Ko rastemo v ljubezni, rastemo tudi v drugih krepostih.

Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: »Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi.«

Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: »Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom, prav tako kakor Boga samega.«

Eckehart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje.«

Schubert sprašuje, kaj je molitev, in odgovarja: »Krila vere, ogledalo ljubezni, pečat kreposti, zavora grehu, upa polna setev, ki ima v Bogu svojo žetev.«

Iz življenja puščavskih očetov vemo, kako je očak Lot prišel k očaku Jožefu in rekel: »Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?«

Starejši se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kot deset ognjenih svetilk. Rekel je: »To: popolnoma se spremeni v ogenj.«

p. Anton

Molitev in čistost srca

V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.

Menih iz prvih časov krščanstva je učil: »Če človek v molitvi ne spreminja odnosov in dejanj, se v prazno trudi za molitev.«

Bog nas v ljubezni vedno prehiteva.

Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi: »Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!

Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat.«

V nekaterih poganskih templjih pred molitvijo najprej zaploskajo, da bi bogove zbudili, če morda spijo. S tem naj bi jim pomagali, da bi se zbrali in prisluhnili, če so morda raztreseni ali kakor koli zaposleni. Začeli naj bi se zanimati za ljudi, če jim doslej za ljudi ni bilo mar.

Naš Bog ni takšen. On je neskončno boljši od nas. Z ljubeznijo nas išče. Hoče nam dati ne le svoje darove, temveč samega sebe. Hoče nam dati mnogo več, kakor smo pripravljeni sprejeti.

Če je naša ljubezen do Boga prava, če je več kakor samo trenutno čustvo in navdušenost, se pokaže v dejanju, v spolnjevanju njegove volje. Le tedaj smo v prijateljstvu z Bogom.

Neka redovnica piše: »Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča.«

Ljubezen do Boga je najpopolnejša molitev.

Teolog Karl Rahner v knjigi Molitev, naša težava in naš blagoslov lepo pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev: »Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o ljubezni do Boga.«

Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v molitvi radi pogovarjali. Če smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.

Hoja za Kristusom govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: »Sin, če želiš, da bi bil res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in k stvarem.«

Kakor je molitev hčerka vere, tako je tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli, ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.

Najprej gre za spoznanje, da nas Bog ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno bolj, kakor mu moremo mi ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše ljubezni na poprejšnjo in večjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha, ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v povezanost z Očetom in Sinom.

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (11) Moli, kdor ljubi Boga. Oseben odnos z Bogom

Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.

Materi ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri otroku. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam vse gladko teče.

Prav ima Hoja za Kristusom: »Ljubezen, to je velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala kaka zemeljska stvar ...

Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; zakaj iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti.«

Podobno velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!

Kako je za dobro molitev potrebno, da v njej ni sebičnosti, lepo ugotavlja neki bogoslovec: »Šele tedaj, ko mi uspe, da pozabim nase in se v polnosti svojega duha obrnem k Njemu, takrat začutim, da stoji pred vrati mojega srca in trka, naj mu odprem. Strah me spreletava, ko pomislim na svojo globino, ki ni nič drugega kot plitvina, v kateri najdem nemalokrat le sebe. Pa vendar v takih trenutkih čutim, kako ni nujno, da sem pri molitvi navdušen ali zamaknjen, pač pa preprosto odprt. Tedaj sem vesel in si želim, da sem sproščen in popolnoma predan občutku Njegove navzočnosti.«

Povezanost dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.

V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu: »Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema.«

Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s Sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju.

Pisatelj Hoje za Kristusom svetuje: »Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!«

Z Jezusom se srečujemo pri mašni daritvi in še posebej pri sv. obhajilu, pri drugih zakramentih, pri branju in poslušanju Svetega pisma, pri obisku Najsvetejšega, pri molitvenem bogoslužju, pri osebni molitvi, posebej pri meditaciji, v bližnjem, posebej v predstojniku in v ubogem ter trpečem človeku, v skupnosti, ki je zbrana v Jezusovem imenu (prim. Mt 18,20), ob srečevanju z Božjim stvarstvom.

Treba je gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša molitev boljša.