Moli in delaj
Vsak pomisli na trpljenje in tlako, pa ni tako! Jezus ima rad, da se pogovarjaš z Njim in da ti delo, ki slavi Presveto Sveto Trojico!
Dobro leto že nosim v sebi spomin na dogodek v Medžugorju. Čedalje bolj čutim, da mi ni bil dan zato, da o njem le razmišljam in ohranjam zase, ampak ga moram posredovati tudi drugim v premislek. Čeprav je bilo doživetje bolj intimnega značaja, ga, pretresljivega, prav zato izpričujem. Živo se namreč spominjam podrobnosti, ki izražajo neizmerno moč molitve rožnega venca.
Z župnikom Maksom Kozjekom smo si romarji, kot običajno, v zgodnjih jutranjih urah ob molitvi križevega pota in rožnega venca, še v temi z baterijami osvetljevali pot in se vzpenjali na Križevac. Nato smo v kapeli Prikazovanj slavili sveto mašo in obiskali zasvojene z mamili.
Poslušali smo nove, ganljive življenjske pripovedi zasvojencev in o njihovem reševanju pod okriljem Kraljice miru v Medžugorskem Cenacolu. Obdarili smo jih s prehrambenimi izdelki in kupili pri njih nekaj nabožnih spominkov, katerih izkupiček v celoti namenjajo misijonom. Živijo namreč izključno od Božje previdnosti – darov – ki jim jih prinašajo obiskovalci, in očitno jim veliko zaupanje v Boga daje vse, kar rabijo za življenje.
Zelo vroče je bilo in med nami je bilo precejšnje število ostarelih pa tudi takšnih, ki so zelo težko hodili; ena romarica je celo prekoračila devetdeseto leto. Nekaj pa se nas je odločilo, da smo v molitvi šli še na Hrib Prikazovanj.
Posamezno smo se vračali v Medžugorje. Po 13. uri je bilo, ko sem z južne strani prišel do cerkve sv. Jakoba. Ponedeljek je bil in ob tej uri ni bilo veliko romarjev. Le nekaj avtobusov je bilo na parkirišču, celo v senčnih lopah ob cerkvi ni bilo ljudi.
Tik ob cerkvi je stala skupina romarjev, okrog 20 jih je bilo in že od daleč je bilo od tam slišati močne krike. Ljudje, sklenjeni v krog so glasno molili. Ob njih je na bližnji klopi sedel starejši moški in v dvignjeni roki držal večji križ. Približal sem se in takoj razumel, za kaj gre. Sredi med molivci je na tlakovanih tleh ležal mlad moški. Močno je bil tetoviran po nadlahteh in ramenih. Vsake toliko časa se mu je iztrgal močan, dolg in pretresljiv krik. Nekoliko sem se odmaknil, nato pa pridružil njihovi molitvi.
Goreče, zavzeto in enoglasno so molili. Po besedilu: »Zdravoš Marijo… in Švieta Marijo, Matko Božja…« sem spoznal, da so Poljaki. Med zbranimi je bil duhovnik in redovnica. Spominjam se, da sem, še preden sem z njimi začel moliti, prijel svetinjico Brezmadežne in poprosil: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za tega fanta, ki se zanj k tebi zatekam!« Zatem sem molil z njimi. Zdrave Marije in Svete Marije so se vrstile nenehno, v en glas in goreče ves čas. Pretresljivi kriki na hrbtu ležečega so se ponavljali, in v približno enakih časovnih presledkih so se vsiljivo vrivali med molitev. Obsedeni je očitno hudo trpel.
V krogu zbrani niso molili običajnega rožnega venca, kakršnega poznamo, ampak so ves čas ponavljali zdravamarije. Okrog 15 do 20 minut smo tako molili. Nenadoma so kriki prenehali in ležeči se je hipoma dvignil s tal. Z redovnico sta se objela in nekaj časa oba do solz ganjena ostala objeta. Spoznal sem, da domnevni mladi moški ni bil fant, ampak dekle. Solze hvaležnosti sem opazil v očeh molivcev. Tudi sam se bil močno ganjen. Zatem se je osvobojeno dekle s hvaležnim objemom zahvalilo duhovniku, nato pa po vrsti vsakemu iz skupine.
Diskretno sem se umaknil. Navdal me je močan občutek miru in globoko duhovno spoznanje. Kar sem doživel, je bila potrditev besed evangelija o velikih pooblastilih, ki jih vsak človek prejme že s svojim krstom, namreč da more izganjati tudi hudobne duhove. Doumel sem, kakšno neizmerno moč ima molitev, zlasti rožnega venca, ki more z Božjo pomočjo celo hudobca izgnati iz obsedenega človeka. Ponavljanje zdravamarij je pravzaprav bistvo, osnova molitve rožnega venca. Takšnega so molili pred stoletji, ko so nizali zdravamarije, a še niso vpletali skrivnosti. Da, Božja Mati Marija je veličastna priprošnjica slehernega človeka. Z nepojmljivo močjo more po molivčevi vztrajni priprošnji od Boga izprositi tudi čudež. Celo obsedenega more osvoboditi spon hudobca, a more ga odgnati tudi od umirajočega.
Božja Mati Marija je don Gobbiju razkrila in potrdila neizmerno moč molitve, še posebej molitve rožnega venca, z besedami: »Z molitvijo lahko sovražniku vedno iztrgate področje, ki si ga je osvojil; lahko storite, da vzklijejo kali dobrega v puščavi hudobije in greha; predvsem pa lahko osvobodite ogromno število duš, ki jih je Satanu uspelo ujeti. Molitev je mogočna moč in zbudi verižne reakcije v dobrem; le – te so močnejše od atomskih reakcij. Molitev, ki jo posebej ljubim, je sveti rožni venec« (Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom, stran 313).
Razumljivo je, da je Mariji še posebej ljuba naša goreča molitev rožnega venca. Ob ponavljanju prosečih zdravamarij, namenjenih njej, se more Božja in naša Mati pred Bogom še bolj učinkovito zavzemati za svoje otroke.
Poznamo tudi Jezusove besede o moči molitve rožnega venca Božjega usmiljenja po sv. Favstini: »Tisti, ki sami z zaupanjem in z vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo molili.«
Spomnimo se naših prednikov. Ljudje so živeli nekdaj veliko bolj kakor danes povezni med seboj; združeni z molitvijo rožnega venca so spremljali svojce, ki so se poslavljali od življenja. Dobro so vedeli, kakšno popotnico potrebuje umirajoči za večnost.
O kako velika Božja milost je spoznanje, kakšno moč predstavlja moliti to molitev ob umirajočem in klicati nanj Božje usmiljenje, ko se ločuje od življenja in podaja v večnost. Tedaj se odhajajoči opredeljuje za sklepni korak, za zadnjo, najpomembnejšo odločitev – možnost večnega življenja.
Pepi Dragar
Ni komentarjev:
Objavite komentar