FATIMA – STOLETNICI NAPROTI
Smo v oktobru, mesecu rožnega venca. Naše misli se vračajo za 70 let nazaj, v neizmerno težke čase 2. svetovne vojne, čase, ko je težo križa še posebej občutil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Trdno upamo, da zdaj v večnosti skupaj z Devico Marijo uživa plačilo križa, kakor je zapisal v svojem škofovskem geslu: Težo in plačilo križa!. Upravičeno ga lahko imenujemo »apostol rožnega venca«. Kakor je zavzeto širil pobožnost prvih petkov in prvih sobot ter v zvezi z njima posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tako je z veliko gorečnostjo priporočal molitev rožnega venca. K temu so ga spodbujali fatimski dogodki, ki jih je jemal zelo resno ter je v Devici Mariji kot najzanesljivejši vodnici h Kristusu videl rešitev za slovenski narod. Zelo si je vzel k srcu Marijino povabilo fatimskim pastirčkom, naj vsak dan molijo rožni venec za mir in za spreobrnjenje grešnikov.
Škof navaja dva razloga, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Prvega je navedla v Fatimi Devica Marija, ko je trem pastirčkom rekla, »da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje«. Če bi se grešniki spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. To je po škofovih besedah drugi razlog, da poživimo med verniki molitev rožnega venca. Ponovimo: rožni venec naj bi molili za grešnike, da se po smrti ne bi pogubili in da bi bilo življenje na zemlji mirnejše in lepše.
Škof nadaljuje: »Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine!« Duhovnikom naroča: »Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca.«
Škof nato nadaljuje: »V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša Mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Ob prikazanju 19. avgusta 1917 je pastirčke povabila: »Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Veliko duš pride v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.« Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa. Ob tem škof navaja tudi Marijine besede: »Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen!«
Še bolj kakor pred sedemdesetimi leti, veljajo danes Rožmanove ugotovitve: »Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži.«
Po molitvi rožnega venca se bodo mnogi spreobrnili. »Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili.«
Škof spodbuja vernike: »Ljubite rožni venec, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja.«
Pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca.
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Ljubezen do molitve je poroštvo zveličanja. Vsakdanja molitev svetega rožnega venca bo naše krščansko delo za resnično osvoboditev iz vezi greha v svobodo Božjih otrok po Mariji, katera bo s svojo deviško nogo strla vse pogubne naklepe peklenske kače.«
Kaj naj za sklep rečemo ob teh očetovskih škofovih besedah. Vzljubímo rožni venec in ga vsak dan molímo, kakor obljubljamo v posvetilni molitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu: »Rad bom molil rožni venec osebni, v družini in v drugih skupnostih.«
p. Anton
Marija je vprašala pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu?«
Vprašanje, ki ga je Marija zastavila pastirčkom ob prvem prikazanju: »Ali se hočete darovati Bogu?« je obenem povabilo, da bi sledili njenemu zgledu celostne in brezpogojne podaritve Bogu in njegovi volji. Papež Pavel VI. je zapisal: »Marija je vzor tiste pobožnosti, ki ima za cilj podariti svoje življenje Bogu. To je nauk iz pradavnine, ki mu vsak vedno znova lahko prisluhne, tako da prisluhne glasu Device Marije, ko odgovarja Božjemu poslancu: 'Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.' Marijin 'da' je za vse kristjane nauk in zgled poslušnosti Božji volji, pot in sredstvo za lastno posvečevanje« (Marialis Cultus).
»Gospodova služabnica« nam je z zgledom svojega, Bogu darovanega življenja, vodnica v uresničevanju predlagane teme za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj v Fatimi, to je poglabljanje vere. Ob tako izvrstni učiteljici nas ne preseneča, da so se pastirčki tako dobro in tako globoko naučili odgovoriti na vprašanje: »Ali se hočete darovati Bogu?« (Fatima Luz e Paz)
Lucija je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
Romanje portugalskih otrok v Fatimo
V sozvočju s temo fatimskega svetišča za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj, se je romanje otrok osredotočilo na prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917.
Na tem romanju smo želeli poudariti globoko vero fatimskih pastirčkov, ki se je razodela v njihovem darovanju in brezpogojni razpoložljivosti za Marijin klic. In ravno ta dejavna in razpoložljiva drža je spodbudila pastirico Lucijo, da je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
To vprašanje je bilo obenem odgovor, kot pri dečku Samuelu, ki je na Gospodov klic odgovoril: »Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša!«
To vesoljno vprašanje, ki ga je Božji Materi zastavila pastirica Lucija, zaobjema vse človeštvo. In prav to vprašanje smo izbrali za temo romanja otrok 2012: »Kaj hočete od mene?«
Sveto pismo pravi, da »ima vse svoj čas«. In vendar ima sodobni človek vedno več težav z organiziranjem svojega časa. To je paradoks. Družba ima na voljo vsakovrstne pripomočke, ki delujejo pri pridobivanju časa, in vendar se zdi, da na koncu le povečujejo nenasitno željo: potrošiti vse, tudi čas.
Na tem romanju smo si zadali za cilj: dati čas Bogu. Zato smo otrokom predstavili zgled fatimskih pastirčkov, pot, ki so jo prehodili v notranji naravnanosti prepoznavanja Božje volje, da bi se mogli odločiti zanjo in ji ostati zvesti do konca.
Pripravljalni odbor romanja je pripravil prizadevanje za otroke, ki bo potekala v naslednjem obdobju in ima za cilj spodbujati pri otrocih notranjo držo popolne razpoložljivosti Bogu.
Drža popolne razpoložljivosti Bogu, ki so jo imeli pastirčki, je kot svetilka, ki danes razsvetljuje poti tako odraslih kot otrok. Njihov zgled nam pomaga razviti to držo velikodušne odprtosti Bogu.
Pripravljalni odbor
Podariti se Bogu
Fatimski pastirčki so naredili iz svojega življenja daritev
Podariti se Bogu je zahtevno. Zahteva neprestano prizadevanje, da se ne bi zaprli sami vase in v lastne interese. Podariti se Bogu terja trpljenje, napor, kot je Marija napovedala pastirčkom: »Morali boste veliko trpeti.« Vendar Bog ne dopusti, da bi zmanjkalo moči tistim, ki se iskreno odločijo, narediti iz svojega življenja daritev Bogu; in Marija jih bodri z besedami: »Božja milost vas bo krepčala.«
S tem ko sta se blažena Jacinta in Frančišek odločila, da bosta svoje življenje živela kot nenehno daritev Bogu, sta zavestno sprejela trpljenje, s katerim se bosta v življenju srečavala, od tistega trenutka dalje. Žrtve, ki sta jih sprejemala in ki nas morda vznemirjajo in celo pohujšujejo, so bile izraz te odločitve, tega odgovora, ki sta ga dala Mariji ob prvem prikazanju: »Da, hočemo.« Bile so izraz Božje ljubezni, kateri sta podarila svoje življenje. Razlog in cilj njunih žrtev ni bilo nikoli trpljenje. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki sta jo ob srečanju z Marijo spoznala in izkusila ter se ji hotela odzvati. Žrtve in trpljenje so bile zanju priložnost, da sta lahko izrazila podaritev svojega življenja Bogu in drugim.
V pričevanju njunega življenja je vedno navzoča ta neprestana skrb: živeti v podaritvi samega sebe Bogu in ljudem. K tej drži je namreč Marija povabila pastirčke ob prvem prikazanju v Fatimi. Za nas pa je pomemben predvsem njihov zgledni odziv, kot je dejal papež Benedikt XVI. ob svojem obisku v Fatimi: »Zgled in spodbuda so nam pastirčki, ki so naredili iz svojega življenja daritev Bogu in služenje ljudem iz ljubezni do Boga.«.
Ne moremo posnemati otroške nedolžnosti fatimskih pastirčkov, lahko pa posnemamo junaštvo njihove kreposti in svetosti. Izziv je v tem, da premišljujemo njihov zgled, dopustimo, da se nas dotakne in ga posnemamo tako, da se tudi sami podarimo Bogu.
Rektor fatimskega svetišča, na praznik blaženih pastirčkov, 20. 2. 2012
Ni komentarjev:
Objavite komentar