Sto let našega častnega člana Staneta Gorca

V soboto, 28. aprila 2012, bo minilo sto let, odkar se je rodil v Veliki Loki v družini s 17 otroki, kot trinajsti po vrsti, naš častni član (familiar) gospod Stane Gorec.

Imel je srečo, da se je rodil pred sto leti, kajti danes bi se sploh ne mogel roditi, ker družin s trinajstimi (kaj šele s sedemnajstimi!) otroki ni več. Bil je povsod zadovoljen.

Njegov nasvet mlajšim: Ravnajte se po načelu MOLI IN DELAJ!

Tako imate več možnosti, da dosežete sto let. Njegova pet let mlajša sestra Lojzka živi v Zagrebu, vsi drugi pa so se že poslovili s tega sveta.

Obiskali smo ga na domu. Počuti se zdravega, le noge ga več ne ubogajo, da bi kaj več hodil. Pred štirimi leti je še bral berilo v župnijski cerkvi Ljubljana-Ježica.

Najbrž je bil pri 96 letih najstarejši cerkveni bralec v Sloveniji. Na branje berila se je doma tako temeljito pripravil, da ga je znal skoraj na pamet. Zato ga ni bral, ampak ga je govoril. Sploh je zelo rad bral v cerkvi. Bil je tudi cerkveni pevec in je 40 let pel na koru.

Šolal se je v Šentlovrencu, kjer je naredil dva razreda osnovne šole. Pri krojaču v Veliki Loki se je naučil šivanja. Izpit za pomočnika krojača je naredil v Novem mestu. Do 1937 je bil v službi pri privatniku, nato pa trideset let v tovarni nogavic Vidmar v Stožicah, kjer ni bil le krojač, ampak je tudi popravljal stroje.

Od 1981 pa do 2005 je z veseljem občasno prihajal v stiški samostan, kjer je vsej samostanski družini šival redovne in civilne obleke. Ker so redovne obleke precej drugačne od svetnih, se je moral najprej tega naučiti.

Sploh se je v samostanu zelo dobro počutil. Bil je že vdovec in je celo mislil, da bi tudi zase napravil redovno obleko, a Božja volja je bila drugačna.

Takratni opat Anton Nadrah ga je iz hvaležnosti za vse usluge samostanu, ki jih je delal za »Božji lon«, sprejel med samostanske častne člane – familiare. To je bilo na samostanski praznik svetega Bernarda, 20. avgusta 1990. Ko po 24 letih šivanja v samostanu ni mogel več šivati, je samostan zelo pogrešal, kajti v njem je z veseljem molil in delal.

Kot stoletnik živi v lastnem stanovanju (Tesovnikova 28, Ljubljana), za katerega pravi: »To je moj samostan.« Dejansko živi kot menih puščavnik in je z vsem zadovoljen. Dopoldanski čas je čas za molitev, saj zmoli po pet rožnih vencev na dan in še mnoge druge molitve.

V svoji skromnosti pravi: »Rad bi molil, pa ne znam. Ne vem, če je moja molitev kaj vredna.« Razumemo, da je pri teh letih težko biti zbran, saj se tudi nam mlajšim to ne posreči. A Bog gleda na srce in tudi neprostovoljno raztreseno molitev z veseljem sprejme in upošteva. Ker dragi Stanko ne more hoditi, zelo pogreša cerkev.

Dokler je mogel, je šel vsak dan k svoji pokojni ženi na pokopališče, zvečer pa v cerkev.

Vsak dan popoldne gospod Stanko veliko bere. Ima bogato knjižnico in večino teh knjig je tudi prebral. Dobiva tudi več revij. Rad pove, da se pozna s pisateljem Rebulo in v Družini vedno z zanimanjem prebere njegov prispevek.

Dobiva in bere tudi naše glasilo V Materini šoli, ki ga rad bere. Tako bi lahko rekli, da se zdaj v svojem življenju ravna po pravilu: MOLI IN BERI!

Dokler je mogel, je zelo rad delal. Poleg šivanja, tudi šivanja ministrantskih oblek in alb ter redovniških oblačil, je tudi zidal in sploh ljudem pomagal. Dejal je: »Je tako veselo, če človek dela!«

Člani samostanske družine, ki še vedno nosimo obleke, ki jih je on z ljubeznijo naredil, gospodu Stanku ob stoletnici iz srca čestitamo, zanj molimo in mu želimo blagoslovljen in v Bogu bogat večer njegovega življenja ter se mu zahvaljujemo za vse, kar je v življenju dobrega storil, tudi za njegove molitve, ki jih dobri Bog z veseljem sprejema.

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2012 - MAJ

• 4. – 6. mag. Jože Kukman, zdravo življenje
• 5. – 6. Zavod F. Baraga, pevke NM
• 13. romanje Bernardove družine (Sladka Gora, Slomškov grob Maribor)
• 13. ob 19³⁰ g. apostolski nuncij, fatimska pobožnost v baziliki
• 18. – 20. p. Branko Petauer, osnove fotografije
• 19. popoldne Edson Glauber, Brazilija, pobožnost k najčistejšemu srcu sv. Jožefa
• 20. molitvena skupina
• 25 ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Opatovi kapeli
• 26. – 27. Skupnost Emanuel

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Ljubezen Božjega Srca (4)

Bog ljubi grešnike z usmiljeno ljubeznijo

Božje usmiljenje do nas grešnikov lepo razodevajo Jezusove prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu (Lk 15). Presenetljivo je, kako veliko veselje povzroči v nebesih vsak grešnik, ki se spreobrne. Dobro je, da to vemo. Tako se bomo bolj potrudili za svoje spreobrnjenje.

Jezus je dobri pastir, ki z usmiljeno ljubeznijo išče stoto, izgubljeno ovco, dokler je ne najde. “In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja” (Lk 15,5–7).

V priliki o izgubljeni drahmi Jezus govori o ženi, ki ima deset drahem. Ko eno izgubi, jo “skrbno išče, dokler je ne najde. In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne” (Lk 15,8–10).

V priliki o izgubljenem sinu je oče, ki predstavlja nebeškega Očeta, pojasnil starejšemu sinu, ki ni mogel razumeti očetove naklonjenosti do mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15,32).

Jezusu so njegovi nasprotniki očitali, da je “prijatelj cestninarjev in grešnikov” (Mt 11,19; Lk 7,34), ker je bil pri mizi skupaj z grešniki. S tem jim je pokazal svojo usmiljeno ljubezen. Ta nezaslužena in zanje presenetljiva ljubezen jih je vodila k spreobrnjenju.

Apostol Peter je Gospoda trikrat zatajil. Gospod se je z usmiljeno in nezasluženo ljubeznijo ozrl na Petra. Nič ni bilo očitanja, nič karanja v Gospodovem pogledu. Peter je šel ven in se v očiščujočem kesanju bridko zjokal (prim. Mt 26,75). Kako čudovito je Jezusovo usmiljenje do javne grešnice, desnega razbojnika in nevernega apostola Tomaža!

Mala Terezija je v Povesti duše izpovedala: “Da, čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče zagrešiti, bi se s srcem, strtim od kesanja, vrgla Jezusu v naročje, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrne k njemu.”

Božjo usmiljenost je Mala Terezija slavila takole: “Meni je izkazal svojo neskončno usmiljenost. Skozi to lečo gledam vse njegove druge lastnosti. Vse se mi zdijo odete v ljubezen, tudi pravičnost: ta še bolj kakor katera druga.”

Dva meseca in pol pred svojo smrtjo je dala ista svetnica materi Agnezi Jezusovi navodilo, kaj bi še rada povedala v svoji Povesti duše: “To povejte, mati, da bi imela vedno isto zaupanje, tudi če bi storila vse zločine, ki so sploh možni. Čutila bi, da bi bila vsa ta množica grehov kakor kaplja vode na žarečo žerjavico.”

Bog nas ljubi tudi v trpljenju

Marsikdo se sprašuje: Zakaj toliko bolečin, solza in obupa? Zakaj toliko nedolžnih trpi? Zakaj je toliko naravnih nesreč, neozdravljivih bolezni, krivic? Zakaj Bog vse to dopusti? Človek težko razume, da zato, ker nas ljubi.

Bog je vedno ljubezen.

• Človeka je ustvaril takšnega, da je sposoben ljubiti Boga in vsakega človeka.
• Da človek more ljubiti, mora biti svoboden.
• Zato je Bog človeku podaril svobodno voljo.
• Človek se mora svobodno odločiti za ljubezen.
• K človekovi svobodi pa spada tudi to, da se more odločiti za dejanje, ki je ljubezni ravno nasprotno.
• To dejanje običajno prinaša trpljenje.
• Za to trpljenje ni odgovoren Bog, ampak človek.
• Človek, ki premalo skrbi za svoje zdravje, je kriv za različne bolezni.
• Pijan šofer, ki povozi človeka, je sam kriv za smrt in nastalo trpljenje sorodnikov.
• Tudi za marsikatero naravno katastrofo je človek sam kriv, ker se do okolja ne obnaša tako, kakor bi bilo treba. Povzročitelj je človek in ne Bog.

Ker je svoboda tako velika vrednota in je nujno povezana z ljubeznijo,

• Bog pusti človeku svobodo, čeprav ve, da jo bo ta zlorabil in bo sebi in drugim povzročil trpljenje. Oče je v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu pustil, da je sin odpotoval v daljno deželo in tam “z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje” (Lk 15,13). Ko ga je zadelo trpljenje zaradi lakote in osamljenosti, je šel vase in se skesan vrnil k svojemu očetu.
• Človek ne ve, kaj je zanj dobro. Edino Bog ve, kaj je za nas z vidika večnosti najboljše. Treba je, da Bogu kot svojemu duhovnemu zdravniku popolnoma zaupamo. Verovati moramo, da nas ljubi tudi takrat, ko nas zadene trpljenje. Hoče nam v trpljenju pomagati. Treba je, da se z zaupanjem obračamo nanj. Sv. Maksimilijan Kolbe je dejal: “Zunanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvetijo.” Večkrat nas šele različne preizkušnje pripeljejo k spoznanju Boga in njegove ljubezni.
• Sv. Pavel, ki je veliko trpel po nedolžnem, je globoko doumel pomen in smisel trpljenja. Zapisal je: Za Kristusa “prenašam celo verige, kakor bi bil hudodelec. Vendar Božja beseda ni vklenjena. Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli rešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, v večno slavo. Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali” (2 Tim 2,9-12).
• Po vsakem trpljenju naših bližnjih nas kliče Bog: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in tolažbo!
• Mnoge nesreče so učinek narave, ki je prizadeta zaradi izvirnega greha in osebnih grehov, hkrati pa jih Bog dopušča iz ljubezni do človeka.
• Da gre pri tem za posebno Božjo ljubezen, dostikrat ne spoznamo takoj. V marsikaterem primeru bomo to spoznali šele tedaj, ko bomo prestopili prag večnosti. Vsekakor je treba gledati z vidika večnosti. Ko bomo onstran smrti, bomo na trpljenje gledali drugače, kakor gledamo zdaj, ko smo še tujci in popotniki.

p. Anton

Naše spreobrnjenje, pogoj za novo evangelizacijo (2. del)

Škof dr. Peter Štumpf duhovnikom, Stična, pepelnica, 22. 2. 2012

Kako zelo se je Kalvarija dotaknila matere Terezije. Tega dolgo nismo vedeli, dokler nismo imeli možnosti prebrati njenih Zasebnih spisov. »Mi boš odrekla?«, je odmevalo vprašanje Križanega 55 let v njeni duši. Ves čas je v molitvi in službi najbolj ubogim tešila žejo križanega Gospoda po ljubezni, pri tem pa niti za trenutek ni doživela Božje bližine ali tolažbe.

Svojo duhovno temò je s pomočjo duhovnega voditelja dojela kot pot, po kateri križani Gospod prihaja do izmučenih, trpečih in izgubljenih duš. Svoje mesto v raju je razumela kot nenehno odsotnost, saj je obljubila, da bo tudi po smrti med ljudmi prižigala luč tam, kjer je temà. Tisti, ki so se pridružili materi Tereziji na poti, so se spreobrnili, spremenili način življenja.

Mati Terezija je menila, da sta zaskrbljenost in trpljenje znamenje Jezusovega poljuba. Nekemu prijatelju je zaupala: »Če sem nevesta križanega Jezusa, me mora poljubiti. Seveda, žeblji me bodo boleli. Če se približam kroni, me bodo trni ranili.« (Pridi, bodi moja luč, 305).
Gotovo je bil tega poljuba deležen spreobrnjeni razbojnik.

Na Kalvariji se srečamo dobri in hudobni. Na Kalvariji se odloča: za ali proti Jezusu.
Na Kalvariji so tudi ljudje, ki trpljenje s hudobijo delajo za še hujše in neznosnejše. S sarkazmom dodatno tolčejo svoje žeblje v Jezusa. To so voditelji ljudstva, rimski vojaki, eden od razbojnikov. Z zasramovanjem so šli do konca in si dali duška. Niso imeli nobenega usmiljenja. Celo eden od razbojnikov ga je sramotil: »Ali nisi ti Mesija, reši sebe in naju« (Lk 23, 39)!«

Luka pravi, da ga je razbojnik preklinjal. Ali je to razbojnik počel iz bolečine ali iz ihte, naj Jezus že enkrat nekaj stori in hitro reši vse tri?! Razbojnik je nestrpen, življenje uhaja, Jezus pa ne stori nič, da bi vsem trem ohranil življenje.

Vse tri skupine, voditelji ljudstva, rimski vojaki in razbojnik Jezusu na križu kričijo: »Reši sebe!« To pomeni, da od njega pričakujejo dejanja, ki bi dokazovala, da je Mesija. Hudobni ljudje na Kalvariji nehote pričujejo to, kar je namen celotnega Lukovega evangelija: Jezus je Rešitelj vsega stvarstva.

Že ob njegovem rojstvu so angeli oznanili: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2, 11). Tako se Jezus razodeva kot Mesija na začetku svojega poslanstva in končno na križu. Na začetku so njegovo mesijansko poslanstvo oznanili angeli, sedaj na Kalvariji pa preklinjevalci, grobijani, vojaki in razbojnika.

V glasu te kalvarijske drhali odmeva hudičeva skušnjava: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu naj postane kruh …če mene moliš, bo vse to tvoje, …. če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol ...(prim. Lk 4,1–11).

Medtem ko v puščavi Jezus hudiču daje jasne odgovore, na križu molči. Prav ta molk s križa nam pušča dvome: »Pa je Jezus Kristus res Mesija, Odrešenik sveta, če pa ne more rešiti niti sebe ne razbojnikov?«
To vprašanje ni samo od takrat. Izziva ljudi tudi danes, tudi verne. Vsakič, ko nas prizadene prevara, krivica, pokvarjenost, nasilje, teptanje človekovih pravic, zločini ali pa celo grehi Cerkve, v nas butne dvom: Če je Jezus zares Odrešenik, Mesija, zakaj dovoli vse to? Ali ni Križani en sam poraz in nedorečenost?

Ozrimo se k spreobrnjenemu razbojniku. Grajal je svojega sotovariša v hudodelstvu in agoniji na križu.
Luka zapiše: »Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi« (Lk 23, 40)? Razbojnik je očitno že prejel milost spreobrnjenja, saj se je pričel bati Boga.

Odprl se je Bogu in v njem dobil vse potrebno spoznanje in modrost. Zato je spreobrnjeni razbojnik lahko spoznal in priznal svojo krivdo in Jezusovo nedolžnost. To je tudi javno izpovedal: »In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega« (Lk 23,41)! S tem ko je spreobrnjeni razbojnik vključil svojega sotovariša v odgovornost za hudodelstva, je hotel tudi njega popeljati na pot spreobrnjenja. Na nek način je postal apostol.

Spreobrnjeni razbojnik je prvi pričevalec Jezusove nedolžnosti. Za njim je to storil rimski stotnik, ki je slavil Boga in pričeval: »Zares, ta človek je bil pravičen …« (Lk 23, 47)!

Duhovne prireditve v Stični v letu 2012 - APRIL

APRIL

• 10. teološki simpozij za ljubljansko nadškofijo in novomeško škofijo
• 13. – 14. p. Avguštin Novak, učimo se od čebel, za fante
• 13. – 15. p. Andrej Benda, zakonci z otroki
• 15. ob 15h v cerkvi nedelja Božjega usmiljenja (p. Anton Nadrah)
• 20. – 22. p. Lojze Markelj, zakonci z otroki
• 25 ob 9¹⁵ seja odbora JMS
• 27. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Opatovi kapeli
• 28. – 29. Skupnost Emanuel

Marija pod Jezusovim križem

Marija pod Jezusovim križem

Marija pod Jezusovim križem

Še ena evangeljska stran, ki nam razodeva Marijino Srce, je tista, ki govori o Jezusovi Materi, ko stoji pod križem svojega Sina (prim. Jn 19,25–27).

 Marijino Srce, ki ga prikazovanja v Fatimi razodevajo kot žalostno in razžaljeno zaradi grehov, ki so storjeni zoper Jezusa in Marijo samo, je tisto srce, ki je bilo deležno trpljenja Sina, ki umira za grešnike.

Lahko torej gledamo na Marijino srce kot na srce polno usmiljenja, ker je spoznalo, z materinsko intenziteto, srce svojega Sina, ki umira brez sleherne zamere, v molitvi k Očetu, naj odpusti njegovim morilcem (prim Lk 23,34).

Tudi v tem smo poklicani, da posnemamo Marijino Srce. Kot poudarja apostol Pavel, Sveti Duh, ki nam je bil dan, podpira našo molitev, “prihaja na pomoč naši slabotnosti” (Rim 8,26), ki tako pogosto ne zmore izgovoriti besede molitve in odpuščanja. Sam Duh, ki prebiva v nas, posreduje pri Očetu v skladu z Božjimi načrti, ki so načrti sprave in miru.

On posreduje Očetu tisto željo po bratstvu, ki jo pogosto frustrira naša slabotna volja. On razliva v naša srca tisto tolažbo miru, ki nam jo more dati le Gospod (prim. Jn 14,27). Predragi, to so sveti sadovi Marijinega brezmadežnega Srca, ki ga je obiskal Sveti Duh in ga naredil za “Tempelj Gospodov”.

Vendar, najlepši izmed vseh sadov, pravi povzetek in krona duhovnosti Jezusovega učenca, je tisti “zgodi se”, ki ga je Marija izrekla angelu, še več Bogu samemu: Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi” (Lk 1,38).

Lahko torej razumemo, kar je zapisal kardinal Ratzinger v komentarju k objavi “tretje fatimske skrivnosti”: “Češčenje brezmadežnega Marijinega Srca je torej približanje tej naravnosti srca, v kateri “fiat” – zgodi se tvoja volja – postane oblikujoče središče celotne egzistence.

” Da, Marijino brezmadežno Srce je “čisto srce” o katerem govorijo evangelijski blagri: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8); srce, ki je v poslušnosti vere zedinjeno z Božjo voljo: zato je to srce zmožno “gledati” Boga.

V prikazanju trem pastirčkom, 13. julija 1917, je Marija svečano razglasila to gotovost: “Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce (…) in svetu bo dano obdobje miru”. Da, to bo zmaga – še naprej komentira bodoči papež Benedikt XVI. – da, odkar ima Bog sam človeško srce, po Marijinem “zgodi se”, “svoboda za zlo nima več zadnje besede”.

S ponižno in veliko močjo prosimo Očeta v tej evharistiji, naj ponovno izlije na nas Svetega Duha, da bi naredil iz našega srca, tako kot iz Marijinega prečistega Srca, tempelj njegove navzočnosti, “kraj” našega “da” Gospodu, da bi – preko naše svobode, ki se odloči zanj – Bog, ki si je privzel človeško srce, nadaljeval neutrudno ljubiti, ozdravljati in obnavljati srca vseh ljudi. Amen!

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Nagovor kardinala Dionigija Tettamanzija, milanskega nadškofa
Fatima, 13. septembra 2011

Predragi!



 Kardinala Dionigi Tettamanzi

 Med najbolj dragocenimi dediščinami, ki so nam jih zapustila Marijina prikazovanja v Fatimi, je pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca.

V tretjem prikazanju pastirčkom, 13. julija 1917, Devica razodene skrivnost, ki je sestavljena iz treh delov.

 Potem ko jim pokaže kraj možnega večnega pogubljenja ljudi, jim pove, da Bog namerava – zato, da bi jih obvaroval te tragične usode – vzpostaviti v svetu pobožnost do Brezmadežnega Srca Jezusove Matere.

V letih, ki sledijo, v videnjih, ki jih Devica Marija nakloni redovni sestri Luciji, doreče vsebino te pobožnosti z dvema poudarkoma: prvi je zadostilna molitev na pet zaporednih prvih sobot v mesecu, drugi je posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo izvršil sveti oče v občestvu z vsemi škofi sveta.


In prav v tej luči duhovnosti Marijinega Srca želimo danes premišljevati Božjo besedo te votivne maše na čast Devici Mariji, “Tempelj Gospodov”.

Marijino deviško naročje, “Gospodovo svetišče”

V resnici nam evangelij oznanjenja in molitveni obrazci te svete maše govorijo, da je “Marijino deviško naročje” “Gospodovo svetišče”. “Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus” (Lk 1.31). Skrivnost tega oznanjenja mlademu dekletu iz Nazareta je poudarjena v uvodni prošnji tega evharističnega zbora, ki se obrača na Očeta kot tistega, ki je “v deviškem naročju Device Marije pripravil vredno bivališče svojemu Sinu Kristusu”.

Prav ta liturgični obrazec nam pomaga razumeti globoko vez med edinstveno Marijino izkušnjo in splošno izkušnjo vere, h kateri smo vsi poklicani. Liturgično besedilo nam namreč pove, da najprej obstaja “skrivnostno delovanje Duha,” s katerim Bog pripravlja sebi bivališče “v srcih vernikov”.

Da, to je čudovita obljuba, dana vsakemu izmed nas, to je dragocen dar, podarjen slehernemu verniku: Bog prihaja, da bi prebival v nas, Bog se ne boji “postaviti svoje bivališče” v srca, ki so pogosto tako raztresena, negostoljubna, zaprta v svojo samozadostnost in vklenjena od strahu. Samo Božja navzočnost “očisti, razsvetli in posveti” ta tako neodzivna in neprodorna bivališča, kot smo mi.

In ravno zaradi tega “prebivanja Boga v njej” – o katerem so govorili mnogi teologi, predvsem pa številni preprosti kristjani in veliki mistiki – je Marija postavljena pred vse človeštvo kot najbolj vzvišena in najbolj osupljiva pričevalka.

Kot opeva liturgična molitev “to Svetišče Božje slave, je Devica Marija zaradi pokorščine v veri postala zgledno uresničenje Božjega učlovečenja” (hvalospev maše v čast Materi Božji “Tempelj Gospodov”). Njo je doletela povsem edinstvena usoda, da je postala “hiša zlata, okrašena z darovi Duha…, skrinja zaveze, ki prinaša svetu Jezusa Odrešenika”.

V večnem načrtu Božje ljubezni pa ta privilegij ni naredil iz Marije nedostopno bitje, daleč od nas in od našega vsakdanjega potovanja v veri. Velja ravno nasprotno! Ta privilegij je velikanska odgovornost, ki jo je Bog zaupal Mariji, ko jo je naredil za znamenje krščanskega poklica, ki zadeva nas vse, brez izjeme.

Jezusova Mati je edinstvena in “zgledna uresničitev” skrivnosti Boga, ki želi nadaljevati svoje učlovečenje v vsakem izmed nas, da bi bili sredi sveta “živ tempelj njegove slave”.

Ponovimo: Božja Mati ni oddaljena od nas! Ni nam tuja! Če je nedosegljiva v tem, da je bila samo ona poklicana nositi Jezusa v svojem deviškem naročju, se je vendarle ta izredna realnost uresničila “zaradi pokoršine njene vere”.

Zaradi tega, predragi, nam pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca kaže pot, da tudi mi postanemo “tempelj Gospodov”, njegovo bivališče, njegov dom, kraj, v katerem se on – z veseljem – nastani in se odpočije, kot pravi sveti Ambrož: Ob koncu šestega dne, potem ko je Bog ustvaril “svojo največjo mojstrovino, človeka”, “se je Gospod odpočil od vsega dela, ki ga je storil”. “Odpočil se je v globinah človeka, odpočil v njegovem razumu, v njegovi misli …” In Ambrož dostavlja: Stvarnik “se je odpočil, ker je imel pred seboj nekoga, ki mu je lahko odpustil grehe”, s čimer je napovedal “skrivnost Gospodovega trpljenja« Ambrož nas tudi uvaja na izrecen način v skrivnost Marijinega materinstva. Takole piše: “Vsaka duša, ki veruje, spočne in rodi Božjega Sina … Če je po mesu Kristusova Mati le ena, po veri vse duše rojevajo Kristusa.”

Kakšno je bilo Marijino Srce? To lahko izvemo predvsem iz pripovedi svetega Luka, ko dvakrat poudari, da je “Marija ohranjala in premišljevala v svojem srcu” stvari, ki jih je videla in slišala in ki so se nanašale na njenega Sina (prim. Lk 2,19.51). V Marijinem Srcu prebiva predvsem Božja beseda, ki jo Devica posluša in v nekem smislu vidi, kajti ona zre tisto, kar se dogaja z njenim Sinom, kar o njem govorijo ljudje in kar Jezus sam dela in govori, na način, ki je popolnoma nepričakovan in presenetljiv. Marijino Srce je bogato z odmevi na Jezusove besede in njegova dejanja. Zanimiv je glagol, ki ga uporablja evangelist: ta pomeni, ne le premišljevati, ampak tudi “tolmačiti”. Marija v svojem srcu vedno znova prebira dogodke, ki so povezani z Jezusom, jih “povezuje”, primerja, usklajuje besede in dogodke, odkriva globoke povezave in jih tolmači “na duhoven način”, to je skladno z Božjim Duhom.

Toda, dragi bratje in sestre v Gospodu, to velja tudi za nas, saj smo tudi mi prejeli Svetega Duha, ki – kot pravi prerok Ezekijel – oblikuje v naši notranjosti “novo srce”, “meseno srce” (Ez 36,26), srce, ki je sposobno razumeti in živeti Božji zakon, njegovo besedo, njegove zapovedi (Ez 36,27).

Lahko bi rekli, da Sveti Duh v nas, kot v Mariji, ustvarja “modro srce”: srce, ki zna prebirati resničnost, tako da v njej najde znamenja Božje navzočnosti in njegovega delovanja, srce, ki zna premagati strah ne-smisla dogodkov, ki ga mi pogosto doživljamo, in se odpreti smislu stvari, ki je “skladen z Bogom”.

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Ljubezen Božjega Srca (3)

Ljubezen Božjega Srca (3)

Bog nas ljubi neskončno bolj kakor oče in mati

Mati Terezija je povedala: “Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom.

Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati.

Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.'”

Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni.

V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).

Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: “Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga” (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božjo ljubezen. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

“Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti” (Oz 11,1–4).

Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal” (Iz 49,15 s).

Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba.

Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da “je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

Bog ljubi prav vsakega človeka

Bog ljubi prav vsakega človeka, čeprav nas je danes na zemlji več kakor sedem milijard. Bog ljubi tudi najbolj propadle ljudi. Bog daje zemeljske dobrine krivičnim večkrat celo obilneje kakor pravičnim, ker hoče pravičnim s pomanjkanjem dobrin pomagati, da bi bolj zahrepeneli po nebeških dobrinah in bi se nanje bolje pripravili. Pravične prav zato, da bi duhovno napredovali, večkrat zadenejo težji križi kakor krivične. Bog naprej ve, da nekaterim grešnikom tudi pomanjkanje dobrin in različni križi ne bodo prinesli spreobrnjenja. Zato jim izkazuje zemeljske naklonjenosti. Tako Bog podarja svojo ljubezen vsakemu človeku, kakor je temu primerno. Ker smo končna in omejena bitja, Božjega delovanja ne razumemo.

Mera Božje ljubezni ni do vsakega človeka enaka. Bog nekatere ljubi bolj kakor druge in jim daje več milosti, ker ima z njimi posebne načrte. Vsekakor gre pri Božji ljubezni za skrivnost svobodne Božje izbire, ki je ne moremo do konca doumeti. Zato bo za nas najbolje, če bomo v popolnem zaupanju vse prepustili Bogu.

Mala Terezija o našem vprašanju v Povesti duše takole razmišlja: “Dolgo nisem mogla razumeti, zakaj Bog nekatere duše odlikuje z večjimi milostmi, drugim pa jih bolj pičlo odmerja.

Čudila sem se, ko sem premišljevala, s kako izrednimi dokazi svoje ljubezni je Bog obsipal celo velike grešnike: svetega Pavla, svetega Avguština, sveto Magdaleno in toliko drugih, ki jih je Bog tako rekoč prisilil, da so sprejeli njegovo milost. Premišljevala sem o življenju svetnikov.

A nisem si znala razložiti, kako to, da je Gospod nekatere duše s tako skrbnostjo varoval prav od zibeli do groba; vse, kar bi jim moglo biti v spotiko, je pred njimi odstranil s pota. Nič jim ni oviralo prostega poleta k Njemu v višine. Tudi ni dopustil, da bi bil kdaj greh zasenčil brezmadežni blesk njihove krstne nedolžnosti. Vpraševala pa sem se zopet, kako to, da umrje v poganskih deželah toliko ubogih ljudi, ne da bi bili kdaj slišali kako besedico o pravem Bogu.

Jezus me je poučil o vsem tem. Opozoril me je na široko odprto knjigo narave: Vse cvetlice so mične in lepe. Krasna je kraljevska roža in prelestna je v svoji belini nežna lilija. Toda vse to ne zatemni prijetnega vonja vijolice in ljubkosti skromne marjetice. Spoznala sem, da bi naša pomlad zgubila krasoto, če bi razgrnila po svojih tratah samo bohotno žareče rože namesto preprostih cvetlic.

Prav tako je tudi v živem Božjem vrtu, v kraljestvu duš. Bog si je zasadil v svojem Božjem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre na zemljo, podnožje svojih nog. Cvetke same pa so tem popolnejše, čim bolj radostno in vestno izpolnjujejo Božjo voljo.”
p. Anton