Iz
Varšave je papež Janez Pavel II. ob
stoletnici posvetitve vsega človeštva presvetemu Srcu
Jezusovemu, 11. junija
1999, naslovil pismo na vse vernike sveta. Ob petnajstletnici
tega pisma
objavljamo nekaj značilnih odlomkov.
Stota
obletnica posvetitve vsega človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu,
ki jo je za
vso Cerkev določil moj predhodnik Leon XIII. in je bila izvršena
11. junija
1899, vzbuja v nas hvaležnost do Tistega, ki nas ljubi in nas je
osvobodil
naših grehov s svojo lastno krvjo, ki je naredil iz nas
kraljestvo duhovnikov
za svojega Boga in Očeta. Ta srečna okoliščina je zelo primerna
za razmislek o
pomenu in vrednosti tistega pomembnega dejanja Cerkve.
Posvetitev
človeškega rodu iz leta 1899 je zelo pomemben korak na poti
Cerkve in jo velja
tudi danes obnavljati vsako leto na praznik Srca Jezusovega.
Kristjan, ki se pred
svojo nalogo nove
evangelizacije zazre v Srce Kristusa, Gospodarja časa in
zgodovine, se mu posveti
in mu posveti tudi svoje brate, odkrije, da je nosilec njegove
luči. Ker ga
navdihuje Kristusov duh služenja, pripomore k temu, da se odpira
vsem človeškim
bitjem možnost, da se dvigajo in bližajo svoji osebni in
občestveni
uresničitvi. “Od Kristusovega Srca se namreč človeško srce uči
spoznavati pravi
in edini smisel svojega življenja in svoje usode, razumeti
vrednost pristnega
kršanskega življenja, se varovati stranpoti človeškega srca in
povezati
sinovsko ljubezen do Očeta z ljubeznijo do bližnjega.”
Zato želim izraziti svoje priznanje in spodbudo
vsem tistim, ki v Cerkvi, s
kateregakoli naslova, še naprej gojijo, poglabljajo in širijo
češčenje
Kristusovega Srca s času primernimi načini in govorico in ga
tako ohranjajo in
prenašajo prihodnjim rodovom v izvirnem duhu, ki je vedno
prežemal to češčenje.
Gre za to, da tudi danes vodimo in usmerjamo vernike, da uprejo
v molitvi svoj
pogled na skrivnost Kristusa, Človeka-Boga, da bi postali možje
in žene
notranjega življenja, osebe, ki čutijo in živijo klic v novo
življenje, klic k
svetosti, klic k zadoščevanju, kar je apostolsko sodelovanje pri
rešitvi sveta.
Če
bomo vernikom pomagali, da odkrijejo svoj krst, se bodo bolj
zavedali svoje
apostolske razsežnosti in poklicanosti, da jo živijo z
razširjanjem ljubezni in
s poslanstvom evangelizacije. Vsi, ki ljubijo Kristusa, dobrega
Pastirja, in
oblikujejo svoje srce po njegovem Srcu, ga bodo bolj zavzeto
prosili, naj
pošlje Cerkvi pastirje po svojem Srcu; takšne pastirje, ki so
pripravljeni iti
po poteh sveta in oznanjati vsem, da je On Pot, Resnica in
Življenje. Temu se
bo pridružilo tudi konkretno delovanje za vzgojo mladih, da bi
bili odprti za
glas Svetega Duha in bi dopustili, da odmevajo v njihovih srcih
velika
pričakovanja Cerkve in človeštva. Da bi se odzvali Kristusovemu
povabilu, da se
skupaj z njim posvetijo, navdušeni in radostni, za življenje
sveta.
