Družina, skupnost oseb

"V zakonu in družini se oblikujejo raznovrstni medsebojni odnosi – zakonski, očetovski, materinski, otroški, bratsko-sestrski; vsi ti uvajajo sleherno osebo v človeško družino in v Božjo družino, ki je Cerkev" (O družini, 15,1). Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je torej skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok ter sorodnikov. Njena naloga je zvesto živeti v edinosti in si stalno prizadevati za pristno skupnost oseb. "Kolikor je družina občestvo in skupnost oseb in mora to vedno bolj postajati, najde v ljubezni vir in trajno spodbudo, da vsakega svojega člana sprejema, spoštuje in podpira v dostojanstvu njegove osebe kot žive podobe Boga" (O družini 22,1).

Notranje počelo, trajna moč in poslednji cilj te naloge je ljubezen – nadaljuje apostolsko pismo O družini – saj družina brez ljubezni ni skupnost oseb ter brez nje ne more živeti, rasti in se izpopolnjevati kot skupnost oseb. "Človek brez ljubezni ne more živeti" (Človekov Odrešenik 10). Ljubezen med možem in ženo poraja ljubezen tudi med drugimi člani družine: med starši in otroki, brati in sestrami, sorodniki in domačimi, in vodi družino k vedno globljemu občestvu.