Minilo je 115 let od posvetitve sveta presvetemu Jezusovemu Srcu

Iz Varšave je papež Janez Pavel II. ob stoletnici posvetitve vsega človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu, 11. junija 1999, naslovil pismo na vse vernike sveta. Ob petnajstletnici tega pisma objavljamo nekaj značilnih odlomkov.

Stota obletnica posvetitve vsega človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu, ki jo je za vso Cerkev določil moj predhodnik Leon XIII. in je bila izvršena 11. junija 1899, vzbuja v nas hvaležnost do Tistega, ki nas ljubi in nas je osvobodil naših grehov s svojo lastno krvjo, ki je naredil iz nas kraljestvo duhovnikov za svojega Boga in Očeta. Ta srečna okoliščina je zelo primerna za razmislek o pomenu in vrednosti tistega pomembnega dejanja Cerkve.

Posvetitev človeškega rodu iz leta 1899 je zelo pomemben korak na poti Cerkve in jo velja tudi danes obnavljati vsako leto na praznik Srca Jezusovega.

Kristjan, ki se pred svojo nalogo nove evangelizacije zazre v Srce Kristusa, Gospodarja časa in zgodovine, se mu posveti in mu posveti tudi svoje brate, odkrije, da je nosilec njegove luči. Ker ga navdihuje Kristusov duh služenja, pripomore k temu, da se odpira vsem človeškim bitjem možnost, da se dvigajo in bližajo svoji osebni in občestveni uresničitvi. “Od Kristusovega Srca se namreč človeško srce uči spoznavati pravi in edini smisel svojega življenja in svoje usode, razumeti vrednost pristnega kršanskega življenja, se varovati stranpoti človeškega srca in povezati sinovsko ljubezen do Očeta z ljubeznijo do bližnjega.”

Zato želim izraziti svoje priznanje in spodbudo vsem tistim, ki v Cerkvi, s kateregakoli naslova, še naprej gojijo, poglabljajo in širijo češčenje Kristusovega Srca s času primernimi načini in govorico in ga tako ohranjajo in prenašajo prihodnjim rodovom v izvirnem duhu, ki je vedno prežemal to češčenje. Gre za to, da tudi danes vodimo in usmerjamo vernike, da uprejo v molitvi svoj pogled na skrivnost Kristusa, Človeka-Boga, da bi postali možje in žene notranjega življenja, osebe, ki čutijo in živijo klic v novo življenje, klic k svetosti, klic k zadoščevanju, kar je apostolsko sodelovanje pri rešitvi sveta.

Če bomo vernikom pomagali, da odkrijejo svoj krst, se bodo bolj zavedali svoje apostolske razsežnosti in poklicanosti, da jo živijo z razširjanjem ljubezni in s poslanstvom evangelizacije. Vsi, ki ljubijo Kristusa, dobrega Pastirja, in oblikujejo svoje srce po njegovem Srcu, ga bodo bolj zavzeto prosili, naj pošlje Cerkvi pastirje po svojem Srcu; takšne pastirje, ki so pripravljeni iti po poteh sveta in oznanjati vsem, da je On Pot, Resnica in Življenje. Temu se bo pridružilo tudi konkretno delovanje za vzgojo mladih, da bi bili odprti za glas Svetega Duha in bi dopustili, da odmevajo v njihovih srcih velika pričakovanja Cerkve in človeštva. Da bi se odzvali Kristusovemu povabilu, da se skupaj z njim posvetijo, navdušeni in radostni, za življenje sveta.