejemala in ki nas morda vznemirjajo in celo pohujšujejo, so bile izraz te odločitve, tega odgovora, ki sta ga dala Mariji ob prvem prikazanju: »Da, hočemo.« Bile so izraz Božje ljubezni, kateri sta podarila svoje življenje. Razlog in cilj njunih žrtev ni bilo nikoli trpljenje. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki sta jo ob srečanju z Marijo spoznala in izkusila ter se ji hotela odzvati. Žrtve in trpljenje so bile zanju priložnost, da sta lahko izrazila podaritev svojega življenja Bogu in drugim.
V pričevanju njunega življenja je vedno navzoča ta neprestana skrb: živeti v podaritvi samega sebe Bogu in ljudem. K tej drži je namreč Marija povabila pastirčke ob prvem prikazanju v Fatimi. Za nas pa je pomemben predvsem njihov zgledni odziv, kot je dejal papež Benedikt XVI. ob svojem obisku v Fatimi: »Zgled in spodbuda so nam pastirčki, ki so naredili iz svojega življenja daritev Bogu in služenje ljudem iz ljubezni do Boga.«.
Ne moremo posnemati otroške nedolžnosti fatimskih pastirčkov, lahko pa posnemamo junaštvo njihove kreposti in svetosti. Izziv je v tem, da premišljujemo njihov zgled, dopustimo, da se nas dotakne in ga posnemamo tako, da se tudi sami podarimo Bogu.
Rektor fatimskega svetišča, na praznik blaženih pastirčkov, 20. 2. 2012

Pričevanje o posvetitvi JMS - ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ko sem pred enim mesecem na prvo soboto pri frizerki čakala, da pridem na vrsto, sem pisala SMS sporočila. Frizerka se je temu čudila in me vprašala, kaj neki pišem. Povedala sem ji, da želim spomniti svoje prijatelje na prvosobotno pobožnost, ki jo je Marija naročila v Fatimi. Hotela je vedeti več in proseče dejala: »Povejte mi, gospa, povejte mi kaj lepega!« Ko sem ji razložila, da je Marija v Fatimi prosila za posvetitev njenemu Brezmadežnemu Srcu in za zadostilno pobožnost petih prvih sobot v mesecu, da bi nam pomagala ustaviti vojne in zlo v svetu, se je temu zelo čudila in me vprašala: »Ja, gospa, od kod pa vi to veste? Res je, da ne hodim več v cerkev, vendar sem hodila k verouku, prebrala sem Sveto pismo in druge knjige z versko vsebino, pa tudi kakšno versko oddajo na radiu in TV tu in tam še ujamem, vendar za to Marijino naročilo nisem še nikoli slišala. Menim, če bi ljudje vedeli za to Marijino naročilo in njeno obljubo, še zlasti sedaj, ko je tako hudo na svetu, bi se je zagotovo mnogi oklenili.« Tako frizerka.
Rojena sem bila v prvih povojnih letih. In tudi to je bil čas, ko je bilo na svetu hudo. V naši hribovski vasici je bila ob nedeljah cerkev odprta tudi takrat, ko ni bilo svete maše. Spominjam se, da sem se kot predšolski otrok, na mamino spodbudo, sama odpravila v cerkev, pokleknila pred Marijin oltar in molila. Ko sem se vrnila domov, me je mama vprašala, če sem molila in za koga sem molila. Odgovorila sem: »Seveda! Za Marijo sem molila!« Mama se je začudila in me poučila, da se za Marijo ne moli, ker je sveta, moliti je treba za nas, grešnike. Meni pa je bilo tako toplo pri srcu, saj sem se tam, pred Marijinim oltarjem, spomnila maminega naročila, naj molim za tiste, ki jih imam rada.
Kmalu za tem je našo vasico, po prizadevanju gorečega župnika, doseglo fatimsko sporočilo in nas zelo navdušilo. Po zgledu treh fatimskih pastirčkov smo tudi mi otroci začeli na paši moliti rožni venec, da bi prišli v nebesa. Na pobudo župnika in pod njegovim vodstvom pa smo nekateri, v težkih razmerah, opravili pobožnost prvih sobot in se posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Lahko rečem, da je moja vera po tej posvetitvi postajala vedno bolj osebna, čutila sem vse globljo pripadnost Bogu in Cerkvi ter neko notranjo moč za pričevanje. Ko so nas v šoli zasliševali in spraševali, kdo hodi k maši in k verouku, tega, za razliko od nekaterih drugih, nisem mogla nikoli zatajiti, čeprav so me pritiski, ki so sledili, kdaj spravili tudi v jok.
Marijino Srce pa me je postopoma pripeljalo do Jezusovega Srca, do spoznanja njegove velike ljubezni, ki ga je vodila na križ, tudi zame. Ta njegova ljubezen me je tako zelo pritegnila, da so mi vsi drugi življenjski ideali zbledeli in odločila sem se, da Mu posvetim svoje mlado življenje.
Ko sem takrat v mladostni gorečnosti vse zapustila, da bi hodila za Jezusom, mu nisem postavila vprašanja, ki mu ga je postavil Peter: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli? (Mt 19, 27)«. Vendar mi je bil odgovor, ki ga je Jezus dal Petru, velikokrat v oporo, in sicer, da bodo tisti, ki so zaradi Njega in evangelija vse zapustili, poleg večnega življenja, prejeli stokratno že tu na zemlji, sredi preganjanj … (prim. Mr 10, 29–30). V trenutkih preizkušnje je bila zame Cerkev, zaradi stalne Jezusove navzočnosti v njej, zaradi zakramentov in občestva svetih, trdno sidro na razburkanem morju. Najsvetejši Srci Jezusa in Marije, h katerima sem se zatekala, pa sta me spodbujali, naj v trpljenju ravnam tako, kot sta ravnala Jezus in Marija. V tvoje roke Oče izročam svojo dušo.
Mati Terezija je zapisala: »Osamljenost je začetek velike ljubezni.« Na podlagi te izkušnje sem se pred 12 leti z veseljem pridružila vseslovenski pobudi za oživljanje češčenja ter posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Sloveniji in tudi širše.
Škof Rožman dejal: »Slovenski narod bo rešen, če se bo rešiti dal, po Mariji!« Njegovo veliko zaupanje v Marijo in v njeno obljubo v Fatimi nam je lahko velik vzgled. V zelo težkih trenutkih za naš narod je 1943 kot prvi škof v Evropi (pred njim so to storili le Portugalski škofje) prisluhnil Marijini prošnji in po temeljiti pripravi, z obhajanjem petih prvih sobot, opravil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Portugalski škofje so posvetitev opravili v 30 letih prejšnjega stoletja in Portugalska je bila obvarovana druge svetovne vojne in komunizma. Škof Rožman je posvetitev izvršil med vojno pod italijansko okupacijo 1943 in Slovenija je bila obvarovana Balkanske vojne in dosegla samostojnost. Ne smemo pozabiti, da je bil to dar od zgoraj, ki nam ga je izprosila Marija zaradi posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu. Še naprej zaupajmo Mariji in pričujmo mlademu rodu o velikih milostih, ki jih je izprosila Slovenskemu narodu, da nam ne bo treba nekoč ob bridkem spoznanju vzklikniti, kakor je vzkliknil Ivan Cankar: Mater sem zatajil.
D. Č.

Šopek Materi Mariji (8)

ROŽNI VENEC, Slomškove misli
Marija tudi ni manjkala pod križem ob smrti svojega lastnega Sina. Kako koristna je molitev rožnega venca, če ga molimo v resnici. Rožni venec je molitev vere, ljubezni in blaženega upanja. Rožni venec je vzvišeni psalter za tiste, ki hočejo Boga moliti v duhu.

Če pogledamo lepo mavrico na nebesnem svodu, vidimo na njej tri barve. Zelena je barva upanja, rdeča barva vere in zlata simbol ljubezni. Prav tako se lesketa pet skrivnosti veselega rožnega venca v zeleni barvi, pet skrivnosti žalostnega v rdeči in pet skrivnosti častitljivega rožnega venca v zlati barvi. Te skrivnosti molitve rožnega venca sestavljajo slavolok našega odrešenja in upanja za vso večnost.

Blagor človeku, ki je kot Marija tukaj srečno prestal svojo preizkušnjo, ker če je bil spoznan za pravičnega, bo dosegel neminljivo krono, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo.

Celo ubogi slepec ima v rožnem vencu najlepši vzorec za molitev in premišljevanje. Tudi ti, krščanska duša, ne boš umrl v grehih, če boš skrivnosti svetega rožnega venca prav pogosto premišljeval.