Sestra
Lucija je 13. junija 1929 v kapeli hiše v Tuyu (Španija) imela videnje Presvete
Trojice in videnje ter razodetje Marijinega brezmadežnega Srca, ki se ji je
prikazalo tako kot že junija in julija 1917: Marija je imela v svoji levi roki
srce, obdano s trni, iz srca pa so izhajali plameni. Sporočila je, da Bog prosi
svetega očeta, naj posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Ker je Bog
Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), iz ljubezni ne ukazuje, ampak prosi. Tisti, ki je
naprošen, z ljubeznijo prošnjo izpolni. V obojestranski medsebojni ljubezni je
rešitev! Če človek odpove, sledijo posledice.
Lucijine
zapiske o videnju in Marijino sporočilo je dobesedno prepisal njen takratni
duhovni voditelj pater Gonsalves.
Bog prosi papeža, naj posveti
Rusijo
»Večkrat je prišel spovedovat v
našo kapelo p. Gonsalves. Spovedala sem se mu, in ker sem se dobro razumela z
njim, sem nadaljevala tri leta.
V tistem času me je naša Gospa
opozorila, da je prišel trenutek, ko naj bi Cerkvi sporočila njeno željo v
zvezi s posvetitvijo Rusije in z njeno obljubo, da jo bo spreobrnila. Sporočilo
se je zgodilo takole:
(Tuy, Španija, 13. junij 1929) –
Prosila in prejela sem dovoljenje svoje predstojnice in spovednika, da smem
vsak teden v noči s četrtka na petek med enajsto uro in polnočjo imeti sveto
uro.
Neke noči sem bila sama. Pokleknila
sem k ograji sredi kapele, da bi molila angelove molitve. Ker sem bila
utrujena, sem vstala in nadaljevala molitev z razprostrtimi rokami. Le večna
lučka je gorela. Naenkrat je vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na
oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši
svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na
njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega
drugega človeka. Nekoliko pod pasom je v zraku lebdel kelih z veliko hostijo,
na katero so kapljale kaplje krvi, ki so padale z obličja križanega in iz rane
na prsih. S hostije so te kaplje padale v kelih. Pod desnim prečnim tramom
križa je stala naša ljuba Gospa. Bila je naša fatimska Gospa s svojim
brezmadežnim Srcem v levi roki, brez meča in vrtnic, ampak s trnovo krono in
plameni … Pod levim prečnikom križa se je z velikimi črkami v smeri oltarja –
bile so tako čiste, kakor bi bile iz kristalno čiste vode – pojavil napis: MILOST IN USMILJENJE.
Razumela sem, da mi je bila
pokazana skrivnost Presvete Trojice in prejela sem umevanje te skrivnosti, ki
mi ga ni dovoljeno razodeti.
Ob koncu mi je naša ljuba Gospa
rekla:
'Prišel je
trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta
posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu
rešil. Božja pravičnost pogubi mnogo duš zaradi grehov, storjenih zoper mene,
ki prosim za zadoščevanje: žrtvuj se v ta namen in moli.'
O tem sem poročala svojemu
spovedniku, ki mi je ukazal zapisati, kar je naša Gospa želela.
Mnogo pozneje mi je naša ljuba
Gospa v nekem osebnem sporočilu [pred letom 1940] potožila:
'Niso hoteli
poslušati moje prošnje! Kakor francoski kralj bodo obžalovali, vendar bo
prepozno. Rusija bo razširila svoje zmote po vsem svetu ter priklicala vojne in
preganjanja Cerkve. Sveti oče bo moral trpeti.'«
Kako je bilo s francoskim kraljem? V letu 1689,
eno leto pred svojo smrtjo, je sv. Marjeta Marija Alacoque skušala z raznimi
sredstvi in pobudami posredovati francoskemu 'Sončnemu kralju' Ludviku XIV.
sporočilo s štirimi prošnjami Jezusovega presvetega Srca:
1) naj se kraljeve zastave opremijo s presvetim
Jezusovim Srcem;
2) naj se njemu v čast zgradi cerkev
3) in naj ga v njej moli in časti ves kraljevi
dvor;
4) naj kralj zastavi svojo avtoriteto pri
Svetem sedežu za to, da se doseže ena sveta maša v čast Jezusovemu presvetemu
Srcu.
Pa nič. Zdelo se je celo, kakor da kralj sploh
ne bi zvedel za to sporočilo.
Šele eno stoletje pozneje je
hotela kraljeva družina uresničiti sporočilo. Ludvik XVI. je leta 1792 sklenil,
da se bo posvetil Jezusovemu Srcu, toda to je storil šele, ko se je že znašel v
zaporu in je tam obljubil, da bo po svoji izpustitvi izpolnil vse prošnje, ki
jih je bila posredovala sveta Marjeta Marija. Za Božjo previdnost je bilo že
prepozno: 21. januarja 1793 je bil Ludvik XVI. usmrčen z giljotino.
Ludovik Ceglar k prej
omenjenemu Marijinemu besedilu pripominja: »Marija je prišla prosit za
posvetitev Rusije v najslovesnejši obliki: v kapeli, med sveto uro, po molitvi,
ki jo je otroke naučil moliti angel, v navzočnosti Presvete Trojice ob
prikazni, ki je spominjala na Kristusovo odrešilno delo. Poudarila je, da Bog
sam prosi za posvetitev Rusije in obljublja njeno rešitev.«
Marija je zdaj izpolnila
napoved iz leta 1917 in jo dopolnila z novimi pojasnili: čas za posvetitev je
prišel; opravi naj jo papež v občestvu z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog
Rusijo rešil.
Iz Marijinega sporočila iz
leta 1917 vemo, da bi ta rešitev, ob pravočasni izpolnitvi pogojev, obstajala v
spreobrnjenju Rusije in njeni rešitvi brezbožnega komunizma ter njegovih
posledic. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa
preganjanja.
Sestra Lucija je iz španskega
mesta Rianjo, kjer je bila na enomesečnem oddihu, 29. avgusta 1931 pisala škofu
Jožefu da Silva, kar ji je naročil Kristus:
»Sporoči mojim služabnikom,
da bodo glede na to, da posnemajo francoskega kralja v odlašanju spolnitve moje
prošnje, njemu sledili tudi v bridkosti. Nikoli ne bo prepozno, da se zatečejo
k Jezusu in Mariji.«
Posvetitev Rusije kot
zmagoslavje Marijinega Srca
Bog je najprej poslal prosit
za posvetitev Marijo, potem pa se je za posvetitev zavzemal Kristus, kakor se
vidi iz številnih pisem sestre Lucije. Ona si je vztrajno prizadevala, da bi za
posvetitev pridobila papeža. Pri tem se je obračala na razne vplivne osebnosti,
tudi na svojega škofa.
Iz Pontevedre je 21. januarja
1935 pisala spovedniku patru Gonsalvesu:
»Kar zadeva Rusijo, se mi
zdi, da bo našemu Gospodu zelo všeč, če si boste prizadevali, da bi sveti oče
izpolnil njegove želje.
Pred tremi leti je bil naš
Gospod precej nezadovoljen, ker se njegova prošnja ni izpolnila. Gospodu škofu
sem to pisno sporočila. Do danes me naš Gospod ni ničesar več prosil razen
molitev in žrtev. Ko z njim zaupno govorim, se mi zdi, da je pripravljen, kakor
je obljubil pred petimi leti, izkazati usmiljenje ubogi Rusiji, ki bi jo tako
zelo rad rešil.«
Pater Gonsalves je sestro
Lucijo vprašal, ali bi bilo primerno pritiskati, da dosežemo posvetitev Rusije.
Dne 18. maja 1936 mu je sestra odgovorila:
“Žal mi je, da se to še ni
storilo. Toda prav tako, kot je Bog ono prosil, je tudi to dopustil (…) Ali je
primerno pritiskati? Ne vem. Zdi se mi, da bi naš Gospod posvetitev sprejel in
izpolnil svojo obljubo, če bi jo sveti oče sedaj opravil. Brez dvoma bi
zadovoljil našega Gospoda in Marijino brezmadežno Srce.
Zaupno sem v globini duše o
zadevi govorila z našim Gospodom. Pred kratkim sem ga vprašala, zakaj ne
spreobrne Rusije, ne da bi njegova svetost opravila to posvetitev. Odgovoril
je:
‘Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje
Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in
postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega
brezmadežnega Srca.’ –
‘Toda, moj Bog, sveti oče mi
ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’ –
‘O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo izvršil, a bo
prepozno. Pa tudi tako bo Marijino brezmadežno Srce rešilo Rusijo. Njej je
zaupana.’”
Ludovik Ceglar poroča, da so
to pismo »pokazali Janezu Pavlu II. po atentatu leta 1981. Po branju se je
zjokal in sklenil, da bo posvetitev Rusije čimprej opravil.«
Leirijski škof Jožef da Silva
je v marcu leta 1937 pisal papežu Piju XI.:
»Od treh otrok, ki se jim je
naša Gospa prikazala, sta dva umrla, tretja pa je redovnica v redu svete
Doroteje v Španiji.
Ta redovnica me prosi, naj
sporočim Vaši svetosti, da po nebeškem razodetju dobri Bog obljublja končati
preganjanje v Rusiji, če bi Vaša svetost blagovolila izvršiti in bi naročila
vsem škofom sveta, da enako opravijo slovesno in javno dejanje zadoščenja in
posvetitve Rusije presvetima Srcema Jezusa in Marije (…)«
Škofovo pismo so v Rimu
dobili konec marca 1937, a takrat niso ničesar ukrenili (CPro 62–63).
Sestra Lucija je 21. januarja
1940 pisala patru Gonsalvesu: »Žal mi je, da kljub navdihom Svetega Duha čas ni
bil izkoriščen. Tudi naš Gospod toži zaradi tega. Dejanje posvetitve bi
potolažilo njegovo pravičnost in odvrnilo bič vojne, ki zajema države od
Španije do Rusije. Naj Bog približa ta trenutek. Bog je tako dober, da je vedno
pripravljen nam izkazati usmiljenje. Zato je Božja volja, da se obnovi prošnja
na Sveti sedež. Če nam ne bo dan mir po tem dejanju [posvetitve], bo vojne
konec, kadar bodo mučenci prelili dovolj krvi, ki bo potolažila Božjo
pravičnost.«
Lucijino prizadevanje za
posvetitev Rusije razodeva njeno vztrajnost, hkrati pa tudi ponižnost in
spoznanje, da je zakasnitev posvetitve dopustil Bog zaradi naših grehov. Dne
15. julija 1940 je pisala patru Gonsalvesu:
»Kar zadeva posvetitev
Rusije, ni bila izvršena v maju, kakor ste pričakovali. Opravila se bo, a ne
tako brž. Bog je to sedaj dopustil, da kaznuje svet za njegova hudodelstva.
Pošteno zaslužimo. Potem bo uslišal naše uboge molitve. Silno me boli, da ni
bila izvršena. Medtem pa se pogublja toliko duš!«
Dne 18. avgusta 1940 je zopet
pisala patru Gonsalvesu:
»Menim, da je všeč našemu
Gospodu, da se nekdo zavzame pri njegovem namestniku na zemlji za uresničitev
njegovih želja. Toda sveti oče je sedaj še ne bo izvršil. Dvomi o resničnosti
in ima prav. Naš dobri Bog bi mogel s kakim čudežem jasno pokazati, da je on
tisti, ki prosi. Vendar izkoristi ta čas, da s svojo pravico kaznuje svet
zaradi toliko hudodelstev in ga pripravi za popolnejšo vrnitev k njemu. Dokaz,
ki nam ga daje, je izredno varstvo Marijinega brezmadežnega Srca nad
Portugalsko zaradi opravljene posvetitve (…) Če vam je le mogoče, nikoli ne
opustite priložnosti, da bi pri svetem očetu obnovili našo prošnjo. Morda bomo
vendarle skrajšali ta čas [trpljenja]. Sveti oče se mi zelo smili in v svojih
skromnih molitvah in žrtvah veliko prosim za njegovo svetost.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar