ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA
O redovnem bratu, katerega vdanost je sv. Bernard spoznal v duhu
Bilo je pred slovesnim praznikom vnebovzetja prečiste ter brezmadežne Božje Matere, in bratje, ki so bili na pristavah Clairvauxa, so hiteli k opatiji praznovat tako veliki dan. Toda na neki od teh bližnjih pristav je živel pobožen in bogaboječi redovni brat, ki se zaradi svojega preprostega mišljenja ni mogel naučiti bolj zahtevnih reči o sveti veri. Kljub temu je bil napolnjen z dobro voljo in vdanostjo ter je iskreno častil Božjo Mater, našo zaščitnico. Ko je predstojnik tiste pristave določil, kdo bo odšel v opatijo in kdo bo moral ostati, da varuje stavbo, je bila med tistimi, ki bi morali ostati, prav temu bratu naložena skrb za ovce. Zaradi te naloge je bil sicer skrajno zagrenjen, kajti upal je in gojil veliko željo, da bi sodeloval pri duhovnem petju, ki bi naj ga tista sveta skupnost pobožno darovala na čast nebeški Kraljici. Toda ni se upal naročilu ugovarjati in je v največji predanosti ubogal. In zgodilo se je, da ga je ta sveta vdanost, ki je bila utemeljena v njegovem srcu in katero se je bal zgubiti zaradi nemirnih opravkov z zemeljskimi rečmi, ki mu jih je naložila pokorščina, pripravljala na to v njegovem srcu z vedno večjim ognjem. Tako ga je ta pokorščina obdarila za to pripravljenost. Zato se je zgodilo ponoči, na slovesni praznik, ko je pozorno pazil na svojo čredo, ki je počivala na pašnikih, bedel, da je slišal glas jutranjega zvona, ki je brate v samostanu poklical in vabil k čaščenju Boga. Ker je bila tišina, je v tem delu noči lahko od daleč slišal zvon, da mu je postalo v srcu toplo in se je v njegovih mislih vžgal ogenj. Mislil je na shod bratovske skupnosti, na njihovo gorečnost in predanost, s kako čisto ljubeznijo so skupno darovali petje nebeške harmonije tej blaženi Davici, ali prosili z molitvami vsak zase to Devico varstva. Zato je takoj vstal v želji, da bi se udeležil s svojimi skromnimi zmožnostmi te velike pobožnosti. Obrnil se je z očmi in srcem v tisto stran, kjer je ležal samostan. Odmolil je običajne molitve, ki so predpisane za redovne brate konverze namesto liturgične jutranje molitve tako pobožno, kot je bilo le mogoče. V revni knjižnici svojega srca je napeto iskal, katero prošnjo ali katero hvalo bi mogel dati sveti Božji Porodnici, naši Gospe, v spravo za to, ker se ni mogel udeležiti dolge in privlačne vigilije bratov. Spoznal je, da ni znal nič drugega kot pozdrav tej ljubi Gospe, katerega se je bil naučil. In ko je ta pozdrav, kjer se lahko v eni besedi najde polnost vse pobožnosti, odmolil, je dvignil oči k nebu in zvrstil poklon za poklonom, vzdihljaj za vzdihljajem, pozdrav za pozdravom in v tej pobožni vnemi nenaveličan preživel ostanek noči in tudi del zgodnjega jutra. Kajti s pomočjo Božje milosti, ki je prižgala v srcu svojega služabnika tako velik plamen, je stalno ponavljanje pozdravov pregnalo mater naveličanosti in mačeho pobožnosti na čudovit ter nasproten način in izostrilo pobožnost, ko je iz preprostega srca ponavljal tiste nadvse sladke besede, slajše kot med. Ta pobožnost mu je pri molitvi in pri vzdihovanju hitro naklonila milost Gospe vesolja.
Da se končno ni zaman trudil pri vzdihovanju, je Gospod razodel svojemu častitemu opatu blaženemu Bernardu. Po Božjih himnah, ko so duhovniki slavili z največjo pobožnostjo svete skrivnosti v čast vzvišeni Božji Materi in Devici Mariji, je ta nagovoril skupnost bratov v pridigi, ki je vsa žarela od milosti Svetega Duha, med drugim takole: “Ne sme biti nobenega dvoma, dragi bratje, da ste naredili to noč nadvse prijetno žrtev vaše pobožnosti Gospodu Jezusu Kristusu, pravemu Kralju, pa tudi naši posebni zaščitnici, njegovi slavni deviški Materi. Zato se morate v trdnem zaupanju držati tega, da vam je prihranjeno kot sad vašega truda večno plačilo pri Gospodu in pri tej naši predobri zaščitnici. Vendar pa želim, da zveste, kako je eden od konverzov, naših manjših preprostejših bratov, katerega je to noč pokorščina prisilila, da je praznoval na prostem, na hribih in v gozdovih veselje tako velikega praznika in to opravil zelo razveseljivo, vdano in tako slovesno službo matutina naši Gospe, da nima pred njo prednosti nobeno še tako vzvišeno premišljevanje, nobena vaša še tako velika pobožnost, ki ne nastane iz visoke vzvišenosti premišljevanja, ampak iz ponižne nizkosti svete preprostosti." Ko so to slišali, so se vsi čudili, posebno laični bratje, ki jih pogosto kliče prav taka pokorščina ob praznikih kot tudi ob navadnih dneh k različnim delom. Toda niso se samo čudili, ampak jih je tudi razveselila spodbuda. Dobro so namreč vedeli, da kot ograja samostana in zidovje templja iz redovnika ne naredijo svetnika, če ta nima Božjega strahu, tako tudi tisti opravki, katere nalaga pokorščina zaradi zemeljskih potreb, ne ovirajo posameznega redovnika, ki pri molitvi dviga čiste roke in hrepeni služiti Bogu s čisto vestjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar