TAKOLE MOLIM Moja molitev se spreminja

Molitev je moja spremljevalka prav od nežne mladosti, kolikor daleč sega moj spomin. Vendar pa se »navada« molitve s časom spreminja, zelo spreminja, ne da bi vedela vzrok spreminjanja.

V otroštvu in še dolgo potem v življenju sem hotela čim več znati na pamet, od križevega pota do molitev ob raznih priložnostih. Osnova molitve je ostal stalni rožni venec, koliko na dan, čim več, vedno je bil moj spremljevalec, celo na vožnji s kolesom je bil v roki mali venček. Koliko je bilo ob tem štetju rožnih vencev tudi resničnega premišljevanja – sedaj domnevam, da veliko premalo, ker je prevladovalo štetje, ki je bilo: čim več.

Moja molitvena navada pa se je v zadnjem času zelo spremenila. Zakaj, sama ne poznam vzroka, toda molitev je postala »drugačna«.

Prevladuje »pogovor«, ki bi mu morda smela reči globlje premišljevanje. Ob molitvi rožnega venca se dobesedno zgubim, če ga molim sama seveda, moje misli gredo tako v globino skrivnosti Marijinega in Gospodovega življenja, da na štetje zdravamarij pozabim. Najlepši so trenutki, ko odklenem župnijsko cerkev ter sem nekaj trenutkov sama z Njim, osamljenim Jetnikom! Včasih so ti trenutki pred mašo kar dolgi, predno še kdo pride v cerkev. Lahko bi v tem času zmolila tudi rožni venec. Toda toliko je oseb, toliko je potreb, ki jih želim še posebno priporočiti Njemu, zato ne zmorem zraven štetja po rožnem vencu, ampak je le pogovor, ki pa ga potem tudi doma v duhu pogosto ponavljam, bodisi ob vsakdanjem delu, ali ponoči, ko se zbudim.

Redni rožni venec je ostal le eden, včasih se še ta skrči le na obvezno desetko živega rožnega venca. Nikoli pa ne mine dan brez hvalnic in večernic, ki so seveda še posebno prošnja za nove duhovniške in redovniške poklice. Saj ta prošnja je najbolj pogosta tudi v tihem pogovoru z Njim, ki je veliko sam, ter mi tako pomaga sprejemati mojo pogosto samoto.

Četudi različna, je molitev bila in je vodilo mojega življenja, moja stalna spremljevalka!

Angelca

JEZUS NAS UČI MOLITI (19) Spontana molitev

Hasidska zgodba pripoveduje: Nekega poznega večera je ubog kmet na poti s trga domov opazil, da nima pri sebi molitvenika. Ravno sredi gozda se mu je snelo kolo z voza in potrlo ga je, da bo minil dan, ne da bi opravil svoje molitve.

Torej je molil: »Gospod, naredil sem nekaj zelo neumnega. Danes zjutraj sem odšel od doma brez molitvenika in moj spomin je tako slab, da ne znam niti ene molitve moliti na pamet. Zato bom naredil tole: povedal bom petkrat zelo počasi abecedo in ti, ki poznaš vse molitve, lahko sestaviš črke in iz tega narediš molitve, ki se jih ne morem spomniti.«

In Gospod je rekel angelom: »Od vseh molitev, ki sem jih slišal danes, je ta brez dvoma najboljša, ker je prišla iz preprostega in iskrenega srca.«

Največji sodobni ruski pisatelj Solženicin se na Gospoda obrača s tole molitvijo:

»Kako rad živim ob Tebi, Gospod! Kako lahko mi je verovati vate! Ko moj duh odpove in ne razume ničesar več, ko tudi bolj razumni ljudje ne vidijo dlje kot do konca dne in ne vedo, kaj naj store jutrišnji dan, mi Ti pošiljaš blestečo gotovost Tvojega bivanja in Tvoje skrbi, da se vrata dobrega ne zaprejo.

Ko sem prišel na najvišji vrh zemeljske slave, z mislijo strmeč preiskujem prehojeno pot, ki je ne bi odkril sam, presenetljivo pot, ki me je vodila skozi praznino brez upanja do tega kraja, odkoder sem mogel človeštvu posredovati odsev Tvojih žarkov. In pustil boš, da jih bom še naprej odseval v tisti meri, ki se Ti bo zdela potrebna. In če jaz ne bom imel več časa, boš nalogo, da delajo to, naložil drugim.«

            Najbolj naša, najbolj osebna in prisrčna je običajno tista molitev, ki jo sestavimo sami. Pomembno je, da jo povezujemo s svojim življenjem. Naj ne bodo v njej samo prošnje, temveč še bolj češčenje Boga in zahvala Bogu za vse njegove darove in zlasti za njegovo neizmerno ljubezen.

Vendar lahko tudi s pomočjo molitvenih obrazcev molimo tako zavzeto, kakor da bi jih sestavili sami. Seveda je to možno le, če jih molimo počasi, s premislekom, s pravo notranjo ubranostjo.

Če kje, velja na področju molitve, da vaja dela mojstra. Če hočemo v molitvi in s tem v veri in duhovnem življenju napredovati, ne bo šlo brez našega sproščenega prostega pogovora z Bogom. Tako so delali vsi veliki kristjani, pa tudi velikani drugih verstev.

An

JEZUS NAS UČI MOLITI (19) Ustna molitev

Neka dijakinja je zapisala: »Že iz otroških let sem navajena moliti, vendar čutim, da to, kar molim, ni prava molitev; sploh se ne znam pogovarjati z Bogom. Zdi se mi neumno, da bi dan za dnem ponavljala iste obrazce. Tako je moja vera zelo plitva in rada bi jo izpopolnila.«

Pri ustni (zunanji) molitvi, kakor že ime pove, uporabljamo molitvene obrazce. Mnoge znamo na pamet. Uporabljamo pa tudi razne molitvenike. Za mašno knjigo najodličnejši molitvenik je bogoslužni molitvenik ali brevir. Duhovniki in redovniki pa tudi nekateri laiki ga imamo vsak dan večkrat v rokah.

Do ustnih molitev vlada danes precejšen odpor. Vzroki so različni: prehitro zgolj mehansko izgovarjanje molitev, kateremu bi Jezus rekel blebetanje; nepoznanje globoke vsebine; težko je v obrazce vključiti svojo osebno molitev, ki jo laže izrazimo s prostimi besedami; nekateri neprimerni, zastareli obrazci.

Ustne molitve so del našega večtisočletnega verskega izročila. Nekateri starozavezni psalmi, ki jih danes uporabljamo pri bogoslužju, so stari že več kakor tri tisoč let. Očenaš je Jezusov dar človeštvu. Glavna vsebina zdravamarije je svetopisemska. Večina ustnih molitev je dobila svoje posebno posvečenje po večstoletni uporabi. To je zaklad, ki ga ne smemo zavreči.

Najlepša ustna molitev je očenaš. Če jo hočemo dobro moliti, je treba, da jo vsaj kdaj molimo zelo počasi, od besede do besede, da vsako besedo premislimo in pustimo, da se dotakne našega srca, ne le glave.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za eno zrno. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Da se še kdo odloči za sodelovanje pri polnjenju klasa in posameznih zrn, naj pojasnim, da zrn ne polnijo le rožni venci. Res je 500 rožnih vencev za eno zrno zelo veliko. Lahko za duhovne poklice in njihovo stanovitnost darujemo tudi obisk delavniških svetih maš, češčenje Najsvetejšega, branje Svetega pisma, molitev križevega pota in različnih litanij, darovanje svojega trpljenja ipd. Prav darovanje dolgotrajnega trpljenja v bolezni za duhovne poklice, združeno s Kristusovim trpljenjem, je še več vredno kot molitev.

»Vi ste tisti otroci, ki mi prinašate rože«

V mesecu rožnega venca, oktobru 2022, sem v dneh pred rožnovensko potjo na Brezjah z varuhi spomina (Vseposvojitev), (29. 10. 2022) razmišljala o Marijinem sporočilu, ki ga je dala v Medžugorju 2. decembra 2017 po Mirjani Dragičević-Soldo, ki pravi: »Meni pa, otroci moji, podarjajte rožni venec, rože, ki jih tako ljubim. Moje rože so vaše molitve, izrečene s srcem, ne pa samo zrecitirane z ustnicami. Moje rože so vaša dela molitve, vere in ljubezni. Ko je bil moj Sin majhen, mi je govoril, da bo število mojih otrok veliko in da mi bodo prinašali mnogo rož. Nisem ga razumela! Sedaj vem, da ste vi tisti otroci, ki mi prinašate rože, ko nad vse ljubite mojega Sina, ko molite s srcem, ko pomagate najsiromašnejšim. To so moje rože.«

A je kazalo, da z možem ne bova šla, kajti imel je druge načrte za ta dan, sama pa nisem želela iti … ne bi bilo prav, da bi ne bila skupaj. Na predvečer je mož šel na letališče po najino hčer, ki je pripotovala domov k družini, ki je prišla na počitnice že pred njo. Potem, ko je pomagal združiti mlado družinico, je bila ura že pozna in sem bila že v postelji, ko je prišel domov. Rekel je: »Jutri greva na romanje.« Začudena sem bila, od kod ta nagla sprememba, a sem takoj pristala, saj je bila to ves čas moja tiha želja. Naslednji dan mi je na poti povedal, kaj ga je nagnilo k tej odločitvi. Srečal je sina organizatorjev pohoda in sta se začela pogovarjati, vmes pa se je v trenutku odločil, da gre. Ko je to povedal mladeniču, je ta vzkliknil: »Kako bo mamica tega vesela!« To je bilo zanj potrditev pravilnosti odločitve.

Pot, ki smo jo pričeli s sveto mašo, daroval jo je celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, je bila blagoslovljena s prelepim vremenom, čudovito pokrajino, molitvijo rožnega venca, s prijaznimi in veselimi romarji. V cerkvici svete Neže na Brezjah pri Tržiču smo se s svečkami spomnili naših tragično umrlih posvojencev in molili litanije slovenskih mučencev, ki jih je napisala ena od soromark.

V prošnjah smo se obračali nanje in prosili za vse potrebe

Med molitvijo zdravamarij sem pogosto pomislila na to, kako je Marija vesela teh molitev svojih otrok, ki ji tako podarjamo vrtnice, in sem ji to v mislih tudi povedala. Molila sem z radostjo v srcu.

Na eni izmed postaj rožnega venca smo premišljevali o tem, kako nedoumljivo veliko ljudi – cvet slovenskega naroda – je bilo pobitih v medvojnih in povojnih pobojih (bilo jih je okoli 100 000), in nekdo je izračunal, da bi bilo 8 ljudi na vsak meter rožnovenske poti, ki je dolga 12 000 metrov. Tako sem pomislila, kaj bi bilo šele, če bi na ta način razmišljali o vseh nedolžnih otrocih, ki so bili v Sloveniji splavljeni od uzakonitve splava dalje. Po oceni jih je bilo 700 000. Torej teh otrok je bilo sedemkrat toliko! Premišljevala sem o teh otrocih, pa tudi o tistih, ki so odšli pred rojstvom »spontano«. Ne vemo, koliko jih je …, je pa to skupaj zelo veliko naših priprošnjikov v nebesih. Spomnila sem se Zorka Simčiča in njegove drame Leta nič en dan potem, v kateri čudovito prikaže ljubezen nedolžnega otroka, ki ima rad svojo mamo, ne glede na to, zakaj in kako je moral tako rano s tega sveta. Začutila sem, da se moramo obračati nanje. Tako sem vse otroke, ki so odšli s tega sveta pred rojstvom, vključila v prošnjo pri skrivnosti »ki je Svetega Duha poslal«, da bi nam pomagali izprositi Svetega Duha za razsvetljenje zavesti članov slovenskega naroda.

V tej misli sem nadaljevala pot in premišljevala, kako ti otroci častijo in slavijo Boga in Marijo. Ko smo končali z molitvijo zadnje skrivnosti, ki se mi zdi veličastna: »ki je Tebe, Devica, v nebesih kronal,« sem pogledala na tla in zagledala kamen v obliki srca …, sklonila sem se in ga pobrala z mislijo, da je to darilo namenjeno meni, kot nasmeh Božje ljubezni po Mariji. Hvala, Marija!

Marta Ciraj

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (6) Škof Pavel Hnilica in posvetitev

Ko je bil slovaški škof Pavel Hnilica, ki je živel v Rimu, 20. junija 2004 v samostanu v Stični, je med predavanjem povedal:

»Janez Pavel II. je gotovo papež Fatime in hkrati tudi papež Božjega usmiljenja. Potem ko je bil izvoljen za papeža, sem mu pri prvem srečanju z njim rekel:

‚Sveti oče, zelo sem srečen in čestitam Vam, da ste postali Petrov naslednik, da ste bili izvoljeni na njegov sedež. Prepričan sem, da je Vaše prvo poslanstvo, prvo dejanje, največje Vaše dejanje posvetitev Rusije, skupaj s škofi, Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Če tega ne boste dosegli in izvršili v času svojega papeževanja, potem Vaše papeževanje pač ne bo dopolnjeno, dovršeno.‘

Sveti oče mi je odvrnil: ‚Če pridobiš škofe, sem pripravljen izvršiti to posvetitev.‘

Morda je papeža k dejanju posvetitve še bolj opogumil njegov atentator Ali Agca, ki je nanj streljal 13. maja l981. V tem dogodku atentata je namreč papež videl, da je materinska roka, ki je tek krogle tako vodila, da je ostal živ, izrazila tudi svojo voljo, da to dejanje posvetitve res tudi izvrši. Ko je po treh mesecih papež prišel iz bolnišnice, sem mu podaril kip fatimske Matere Božje, kip, ki je na mnogih fotografijah (fotografija kaže papeža, ki se z roko dotika kipa). Bilo je 22. avgusta l981, ko sem papežu izročil fatimski kip. V teh treh mesecih, v boju med življenjem in smrtjo, je papež jasno spoznal, da je za rešitev sveta pred brezbožnim komunizmom in nevarnostjo atomske bombe potrebna posvetitev Rusije v skladu s fatimskim naročilom. Papež je najprej kip fatimske Matere Božje blagoslovil, nato ga je poljubil na srce (to je razvidno iz druge fotografije). Potem je ostal v razpoloženju svojega gesla: ‚Totus tuus!‘«

p. Anton

 

 

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (6) Posvetitev Cerkve, sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Štiri mesece pred nastopom komunistične oblasti v Rusiji je Marija 13. julija 1917 fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, razodela posebno skrivnost, ki ima tri dele. Besede, ki se v drugem delu nanašajo na posvetitev Rusije, so naslednje: »Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir […] Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša [svetovna vojna]. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta. Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru.«

Za »zadostilno obhajilo na prve sobote« je prišla Marija prosit Lucijo 10. decembra 1925, ko je bila ta pri sestrah dorotejkah v Pontevedri v Španiji: »Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«

Devica Marija je »prišla prosit za posvetitev Rusije« sestro Lucijo 13. junija 1929 v Tuyu v Španiji: »Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil.«

Marija je s tem izpolnila napoved iz leta 1917 in jo dopolnila z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; izvrši naj jo papež v občestvu z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog Rusijo rešil. Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev, ob pravočasni izpolnitvi pogojev, obstajala v spreobrnjenju Rusije in njeni osvoboditvi brezbožnega komunizma ter njegovih posledic. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja. Pogoji so bili trije: obhajanje prvih sobot, posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu in prenehanje žaliti Boga. Dejansko bi pravočasno množično obhajanje prvih sobot in pravočasna posvetitev Rusije zmanjšali grešnost človeštva ter medsebojne napetosti v svetu.

Če gledamo globlje, kakor gledajo zgodovinarji, bomo ugotovili: Ker ni bil izpolnjen noben od omenjenih pogojev, se je začela druga svetovna vojna. Bog jo je dopustil. Škof škofije Leiria, kamor spada Fatima, je za svojo škofijo uvedel pobožnost petih prvih sobot na fatimski način šele po začetku druge svetovne vojne. Pri nas jo je uvedel škof dr. Gregorij Rožman v letu 1943 in s tem po mnenju nekaterih preprečil ob osamosvojitvi Slovenije, v desetdnevni vojni leta 1991, večje prelivanje krvi, kakršnega so bile deležne takratne južne jugoslovanske republike.

Posvetitev Rusije v sodelovanju z večino škofov je izvršil šele Janez Pavel II. 25. marca 1984. Papež Pij XII. je sicer Cerkev in svet, vključno z Rusijo, leta 1942 posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, leta 1952 pa je v ponovitvi posvetitve celo izrecno imenoval “na prav poseben način vse narode Rusije,” vendar niso z njim sodelovali škofje po svojih škofijah, kakor je naročila Devica Marija.

Bog je najprej poslal prosit za posvetitev Marijo, potem pa se je za posvetitev zavzemal Kristus, kakor se vidi iz številnih pisem sestre Lucije. Ona si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Pri tem se je obračala na razne vplivne osebnosti, tudi na svojega škofa.

Ko je sestra Lucija vprašala Kristusa, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi papež izvršil posvetitev, je dobila odgovor:

»Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.«

‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’

»O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo izvršil, a bo (pre)pozno. Pa tudi tako bo Marijino brezmadežno Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.«