ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI (10)

Ko je v nedeljo, 26. avgusta 2018, papež Frančišek ob svetovnem srečanju družin na Irskem obiskal tudi glavno Marijino svetišče Knock, je Mariji podaril zlat rožni venec in glede molitve rožnega venca po družinah dejal: »V spomin na moj obisk sem prinesel kot dar rožni venec. Vem, kako pomembno je v tej deželi izročilo družinskega rožnega venca. Spodbujam vas, da nadaljujete s tem izročilom. Koliko src očetov, mater in otrok je skozi leta zajemalo tolažbo in moč v premišljevanju Marijine udeležbe pri veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnostih Kristusovega življenja!«

Sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort je učil: »Med mnogimi metodami molitve rožnega venca je najbolj častitljiva za Boga, najbolj zveličavna za dušo in najbolj neugodna za hudiča tista, ki posnema petje psalmov, to je, da ga javno molimo v dveh zborih. Bog ima rad zbore. V nebesih, zbrani skupaj, angeli in blaženi neprestano prepevajo svoje hvalnice. Na zemlji, skupaj združeni v njihovi družbi, pravični ponoči in podnevi molijo v zboru.

Naš Gospod je izrecno svetoval apostolom in svojim učencem skupno molitev. Obljubil je, da se bo vsakič, ko se bosta dva ali trije zbrali v Njegovem imenu, da bi molili isto molitev, nahajal sredi med njimi.

Kakšno veselje je imeti Jezusa v svoji družbi! Da bi mu sledili, zadostuje, da se zberemo k molitvi rožnega venca. Tako so pogosto delali kristjani prvih časov kljub prepovedim pod grožnjo preganjanja s strani cesarjev. Krščanske skupnosti so se raje pogosto odločale za smrt, kot da bi se odpovedale skupnim srečanjem in sreči, ki jim jo je prinašala navzočnost Jezusa Kristusa.«

Krščansko brodovje je doseglo zmago nad Turki leta 1571 v bitki pri Lepantu. Sredi 16. stoletja je krščanskim deželam Evrope grozila skrajna nevarnost s strani Turkov, ki so hoteli Evropi vsiliti svojo oblast in muslimansko vero. Turška mornarica je že zavzela nekatere grške otoke. Sultan si je hotel prisvojiti Sredozemlje, najprej Malto, potem Sicilijo in slednjič Neapelj. Papež sv. Pij V. si je že nekaj let pred bitko neprestano prizadeval, da bi združil sprte krščanske vladarje, da bi sklenili zvezo zoper Turke in se učinkovito uprli turški premoči. Vodstvo ladjevja je prevzel odlični admiral, mladi plemič Janez Avstrijski.

Papež je hotel prebuditi duhovne sile zaveznikov. V ta namen je določil post in javne molitve, zlasti molitev rožnega venca. Dal je razdeliti rožne vence med vojake. Admiral Andrea Doria je imel pri sebi na ladji kopijo slike Marije iz Guadalupe.

Dne 7. oktobra 1571 je bila nedelja. Tega dne so se člani bratovščin rožnega venca po vsem krščanskem svetu zbrali in v procesijah goreče molili rožni venec za zmago nad Turki. Prav tedaj se je razvnela slavna bitka. V nobeni pomorski bitki do tistega časa ni bilo udeleženega toliko bojnega ladjevja. Na ladjah kristjanov so bili postavljeni križi. Janez Avstrijski je pred bitko prvi pokleknil pred križem in prisrčno prosil Božje pomoči. Vsi vojaki na njegovih ladjah so sledili njegovemu zgledu. Kristjani so sijajno zmagali. V petih urah je bilo potopljenih 113 turških galej, zavzetih 117 ladij in osvobojenih 12.000 krščanskih sužnjev, ki so služili kot veslači na turških ladjah. Ta zmaga je imela odločilni pomen za nadaljnjo usodo Evrope.

Papež Pij V. je med bitko molil. Ob petih popoldne je odprl okno in sporočil: »Zmaga je dobljena.« Zanjo je zvedel po Božjem navdihu. To zmago je vrhovni poveljnik Janez Avstrijski pozdravil kot Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja bitko pri Lepantu, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«

Papež je iz hvaležnosti za znamenito zmago leta 1572 določil, naj se 7. oktobra praznuje spomin sv. Marije Zmagovalke. V litanije Matere Božje je dodal vzklik: »Pomoč kristjanov, prosi za nas.« Naslednje leto je papež Gregor XIII. odredil, naj se ta praznik odslej imenuje praznik naše ljube Gospe rožnega venca in naj se praznuje na prvo nedeljo v oktobru. Sv. Pij X. je odredil, naj se praznik vedno obhaja 7. oktobra. Danes ga obhajamo kot obvezni god. Z njim hoče Cerkev poudariti pomen rožnega venca, češčenje pa gre Materi Božji in po njej troedinemu Bogu. V Sloveniji so rožnovenski Materi Božji posvečene tri župnijske in pet podružničnih cerkva.

Dne 12. septembra 1683 je krščansko ljudstvo doseglo popolno zmago nad Turki v bitki pri Dunaju. Že meseca julija je 200.000 Turkov obkolilo Dunaj. Nevarnost je bila velika ne samo za Dunaj, ampak za vso krščansko Evropo. Vsi krščanski vojaki, ki so sodelovali v bitki, so bili 12. septembra pri sv. maši. Bitki, ki je trajala od jutra do večera, je poveljeval poljski kralj Jan III. Sobieski (+1696), zadnji evropsko pomembni poljski kralj. Nad 20.000 Turkov je obležalo na bojišču, ostali pa so zbežali. Ta velika zmaga pri Dunaju je pomenila začetek izgona Turkov iz Podonavja. Ljudje so za zmago veliko molili rožni venec, zlasti člani bratovščin rožnega venca. Tudi kralj Jan Sobieski ga je pogosto molil; molil ga je tudi, ko je po zmagi nad Turki vkorakal na Dunaj. Papež Inocenc XI. je v zahvalo za zmago nad Turki določil, naj se 12. september kot praznik Marijinega imena slavi po vsej Cerkvi.

Dne 12. septembra 1982 je monaška princesa Grace izgubila življenje v prometni nesreči. Ves svet je bil pretresen zaradi te tragične novice.

Leta 1956, ko se je »princesa Hollywooda« poročila s princem Ranierijem Monaškim, je prekinila briljantno filmsko kariero, da bi se posvetila možu in svojim otrokom. Grace po poroki ni hotela več igrati.

Malo pred smrtjo je v prid rožnega venca naredila izjemo. Ker je bila vneta katoličanka, se princesa ni uspela upreti odločnemu povabilu p. Peytona, apostola molitve rožnega venca po družinah. On je želel posneti nov film v cerkvi sv. Petra v Rimu, da bi spet spodbudil molitev rožnega venca. Grace se je po petindvajsetih letih premora vrnila pred kamere. V času snemanja je molila skrivnosti rožnega venca z navdušenjem in izredno gorečnostjo.

L'Appel du Coeur, D. et I. de Marie, n. 101

Redovnica Katarina Marija je bila prej poganka, budistka in »antiklerikalka« Takole pripoveduje: »Po posredovanju moje najstarejše sestre je moja mati hotela prestopiti v katoliško vero in me je prosila, da bi ji sledila. Moj odgovor je bil odločen: 'Ne in nikdar.' Dve leti duhovnega boja sta bili potrebni, da sem se končno odločila za krst. Toda nisem popolnoma verovala v Boga. Za krst sem zaprosila izključno zaradi ljubezni do moje mame in zato, da bi ji ugajala in nič več. Moja nevera je trajala do trenutka, ko je duhovnik oblil moje čelo s krstno vodo. V tistem trenutku, ko je voda curljala po obrazu, je moje kamnito srce drhtelo v neskončni ljubezni in moj pogled, uprt v križ, je govoril: 'Gospod, ljubim te.' Ob koncu maše mi je moja mati podarila rožni venec kot spomin na krst. Svojo mamo sem že videla vse dni moliti s to vrsto 'ogrlice'. Z njo je molila tudi ponoči. Njena podoba v molitvi, podobna obrazu lepe Gospe, je bila moja najljubša 'slika'. Vedela sem, da je molila zame, svojo 'izgubljeno' hčerko. Od mojega krsta naprej je molitev rožnega venca po zaslugi moje matere postala moja najljubša molitev.«

Leta 1948, pred 70 leti, je madžarski kardinal Mindszenty dejal: »Moje najgloblje hrepenenje je, da bi na milijone madžarskih družin vzelo v roke rožni venec in molilo k Mariji.« V svojem pastirskem pismu je zapisal: »V zgodovinskih dogodkih vidimo Božjo roko, tudi v nevarnostih in viharjih. Zaradi tega se naše zaupanje ne bo zmanjšalo. Zato vas prosimo, da svojo usodo izročite prek Marije v Božje roke. Vrnimo se k izvirom naše madžarske dediščine! Znova Devico Marijo imenujmo Kraljico, da bi našo usodo vzela v svoje roke.«

Tokrat se oglašam iz ortopedske bolnišnice v Valdoltri. Jutri bom ponovno operirana na desnem stopalu. Mislim, da se nekako pobiram iz kaosa, v katerem sem živela, oziroma sem mislila, da je takó. Rožni venec vsak dan molim najprej za Bernardovo družino, potem za moža, otroke in sebe, pa za sodelavke in bližnje. Moč molitve deluje, ker postajam sama veliko bolj strpna do moža in drugih, pa tudi mož je prijaznejši do mene.

M. N.

Nocoj sem bila na obisku pri starejši prijateljici. Povedala mi je o svojem sinu, odvisniku od alkohola: “Moj sin pride večkrat pijan domov. Kadar je prišel pijan domov, sva se vedno sprla in grdo prepirala. Bila sem zelo nesrečna. Sedaj se vedno, kadar pride takšen domov, umaknem v svoje prostore in molim rožni venec. Prepiri so izginili. Rožni venec me pomiri, prepreči prepir, je zdravilo za mojo rano ... Zaupam vanj in v usmiljenega Jezusa.” Pokazala je na veliko sliko usmiljenega Jezusa in dejala, da bo odslej med molitvijo rožnega venca večkrat pogledala to milostno podobo. Bogu hvala za takšne žene in Bogu hvala za rožni venec.

Marija

Redovnik je zapisal o svoji materi, ki se je poslavljala z rožnim vencem v roki: “Posebej močno izkustvo, kako silna je moč molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem, kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi.”

Filipini, ki jih je leta 1521 odkril Ferdinand Magellan, Španci pa so jih pričeli kolonizirati in evangelizirati leta 1565, so bili popolnoma pokristjanjeni v štiridesetih letih, ne da bi bila pri tem pretočena ena sama kaplja krvi. Tam je vladal mir, dokler 15. marca 1646 ni priplula v Manilo holandska protestantska flota. Zmedenost je bila velika. Filipini so imeli samo dva trgovska galeona, katoliško vero in rožni venec. V naglici so se pričeli oboroževati in dominikanski pater Conca je mornarjem vneto priporočal rožni venec, ki so ga molili na mostu v dveh zborih. V času od marca do septembra sta oba galeona petkrat napadla in prav tolikokrat zmagala, čeprav je to človeško nerazložljivo. Vsakič so bile protestantske bojne ladje odbite z vzklikom: »Naj živita vera v Kristusa in blažena Devica svetega rožnega venca!«

Med 200 filipinskimi mornarji je bilo samo 15 mrtvih. Ta zmaga je v Aziji rešila katolištvo. Od tedaj je na Filipinih izredno cenjena molitev rožnega venca.

Avstrijski komponist Wolfgang Amadeus Mozart je dejal: »Kadar pridem v Pariz, nikoli ne izpustim molitve rožnega venca in obiska Matere Božje od zmage.«

Agata, mati šestletne avtistične deklice Capucine, ki potrebuje neprestan nadzor tako podnevi kot ponoči, se je prijavila na narodni dan posta in molitve za Francijo. Spraševala se je, kako bi si mogla vzeti eno uro in pol časa za molitev vseh štirih delov rožnega venca. Povedala je:
»Dogajanje je potekalo naravno. Capucina je sama prišla k meni, se usedla na moja kolena in med vsem rožnim vencem ostala zelo mirna in predvsem zelo pozorna in osredotočena. Tega v življenju moje hčere nisem videla in doživela še nikoli. V trenutku neverjetne milosti je obe vodila skupna molitev z vsega sveta. Hvala, Marija, hvala, sv. Jožef, hvala, Gospod!

Agata, 2. februar 2013

Naloga matere je, vzgajati svoje otroke. Zdaj je najvišje Marijino poslanstvo, da je mati, Jezusova mati, istočasno pa tudi mati vseh ljudi. Rožni venec je prav tisto privilegirano sredstvo, s katerim Marija prične in nadaljuje vzgojo h krščanskemu življenju.

Naj bo naš rožni venec eden od naših delovnih pripomočkov. Vsaka zdravamarija, zmoljena z ljubeznijo in vero, je »čisto zrno«, ki pade na polje duš. Z veseljem naj torej drsi molek med našimi prsti.

Ko nas Marija vabi k premišljevalni molitvi rožnega venca, nam predlaga, da ji delamo družbo pri njeni vlogi matere. Ponavljanje istih besed predpostavlja sprejetje dejstva, da molitev ni bila povsem izčrpana pri prvem pozdravu, hkrati pa s tem uresničujemo Gospodove besede: »Potrebno je neprestano moliti in se ne naveličati.« Tako se uresničuje njegova obljuba: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje. Karkoli boste prosili v molitvi, imejte vero, da boste prejeli in se vam bo zgodilo.«

Drugače povedano, to neutrudno ponavljanje istih molitvenih obrazcev ustvarja ozračje ponižnosti in zaupanja, ki pritegneta Božjo milost.

Združenje Živi rožni venec je leta 1826 ustanovila laikinja, članica dominikanske družine, Pavlina Jaricot (izg. Žarikó, 1799-1862) iz Lyona, papež Gregor XVI. pa ga je potrdil 27. januarja 1832.

Pavlina je zasnovala 'Širjenje vere' kot gibanje za evangelizacijo in podporo afriških misijonov. Nekaj let kasneje ji je Pavlina Jaricot pridružila 'Živi rožni venec', ki je bil sestavljen iz skupine 15 oseb in se je tedensko sestajala. Vsak pripadnik je kot pri žrebanju potegnil eno od petnajstih skrivnosti, da bi jo molil vsak dan za namene članov skupine in za misijone.

Zaradi svojih lahko izpolnjivih zahtev in skupnostne oblike se je rožni venec mogel dotakniti mladih delavcev v Lyonu, ki so bili najbolj oddaljeni od Cerkve. Živi rožni venec je torej nekakšna mreža v Cerkvi, ki naj bi ustvarila žarišče molitve. Poudarjena je molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost.

V današnjem času so skupine živega rožnega venca sestavljene iz 20 oseb, ki molijo 20 skrivnosti rožnega venca. Živi rožni venec je navzoč povsod v katoliški Cerkvi in ga sestavljajo člani vseh starosti. Organiziran je v zelo preprosti obliki. Pri nas to združenje vodi p. dr. Leopold Grčar, frančiškanski pater na Brezjah.

Papež Benedikt XVI. je leta 2009 med drugim o rožnem vencu dejal:

Rožni venec ni pretekla verska praksa v smislu molitve minulih časov, ki se jih spominjamo z nostalgijo. Rožni venec doživlja novo pomlad. Ta molitev je nedvomno eno od zgovornih znamenj ljubezni, ki jo mlade generacije gojijo do Jezusa in njegove Matere.

Na tem svetu, ki je tako razdrobljen, nam rožni venec pomaga postaviti Kristusa v središče, kar je naredila Devica Marija, ki je v svoji notranjosti premišljevala to, kar je bilo rečeno o njenem Sinu. Kar je rekla, je tudi storila.

Kadar molimo rožni venec, spet oživijo pomembni in odločilni trenutki zgodovine odrešenja. Vnovič stopamo po poti Kristusovega poslanstva. Z Marijo se naše srce obrne k Jezusovi skrivnosti. Jezusa položimo v srce našega življenja, časa, naših mest s pomočjo kontemplacije in premišljevanja njegovih svetih skrivnosti v molitvi veselega, svetlega, žalostnega in častitljivega dela rožnega venca.

Marija nam pomaga sprejeti iz Jezusovih skrivnosti izhajajočo milost, da s pomočjo nas in naših vsakdanjih odnosov lahko 'namaka' družbo in jo očiščuje številnih negativnih sil ter jo odpira za Božjo novost.

Rožni venec, ki ga molimo pristno in ne površno, v resnici prinaša mir in spravo. V samem sebi vsebuje moč, ki zdravi v presvetem Jezusovem imenu, če ga v središču vsake zdravamarije kličemo z vero in ljubeznijo.

Kadar pri rožnem vencu ne gre za zgolj mehansko ponavljanje tradicionalnih molitev, je ta molitev svetopisemska meditacija, ki nas v družbi z Devico Marijo znova vodi skozi dogodke Gospodovega življenja. V našem srcu jih ohranja tako, kot je to delala sama v času zemeljskega življenja.

Naj ta dobra navada ne preneha! Naj se nadaljuje z veliko vnemo, da bi v Marijini šoli luč vere vedno bolj gorela v srcih kristjanov in v njihovih domovih.

Misli papeža Pija XII. leta 1951 o rožnem vencu:

Dobro nam je znana njena mogočna učinkovitost, da bi dosegli materinsko pomoč Device. Čeprav vsekakor ne obstaja samo en način molitve, da bi prišli do te pomoči, kljub temu mislimo, da je rožni venec najbolj primerno in učinkovito sredstvo. To kaže tudi njegov začetek, ki je bolj Božji kot človeški.

Pri ponavljanju ustnih molitev se pridružujemo premišljevanju svetih skrivnosti. Iz tega izhaja druga zelo velika prednost: vsi, tudi preprosti in manj izobraženi, najdejo v tem lahek in hiter način, da gojijo in ohranjajo svojo vero.

Iz pogoste meditacije skrivnosti duh zajema in nevidno črpa moč, ki jo skrivajo v sebi. Izredno se vnema v upanju za dosego večnih dobrin in prejema močno in milo spodbudo, da gre po trnjevi poti Kristusa in njegove Matere.

Sámo izrekanje istih molitev, ki se mnogokrat ponavljajo, te molitve ne vodi v nerodovitnost in dolgočasje, ampak ima čudovito moč, – to lahko izkusimo – da vliva zaupanje v molivca in prijetno vpliva na Marijino materinsko Srce!

Iz okrožnice Ingruentium malorum, 15. september 1951