Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (5) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč. Tvojo gorečnost naj podžiga ljubezen, oblikuje vednost in utrjuje stanovitnost, da bo vneta, previdna in nepremagljiva. Naj se varuje mlačnosti, naj ji ne manjka preudarnosti in poguma. Pomisli, ali ti ni Bog to troje dal tudi v Mojzesovi postavi, ko je naročil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo« (5 Mz 6,5). Če to trojno razlikovanje nima drugega pomena, po mojem mnenju srčna ljubezen označuje čustveno gorečnost, ljubezen duše, bistrino ali razsodnost razuma, močna ljubezen pa naj bi označevala stanovitnost ali moč duha.

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6). Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega. On naj bo tudi luč predhodnica razumu in vodnica pameti, ki te ne bo varovala le pred prevarami krivoverske zmote in varovala čistost vere pred njenimi zalezovanji, ampak ti bo tudi pomagala, da se boš modro ogibal vsake prevelike in brezobzirne silovitosti v občevanju z drugimi. Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom. Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti. To se pravi ljubiti iz vsega svojega srca. Če pa morda kako svoje telesno sorodstvo ali nagnjenje više cenim kakor pa telo svojega Gospoda, tedaj seveda ne bom izpolnil vsega tistega, kar me je z besedo in zgledom učil, ko je bival v telesu. V tem primeru je menda dovolj jasno, da nikogar ne ljubim z vsem srcem, ki je pač razdeljeno, saj se vidi, da se deloma posvečam njegovemu telesu, deloma pa strežem svojemu. Jezus pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden. In kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni (št. 20,7).

TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (2)

 Bog, bog, bogovi, bog, BOG!

Doma smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje in moj odnos do Boga za desetletja.

Na prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«. Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.

Na drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh Božji je vel nad vodami«.

Ta starček je postal zame Bog.

V najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa: Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.

»Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju takrat ni bilo niti govora.

Prostor, ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala, kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo in vojskujejo.

Končno sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog, jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je slabo.

»Svoboda«

Tako osvobojen »vezi preteklosti«, sem začel uživati življenje z »veliko žlico«. Kmalu se nas je zbrala družba podobno mislečih »osvobojencev«, z enim samim ciljem uživati življenje, dokler ga še lahko. Počeli smo vse, kar je bilo takrat dovoljeno in smo si lahko privoščili.

Začelo nam je zmanjkovati idej, začela se nas je lotevati otopelost in nezanimanje za vse okrog nas. Nov zagon nam je dalo nekaj steklenic piva, ali kaj drugega, kar je bilo na dosegu roke.

V meni se je začela pojavljati neka čudna praznina. Izginila je za nekaj časa, pa se je spet pojavila, večja kot prej, in še bolj nadležna. Trudil sem, da bi jo zapolnil, vendar so bili vsi poskusi zaman. Bil sem na tem, da se bom sesedel sam vase. Ne vem, kaj se je dogajalo z ostalimi člani klape? Po videzu in vedenju sodeč bi si upal trditi, da smo se vsi borili z notranjo praznino.

»Neskončno število končnih stvari ne more zapolniti globine človekove duše«.¹ Stavek, ki sem ga takoj ponotranjil, razumel sem, kaj se je takrat dogajalo z mano.

Osvoboditev od »svobode«

Nenadne smrti, bolezni, tekanje po bolnici, zbiranje informacij, obveščanje sorodnikov (takrat ni bilo mobitelov, še telefoni so bili redki, vse je bilo treba opraviti peš). V trenutku se mi je življenje postavilo na glavo.

Znašel sem se pred vprašanjem, kdo in kaj je človek? Je smrt zadnja postaja? Neizbežen konec? Zakaj se truditi v življenju za večji kos kruha, ko pa je s smrtjo vsega konec, zakaj si potem sploh prizadevati v življenju?

Delaš (garaš) vse življenje. Najprej, da se prebiješ skozi šolo, potem izbira življenjske in poklicne poti. Karierna borba za višjo plačo, za večji kos kruha in na koncu pa nahraniš nekaj črvov! Ne, hvala!

Če je s smrtjo vsega konec, potem je človek najbolj bedno bitje od vseh živih bitij na zemlji.

Bilo je okrog Božiča, iz cerkve so prihajali ljudje od večerne maše. Vstopil sem v cerkev, bila je skoraj prazna. Luči so bile ugasnjene in cerkev je bila zavita v prijeten mrak. Na spovednici je gorela zelena luč, ki me je privlačila, z neznano močjo, ne da bi vedel, zakaj.

Vedno bolj me je privlačila, v meni se je začel boj: »DA! NE! DA! NE«! Kaj se sploh počne v spovednici? Kaj naj rečem? V spominu je bila praznina. Niti ene same besede spovednega obrazca se nisem mogel spomniti.

Teh nekaj korakov do spovednice je bila najtežja pot mojega življenja. Vstopil sem in sedel. Sedel sem in molčal. Spovednik prekine molk in vpraša: »Kakšen problem imate«? Končno mi je uspelo izjecljati: »30 let nisem bil pri spovedi.« Vse ostalo je opravil spovednik, jaz sem odgovarjal samo z da ali ne.

Prava spoved, dolga spoved, se je zgodila šele čez nekaj let na duhovnih vajah.

Odrinite na globoko!

Ne spominjam se, kdaj in kje sem slišal to geslo, vendar me je takoj navdušilo. Kje in kako naj začnem? Enostavno, sveti spisi! Doma smo imeli: Sirahove bukve, Judito; mislim, da je bila prirejena kot gledališka igra, in »Mariborsko Sveto pismo«. Začel sem brati, vse je bilo v redu z besedili, ki sem jih poznal: stvarjenje, potop, Noe, Abraham, Egiptovski Jožef, Izhod. Ko pa sem prišel do nepoznanih besedil, ki jih nisem razumel, pa sem Sveto pismo odložil. Po obrabljenosti listov sem ugotovil, da so že drugi pred menoj ineli enake težave.

Začel sem se potapljati in navdušenje je plahnelo. Ugotovil sem dve stvari:

1. Z znanjem, ki mi je ostalo od šolskega verouka; nekaj molitvic, obrazcev in vrsta definicij; z vsem tem si v sodobnem svetu ne morem pomagati.

2. Če hočem odriniti na globoko, moram zgraditi vsaj splav. Kako? Iz česa?

Posmrtno življenje? Resnica, ali slaba tolažba?

Vera in razum, dva pojma, ki sta se v meni borila za prevlado. Razum mi je govoril, da z vero v sodobnem svetu tehničnega napredka nimaš kaj početi. Posmrtno življenje, lepe pravljice za stare mame in majhne otroke. Nekje mora biti boljši svet brez krivic in zlorab. Ta borba med vero in razumom je v meni trajala, vse dokler nisem dobil v roke okrožnice sv. Janeza Pavla II. Vera in razom. Spoznal sem, da vera in razum v človeku nista nasprotnika ampak sodelavca.

Potem, ko so se sanje o tem, kako bom odrinil na globoko, potopile, sem iskal način, kako preživeti.

Nedeljsko popoldne, pravkar sem odložil Družino, odprta je ostala stran z obvestili in oglasi. Iz radovednosti sem začel brati, nič zanimivega.

Kaj pa je to? Katehetsko pastoralna šola razpisuje vpis ...

Poklical sem KPŠ, dobil dodatne informacije in opravil vpis. Čeprav si nisem bil povsem na jasnem, kaj bom počel s pridobljenim znanjem.

Nekako sem se prebil skozi prvi letnik. V drugem letniku sem bil že bolj domač s predmeti. Veliko stvari sem spoznal.

V rokah sem držal potrdilo, da sem uspešno zaključil prvo stopnjo KPŠ. Kaj pa zdaj? Neki glas mi je prišepnil: »Nadaljuj študij, vpiši katehetiko«! Še dve leti in v rokah sem imel diplomo KPŠ.

Prav takrat sta se menjala župnika na župniji. Po večerni maši sem šel k župniku in se mu predstavil. Povedal sem, da imam diplomo KPŠ, da pa ne bi rad učil verouka. Saj je veliko drugih del na župniji, kjer bi lahko pomagal.

»Ravno verouk najbolj potrebujem,« mi je odvrnil. Pripravila sva vlogo za kanonično poslanstvo.

Čeprav sem se v teku študija večkrat srečal s takratnim ljubljanskim nadškofom Alojzem Uranom, je bilo malo možnosti, da bi se me spomnil. Po tihem sem upal, da bo vloga zavrnjena in mi ne bo treba učiti verouka. Sanje so se razblinile, ko sem dobil kanonično poslanstvo, s katerim mi nadškof dovoljuje pouk verouka v vseh razredih devetletke. Verouk sem učil, dokler me ni pri 75 letih takratni novomeški škof upokojil.

V štirih letih študija smo v vseh letnikih imeli pouk Svetega pisma. Veliko stvari sem spoznal, veliko poglavij Svetega pisma mi je postalo bolj jasnih.

Poleg študija sem začel redno (prvi vikend v oktobru) obiskovati svetopisemske duhovne vaje. Na prvem srečanju nisem ničesar razumel. Pogovarjali so se v nekakšnih šifrah, ki jih nisem razumel. Bil sem na tem, da duhovne vaje zapustim. Pri delu v skupini mi je postalo jasno, da te šifre pomenijo posamezna poglavja in vrstice posameznega svetopisemskega spisa. Z nekaj vaje in potrpežljivosti so mi postale domače.

Kljub vsemu je v poznavanju Svetega pisma ostala velika praznina. Na KPŠ je bil razpisan dvoletni študij, poglabljanje v skrivnosti Svetega pisma. V tem času sem pridobil toliko znanja, da sem si upal prevzeti vodenje skupine na duhovnih vajah in biblične skupine v župniji.

Jožef Vodopivec

1 Štefan Kožuh, Izkušnja Boga, Duhovne vaje.

TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (2) Bog, bog, bogovi, bog, BOG!

Doma smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje in moj odnos do Boga za desetletja.

Na prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«. Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.

Na drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh Božji je vel nad vodami«.

Ta starček je postal zame Bog.

V najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa: Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.

»Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju takrat ni bilo niti govora.

Prostor, ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala, kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo in vojskujejo.

Končno sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog, jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je slabo.

JEZUS NAS UČI MOLITI (31) Za kaj naj prosimo? (2)

7. Za starše in predstojnike. Dobri otroci molijo za svoje starše, žive in pokojne. Prav tako molimo za cerkvene predstojnike in državne poglavarje. Apostol Peter je bil v ječi. Grozilo je, da bo mlada Cerkev zgubila svojega vidnega poglavarja. Zato je Cerkev zanj goreče molila k Bogu in apostol je bil čudežno rešen (prim. Apd 12,1-19). V liturgiji je veliko molitev za cerkvene predstojnike in državne voditelje. Pri vsaki mašni daritvi se v evharistični molitvi spominjamo papeža in svojega škofa.

Uslužbenka pripoveduje o svoji molitvi za mamo: »Še en dogodek mi je iz otroške dobe ostal živo v spominu. Ko se je mama, strta zaradi očetove nezvestobe, sesedla na stol, je njen jok obupa zarezal vame prvo hromeče spoznanje o človeški nemoči ob bolečini najdražjih. Tedaj sem pograbila rožni venec, ki je visel na steni, in začela glasno moliti. Mama se je počasi umirila, verjetno predvsem zaradi nas, otrok, jaz pa sem postala bogatejša za spoznanje, da v brezupnih položajih edino molitev pomaga.«

8. Za otroke in za tiste, za katere smo posebej odgovorni. Ko molimo za druge, imajo nekateri ljudje prednost pred drugimi. To so tisti, za katere smo že po svojem stanu in poklicu posebej dolžni skrbeti. Mnogi starši za svoje otroke veliko molijo. To je poleg lepega zgleda najboljša dota, ki jo lahko dajo svojim otrokom. Poznan je zgled sv. Monike, ki je izprosila spreobrnjenje svojemu sinu Avguštinu. Ni pa poznan zgled sv. Jute, druge sv. Monike, ki je tudi izprosila spreobrnjenje svojemu globoko zabredlemu sinu. Zašel je v slabo družbo, ki ga je popolnoma pokvarila. Juta je zanj molila, jokala in se hudo pokorila. Sin je zapustil mater in odšel od doma. V tujini je imel neko noč težke sanje. Stal je pred večnim Sodnikom, zaslišal je Božjo obsodbo in začutil peklenske muke. Tedaj se je pojavil angel in ukazal hudobnim duhovom: »Nehajte z mučenjem! Zavoljo zaslug in molitev njegove matere mu je dovoljen odlog treh let. Morda se v tem času poboljša.« Fant se je zbudil, se napotil domov k materi in začel novo življenje. Stopil je v cistercijanski red, postal menih in sveto živel.

Drugače je ravnala mati našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Vse življenje si je zapomnil njene besede: »Ali veš, kaj si sinoči zamudil? Gledala sem in čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil sinoči; še pokrižal se nisi. Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela.«

Sv. Leonida, mučenec iz začetka 3. stoletja, je v Aleksandriji v Egiptu zelo skrbel za krščansko vzgojo svojih sedmih otrok. Še posebej se je zavzemal za najstarejšega Origena, poznejšega velikega krščanskega učenjaka. Ponoči ga je spečega v zibelki večkrat poljubljal na prsi. Nekoč je pojasnil, zakaj tako dela: »Molim Svetega Duha, ki je v duši mojega otroka.«

Mati govori o svoji molitvi za moža in otroke:«Vsak dan znova izročam moža in otroke v Božje varstvo in kličem nanje Božji blagoslov in milost, da bi mogli ohraniti vero, utrditi zaupanje v Božjo Previdnost in ostati zvesti vse dni življenja. Otroci rastejo in odraščajo, prišel bo trenutek, ko se bodo samostojni odpravili na svoja pota. Kamorkoli bodo odšli in kjerkoli bodo živeli, povsod jih bo spremljala moja molitev. Po tej molitvi bom najtesneje povezana z njimi, ker bom z njimi povezana v Bogu.«

Podobno se dobri predstojniki zavedajo, kako so brez molitve pri svoji vodstveni službi nemočni. Izprositi si morajo milosti zase, pa tudi za tiste, katerim so predstojniki.

Silva Trdina v Mozaiku piše:

»Mati naj moli za svoje otroke! To več pomeni kot sto igrač in spodbudnih besed. Oče naj moli za svojo družino! To je važnejše od vseh nadur, ki jih presedi v pisarni, in vseh zavarovanj. Duhovnik naj moli za svoje vernike! Mogoče bo s tem več dosegel kot s pridigami in lepimi besedami.«

9. Molitev zakoncev drug za drugega. Mož in žena naj bi molila drug za drugega. Še posebej je molitev potrebna za tistega, ki je v težavah, ali celo zaide na pota nezvestobe.

Neka žena je opazila, da jo mož vara. V obupu se je zatekla k molitvi. Po molitvi je prišla do spoznanja, da mora verovati v Božje delovanje v srcu svojega nezvestega moža. Pokazati mora svoje zaupanje. Moža ne sme gledati kot grešnika, ampak kot takšnega, kakršen bo, ko se bo vrnil z grešne poti. Vztrajno je prosila Boga in od njega dobila moč, da je gledala na moža v novi luči:

»Gospod, vem, da se boš dotaknil srca mojega moža in da bo postal spet to, kar mora biti: moj mož in oče, ki ga bodo moji otroci spoštovali. Pomagaj mi, da ga bom že danes gledala v tem stanju. Po tvoji milosti ga tako vidim, Gospod.«

Na ta način možu ni ničesar očitala, ampak ga je še naprej ljubila. Ob junaškem zgledu žene je moža začela tako močno peči vest, da se je skesan vrnil k ženi in ji bil zopet zvest.

10. Za napredovanje v svetosti. Na poti svetosti ne moremo napredovati, če redno in dobro ne molimo. Tihamer Toth pravi, da »molitev človeka poduhovi, očisti, poboljša in okrepi«. Na podlagi naših molitev nam Bog naklanja milosti, ki so potrebne za dosego svetosti. V Hoji za Kristusom beremo:«Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko.«

Sv. Alojzij Gonzaga, zavetnik mladine, pravi: »Popolnosti in svetosti ni mogoče doseči brez molitve.«

Sv. Janez Krizostom je oznanjal: »Kakor riba ne more živeti brez vode, tako tudi človek ne more ostati in napredovati v življenju milosti brez molitve.«

11. Za uspeh apostolata. Molitev je odlično sredstvo apostolata. Sv. Ignacij Lakonijski iz 18. stoletja, preprost samostanski brat, je med pobiranjem miloščine na Sardiniji štirideset let zelo goreče apostolsko deloval. Ko se je zvečer utrujen vračal domov, je ure in ure preklečal pred Najsvetejšim in molil. Sad njegove molitve so bili izredni darovi v duhovno korist bližnjih. Videl je ljudem v srce, gledal v prihodnost in ozdravljal bolnike.

V Bratih Karamazovih ruskega pisatelja Dostojevskega je Aljoša takole molil: »Gospod, usmili se vseh, s katerimi sem danes govoril. Obvaruj jih v njihovih nesrečah in pokaži jim pravo pot. Ti si ljubezen, ki pošiljaš vsem tudi radost.«

12. V različnih stiskah. Na Boga se človek najlaže obrne, če je v različnih stiskah. To je spoznala tudi ljudska modrost: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda.«

Štiriletni otrok je bil sam doma. Vse sosednje hiše so bile v plamenih. Otrok je v veliki stiski kar naprej prosil pred Križanim: »Ljubi Gospod Bog, ne dopusti, da bi naša hiša pogorela!« Vse sosednje hiše so pogorele, le ta hiša je ostala nepoškodovana.

Molitev nas zelo umirja in usposablja za prenašanje različnih težav. Mahatma Gandhi je rekel: »Nisem kakšen znan pisatelj ali učenjak. Preprosto poskušam biti mož molitve. Da kljub trpljenju nisem brez notranjega miru in ravnotežja, je zato, ker sem oboje dobil v molitvi.«

13. Za duhovne poklice. Molitev ima velik pomen pri odločanju za duhovni poklic in pri vztrajanju v njem. Redovnica piše:

»Molitev mi je postala trdna opora predvsem v dobi odraščanja, ki je bila hkrati doba iskanja, čakanja in odločanja ob spoznanju, da me Bog kliče v samostan. Po maši sem velikokrat ostajala pred tabernakljem in prosila za razsvetljenje, velikodušnost in moč. V trenutkih negotovosti sem ob večerih klečala pri postelji, med prsti so mi drsele jagode rožnega venca, po licih pa solze. Božje vabilo in odgovor nanj - to je bila skrivnost, za katero sva vedela samo Bog in jaz; ljudje so jo morda le slutili ...«

Škof dr. Stanislav Lenič, velik Marijin častilec, se je pri posvečenju popolnoma izročil Mariji. V svojo beležko je zapisal:

»Marija, v tvoje roke izročam svoje duhovništvo. Ti, ki si mi mati in srednica, si me pripeljala do oltarja. Ti hodi z menoj še naprej, pri vsem mojem delu me podpiraj. Mati Marija, tako se nate zanesem, nase pa prav nič, s teboj bom zmogel vse. Marija, moja mati si in moraš ostati, tvoj duhovnik hočem biti!«

Redovnica:«Molitev mi je bila že od otroških let v veselje. Ne le skupna, tudi osebna. Rada sem ostajala po maši v polmraku prazne cerkve in govorila z Njim, ki me je že klical: 'Hodi za menoj!'

Lahko rečem, da mi je bila tudi kasneje kot redovnici molitev vedno vir moči, tolažbe, novega poguma, opora v preizkušnjah, pa tudi čas spoznavanja samega sebe, kesanja, včasih trenutki globokega doživljanja lastne bede, nemoči, grešnosti.«

Zelo pomembna je družinska molitev za duhovne poklice. Duhovnik o molitvi v domači družini:«Že veliko let dodajamo pri rožnem vencu tudi prošnjo za nove duhovniške poklice. Kolikor se da presojati s človeškimi očmi, se mi zdi, da sta sad družinske molitve dva duhovna poklica v naši družini.«

14. Za velike potrebe Cerkve in človeštva. Pri molitvi ne bi smeli pozabiti na velike potrebe Cerkve in človeštva. Vsi velikani duhovnega življenja so prepričani o odločilnem vplivu molitve na vso Cerkev in ves svet.

Nemški pisatelj in novinar Herman Bahr to takole pove:«Čim bolj poznam svetovno zgodovino in kolikor več razmišljam o dogajanjih po svetu, toliko bolj sem prepričan, da je molitev najmočnejši dejavnik zgodovine človeštva.«

Laže in z večjim zaupanjem bomo molili, če bo naša molitev čisto konkretna, čeprav molimo za nepoznane ljudi. Silva Trdina nam v knjigi Mozaik svetuje:

»Navadimo se moliti tudi za neznane ljudi: za tiste, ki so se danes rodili, da bodo na zemlji našli blagoslov..., za tiste, ki bodo danes umrli, da bi našli pred Bogom milost..., za tiste, ki se jim je danes kaj hudega zgodilo, da bi se znali vdati v Božjo voljo...

Molimo tudi za neznance, ki jih srečamo na poti (Gospod, usmili se ga! Gospod, blagoslovi njegovo delo! Gospod, sprejmi ga v svoje varstvo!). Najbrž teh ljudi ne bomo več srečali v življenju, toda če se bomo srečali z njimi v večnosti, se nam bodo za našo molitev gotovo zahvalili in povedali nam bodo, kakšno milost jim je prinesla, kakšno rešitev.«

15. Za srečno zadnjo uro in za pokojne. Najbolj odločilna je človekova zadnja ura. Marijo vsak dan prosimo, naj prosi »za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«. Sv. Avguštin pravi, da je molitev pravi nebeški ključ. Ko molimo za srečno smrt, prosimo predvsem za to milost, da bi umrli v prijateljstvu z Bogom, to je v posvečujoči milosti, brez smrtnega greha. Cerkev veliko moli tudi za pokojne, da bi prišli k Bogu, če so morda v stanju očiščevanja, v vicah.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem za zvesto sodelovanje. Letos lahko pričakujemo samo štiri novomašnike. Da je to zelo malo, več kot premalo, ni treba dokazovati. V nekaj desetletjih se je stanje tako zelo spremenilo, kot da bi padli v prepad! Število duhovnikov je ogledálo verskega stanja pri nas. Človeško gledano tudi v bližnji prihodnosti ne bo dosti bolje. Potrebna je večja navdušenost za krščansko življenje. Rešitev lahko prinesejo krščanske družine z več otroki. Zgubil se je smisel za žrtve. Brez Božje pomoči ne bo šlo, a tudi brez naše pomnožene molitve ne! Ker bo premalo duhovnikov, bo vedno več župnij brez njih.

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Mati, svetuj nam na zemeljski poti« (6)

Sv. Janez Jožef od Križa, redovnik alkantarec (r. 1654), je po smrtno nevarni bolezni na Marijino priprošnjo nenadoma ozdravel. Kot učitelj novincev jih je vzgajal za posebno ljubezen do Matere Božje. Kot dušni pastir je spovedancem in bolnikom priporočal: »Zatekajte se k Mariji! Ona vam bo pomagala, vas bo tolažila, vas bo rešila vseh težav.« V svoji celici je imel sliko Matere božje, ki mu jo je daroval sloveči slikar De Matteis. Nanjo se je vedno oziral, še posebej, kadar je potreboval razsvetljenja. To je bilo zelo pogosto, saj jih je k njemu prihajalo zelo veliko po dober svet v najrazličnejših zadevah. Preden je odgovoril, se je vselej ozrl na lepo Marijino sliko. Pred smrtjo so se redovni sobratje zbrali okrog njegove postelje in molili molitve za umirajoče. Svetnik se je še zadnjič ljubeče ozrl na podobo Matere božje in tako končal svoje življenje.

Sv. Frančišek Saleški je imel kot sedemnajstletni dijak zelo mučno skušnjavo: »Bog je sklenil, da te bo večno zavrgel; ni ti več pomoči.« Ta misel ga je tako preganjala, da ni mogel več mirno spati ne jesti in v nevarnosti je bil, da bo zbolel. Nekoč se je odpravil v cerkev in tam molil: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal…« Skušnjava je popolnoma prenehala. V zbegano dušo se je zopet naselil mir.

Marija je polna Svetega Duha. Če se zatekamo k njej, Materi dobrega sveta, nas ona vodi k Svetemu Duhu. Deležni smo njegovega daru svéta. V pesmi prosimo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, strma je, težka, korak negotov; preko nevarnosti naj nam pomaga tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Naj rožni venec moli rad« (4)

Alessandro Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji knjigi Rad bi molil v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«»Želi, da molimo ga vsi« (5)

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, hudo bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.«

Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Poiskal je rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem so rastle božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njegovo pomočjo je prišel v nebesa.

Mlajša redovnica je zapisala svoje spomine na molitev rožnega venca pri starih starših: »Počitnice sem navadno preživela na njuni kmetiji. Delala sta od zore do mraka. Kolikokrat sta bila na smrt utrujena! Toda ni je bilo stvari, ki bi ju zadržala od večernega rožnega venca. Stari ata, čeprav že starček, še vedno visok, postaven mož, je trudno stopil v hišo, potegnil stol od mize in počasi pokleknil ob njem. Stara mati, ženička, upognjena v dve gubi, je pokleknila ob posteljo; včasih je pri zadnjih desetkah sedla – ni zmogla več. Jaz sem smela sedeti na zapečku, toda ko sem videla njiju klečati, me je kar potegnilo na kolena. Vzljubila sem ta ponavljajoči se ritem večernega rožnega venca.«

Študent bogoslovja je zapisal: »Še danes rad molim rožni venec, ker je to molitev, v kateri se moje srce najbolj osveži in umiri. V to molitev vključujem vse tiste ljudi, za katere čutim, da sem dolžan moliti. Ko tako zanje molim, ko prosim Boga, da bi jih varoval v njihovem življenju, delu in naporu, čutim, da jim resnično pomagam. Prepričan sem, da jim je lahko tudi zaradi mene lepše v življenju. V to molitev uvrstim prošnjo za svoj poklic, da bi vredno vsak dan odgovarjal na božjo milost. Svoje misli obračam tudi v večnost.«

V mesecu oktobru pojemo: »Kraljica venca rožnega ima v naročju Jezusa, pa v rokah rožni ven’c drži, želi, da molimo ga vsi.«