TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (2) Bog, bog, bogovi, bog, BOG!

Doma smo imeli knjigo, Zgodbe Svetega pisma za otroke. To je bil običajen črno beli tisk. Slike so starejši otroci pobarvali. Prepričan sem, da so avtorji imeli najboljši namen, meni pa je knjiga Boga odtujila za desetletja. Druge slike in teksti niso pomembni. Prvi dve sliki pa sta oblikovali moje življenje in moj odnos do Boga za desetletja.

Na prvi sliki je bil starček s sivo brado, zavit v modro rjuho, ki je gledal skozi okno v oblakih. Rekli so mi »To je Bog Oče«. Besedilo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«.

Na drugi sliki je ta starček ležal na oblaku nad vodo. Tekst »Duh Božji je vel nad vodami«.

Ta starček je postal zame Bog.

V najstniških letih sem starčka postavil na stranski tir življenja skupaj z raznimi pravljičnimi bitji in junaki tistega časa: Ivanhoe, Robin Hood, Winetou, Kapitan Nemo itd. Končno sem v poznih najstniških letih vse skupaj zavrgel kot neuporabno šaro.

»Bog je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje!« Bog je tako postal nekakšen policaj; v eni roki palica in v drugi vrečka bonbonov. Policaj, ne, hvala za takega boga. O Božjem usmiljenju takrat ni bilo niti govora.

Prostor, ki je nastal v meni, so hitro zapolnila božanstva filmske in rockovske zvezde in zvezdniki. Ta božanstva so se v meni bojevala, kdo je močnejši , kdo je pomembnejši itd. Znašel sem se v podobni situaciji kot v grški mitologiji, kjer se bogovi med seboj prepirajo in vojskujejo.

Končno sem se tega naveličal, vsa božanstva sem zavrgel. Meni ne bo nihče ukazoval, še najmanj neki starček nad oblaki. Jaz sam bom svoj bog, jaz bom odločal, kaj smem in kaj ne smem, kaj je dobro in kaj je slabo.

JEZUS NAS UČI MOLITI (31) Za kaj naj prosimo? (2)

7. Za starše in predstojnike. Dobri otroci molijo za svoje starše, žive in pokojne. Prav tako molimo za cerkvene predstojnike in državne poglavarje. Apostol Peter je bil v ječi. Grozilo je, da bo mlada Cerkev zgubila svojega vidnega poglavarja. Zato je Cerkev zanj goreče molila k Bogu in apostol je bil čudežno rešen (prim. Apd 12,1-19). V liturgiji je veliko molitev za cerkvene predstojnike in državne voditelje. Pri vsaki mašni daritvi se v evharistični molitvi spominjamo papeža in svojega škofa.

Uslužbenka pripoveduje o svoji molitvi za mamo: »Še en dogodek mi je iz otroške dobe ostal živo v spominu. Ko se je mama, strta zaradi očetove nezvestobe, sesedla na stol, je njen jok obupa zarezal vame prvo hromeče spoznanje o človeški nemoči ob bolečini najdražjih. Tedaj sem pograbila rožni venec, ki je visel na steni, in začela glasno moliti. Mama se je počasi umirila, verjetno predvsem zaradi nas, otrok, jaz pa sem postala bogatejša za spoznanje, da v brezupnih položajih edino molitev pomaga.«

8. Za otroke in za tiste, za katere smo posebej odgovorni. Ko molimo za druge, imajo nekateri ljudje prednost pred drugimi. To so tisti, za katere smo že po svojem stanu in poklicu posebej dolžni skrbeti. Mnogi starši za svoje otroke veliko molijo. To je poleg lepega zgleda najboljša dota, ki jo lahko dajo svojim otrokom. Poznan je zgled sv. Monike, ki je izprosila spreobrnjenje svojemu sinu Avguštinu. Ni pa poznan zgled sv. Jute, druge sv. Monike, ki je tudi izprosila spreobrnjenje svojemu globoko zabredlemu sinu. Zašel je v slabo družbo, ki ga je popolnoma pokvarila. Juta je zanj molila, jokala in se hudo pokorila. Sin je zapustil mater in odšel od doma. V tujini je imel neko noč težke sanje. Stal je pred večnim Sodnikom, zaslišal je Božjo obsodbo in začutil peklenske muke. Tedaj se je pojavil angel in ukazal hudobnim duhovom: »Nehajte z mučenjem! Zavoljo zaslug in molitev njegove matere mu je dovoljen odlog treh let. Morda se v tem času poboljša.« Fant se je zbudil, se napotil domov k materi in začel novo življenje. Stopil je v cistercijanski red, postal menih in sveto živel.

Drugače je ravnala mati našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Vse življenje si je zapomnil njene besede: »Ali veš, kaj si sinoči zamudil? Gledala sem in čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil sinoči; še pokrižal se nisi. Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela.«

Sv. Leonida, mučenec iz začetka 3. stoletja, je v Aleksandriji v Egiptu zelo skrbel za krščansko vzgojo svojih sedmih otrok. Še posebej se je zavzemal za najstarejšega Origena, poznejšega velikega krščanskega učenjaka. Ponoči ga je spečega v zibelki večkrat poljubljal na prsi. Nekoč je pojasnil, zakaj tako dela: »Molim Svetega Duha, ki je v duši mojega otroka.«

Mati govori o svoji molitvi za moža in otroke:«Vsak dan znova izročam moža in otroke v Božje varstvo in kličem nanje Božji blagoslov in milost, da bi mogli ohraniti vero, utrditi zaupanje v Božjo Previdnost in ostati zvesti vse dni življenja. Otroci rastejo in odraščajo, prišel bo trenutek, ko se bodo samostojni odpravili na svoja pota. Kamorkoli bodo odšli in kjerkoli bodo živeli, povsod jih bo spremljala moja molitev. Po tej molitvi bom najtesneje povezana z njimi, ker bom z njimi povezana v Bogu.«

Podobno se dobri predstojniki zavedajo, kako so brez molitve pri svoji vodstveni službi nemočni. Izprositi si morajo milosti zase, pa tudi za tiste, katerim so predstojniki.

Silva Trdina v Mozaiku piše:

»Mati naj moli za svoje otroke! To več pomeni kot sto igrač in spodbudnih besed. Oče naj moli za svojo družino! To je važnejše od vseh nadur, ki jih presedi v pisarni, in vseh zavarovanj. Duhovnik naj moli za svoje vernike! Mogoče bo s tem več dosegel kot s pridigami in lepimi besedami.«

9. Molitev zakoncev drug za drugega. Mož in žena naj bi molila drug za drugega. Še posebej je molitev potrebna za tistega, ki je v težavah, ali celo zaide na pota nezvestobe.

Neka žena je opazila, da jo mož vara. V obupu se je zatekla k molitvi. Po molitvi je prišla do spoznanja, da mora verovati v Božje delovanje v srcu svojega nezvestega moža. Pokazati mora svoje zaupanje. Moža ne sme gledati kot grešnika, ampak kot takšnega, kakršen bo, ko se bo vrnil z grešne poti. Vztrajno je prosila Boga in od njega dobila moč, da je gledala na moža v novi luči:

»Gospod, vem, da se boš dotaknil srca mojega moža in da bo postal spet to, kar mora biti: moj mož in oče, ki ga bodo moji otroci spoštovali. Pomagaj mi, da ga bom že danes gledala v tem stanju. Po tvoji milosti ga tako vidim, Gospod.«

Na ta način možu ni ničesar očitala, ampak ga je še naprej ljubila. Ob junaškem zgledu žene je moža začela tako močno peči vest, da se je skesan vrnil k ženi in ji bil zopet zvest.

10. Za napredovanje v svetosti. Na poti svetosti ne moremo napredovati, če redno in dobro ne molimo. Tihamer Toth pravi, da »molitev človeka poduhovi, očisti, poboljša in okrepi«. Na podlagi naših molitev nam Bog naklanja milosti, ki so potrebne za dosego svetosti. V Hoji za Kristusom beremo:«Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko.«

Sv. Alojzij Gonzaga, zavetnik mladine, pravi: »Popolnosti in svetosti ni mogoče doseči brez molitve.«

Sv. Janez Krizostom je oznanjal: »Kakor riba ne more živeti brez vode, tako tudi človek ne more ostati in napredovati v življenju milosti brez molitve.«

11. Za uspeh apostolata. Molitev je odlično sredstvo apostolata. Sv. Ignacij Lakonijski iz 18. stoletja, preprost samostanski brat, je med pobiranjem miloščine na Sardiniji štirideset let zelo goreče apostolsko deloval. Ko se je zvečer utrujen vračal domov, je ure in ure preklečal pred Najsvetejšim in molil. Sad njegove molitve so bili izredni darovi v duhovno korist bližnjih. Videl je ljudem v srce, gledal v prihodnost in ozdravljal bolnike.

V Bratih Karamazovih ruskega pisatelja Dostojevskega je Aljoša takole molil: »Gospod, usmili se vseh, s katerimi sem danes govoril. Obvaruj jih v njihovih nesrečah in pokaži jim pravo pot. Ti si ljubezen, ki pošiljaš vsem tudi radost.«

12. V različnih stiskah. Na Boga se človek najlaže obrne, če je v različnih stiskah. To je spoznala tudi ljudska modrost: »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda.«

Štiriletni otrok je bil sam doma. Vse sosednje hiše so bile v plamenih. Otrok je v veliki stiski kar naprej prosil pred Križanim: »Ljubi Gospod Bog, ne dopusti, da bi naša hiša pogorela!« Vse sosednje hiše so pogorele, le ta hiša je ostala nepoškodovana.

Molitev nas zelo umirja in usposablja za prenašanje različnih težav. Mahatma Gandhi je rekel: »Nisem kakšen znan pisatelj ali učenjak. Preprosto poskušam biti mož molitve. Da kljub trpljenju nisem brez notranjega miru in ravnotežja, je zato, ker sem oboje dobil v molitvi.«

13. Za duhovne poklice. Molitev ima velik pomen pri odločanju za duhovni poklic in pri vztrajanju v njem. Redovnica piše:

»Molitev mi je postala trdna opora predvsem v dobi odraščanja, ki je bila hkrati doba iskanja, čakanja in odločanja ob spoznanju, da me Bog kliče v samostan. Po maši sem velikokrat ostajala pred tabernakljem in prosila za razsvetljenje, velikodušnost in moč. V trenutkih negotovosti sem ob večerih klečala pri postelji, med prsti so mi drsele jagode rožnega venca, po licih pa solze. Božje vabilo in odgovor nanj - to je bila skrivnost, za katero sva vedela samo Bog in jaz; ljudje so jo morda le slutili ...«

Škof dr. Stanislav Lenič, velik Marijin častilec, se je pri posvečenju popolnoma izročil Mariji. V svojo beležko je zapisal:

»Marija, v tvoje roke izročam svoje duhovništvo. Ti, ki si mi mati in srednica, si me pripeljala do oltarja. Ti hodi z menoj še naprej, pri vsem mojem delu me podpiraj. Mati Marija, tako se nate zanesem, nase pa prav nič, s teboj bom zmogel vse. Marija, moja mati si in moraš ostati, tvoj duhovnik hočem biti!«

Redovnica:«Molitev mi je bila že od otroških let v veselje. Ne le skupna, tudi osebna. Rada sem ostajala po maši v polmraku prazne cerkve in govorila z Njim, ki me je že klical: 'Hodi za menoj!'

Lahko rečem, da mi je bila tudi kasneje kot redovnici molitev vedno vir moči, tolažbe, novega poguma, opora v preizkušnjah, pa tudi čas spoznavanja samega sebe, kesanja, včasih trenutki globokega doživljanja lastne bede, nemoči, grešnosti.«

Zelo pomembna je družinska molitev za duhovne poklice. Duhovnik o molitvi v domači družini:«Že veliko let dodajamo pri rožnem vencu tudi prošnjo za nove duhovniške poklice. Kolikor se da presojati s človeškimi očmi, se mi zdi, da sta sad družinske molitve dva duhovna poklica v naši družini.«

14. Za velike potrebe Cerkve in človeštva. Pri molitvi ne bi smeli pozabiti na velike potrebe Cerkve in človeštva. Vsi velikani duhovnega življenja so prepričani o odločilnem vplivu molitve na vso Cerkev in ves svet.

Nemški pisatelj in novinar Herman Bahr to takole pove:«Čim bolj poznam svetovno zgodovino in kolikor več razmišljam o dogajanjih po svetu, toliko bolj sem prepričan, da je molitev najmočnejši dejavnik zgodovine človeštva.«

Laže in z večjim zaupanjem bomo molili, če bo naša molitev čisto konkretna, čeprav molimo za nepoznane ljudi. Silva Trdina nam v knjigi Mozaik svetuje:

»Navadimo se moliti tudi za neznane ljudi: za tiste, ki so se danes rodili, da bodo na zemlji našli blagoslov..., za tiste, ki bodo danes umrli, da bi našli pred Bogom milost..., za tiste, ki se jim je danes kaj hudega zgodilo, da bi se znali vdati v Božjo voljo...

Molimo tudi za neznance, ki jih srečamo na poti (Gospod, usmili se ga! Gospod, blagoslovi njegovo delo! Gospod, sprejmi ga v svoje varstvo!). Najbrž teh ljudi ne bomo več srečali v življenju, toda če se bomo srečali z njimi v večnosti, se nam bodo za našo molitev gotovo zahvalili in povedali nam bodo, kakšno milost jim je prinesla, kakšno rešitev.«

15. Za srečno zadnjo uro in za pokojne. Najbolj odločilna je človekova zadnja ura. Marijo vsak dan prosimo, naj prosi »za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«. Sv. Avguštin pravi, da je molitev pravi nebeški ključ. Ko molimo za srečno smrt, prosimo predvsem za to milost, da bi umrli v prijateljstvu z Bogom, to je v posvečujoči milosti, brez smrtnega greha. Cerkev veliko moli tudi za pokojne, da bi prišli k Bogu, če so morda v stanju očiščevanja, v vicah.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem za zvesto sodelovanje. Letos lahko pričakujemo samo štiri novomašnike. Da je to zelo malo, več kot premalo, ni treba dokazovati. V nekaj desetletjih se je stanje tako zelo spremenilo, kot da bi padli v prepad! Število duhovnikov je ogledálo verskega stanja pri nas. Človeško gledano tudi v bližnji prihodnosti ne bo dosti bolje. Potrebna je večja navdušenost za krščansko življenje. Rešitev lahko prinesejo krščanske družine z več otroki. Zgubil se je smisel za žrtve. Brez Božje pomoči ne bo šlo, a tudi brez naše pomnožene molitve ne! Ker bo premalo duhovnikov, bo vedno več župnij brez njih.

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Mati, svetuj nam na zemeljski poti« (6)

Sv. Janez Jožef od Križa, redovnik alkantarec (r. 1654), je po smrtno nevarni bolezni na Marijino priprošnjo nenadoma ozdravel. Kot učitelj novincev jih je vzgajal za posebno ljubezen do Matere Božje. Kot dušni pastir je spovedancem in bolnikom priporočal: »Zatekajte se k Mariji! Ona vam bo pomagala, vas bo tolažila, vas bo rešila vseh težav.« V svoji celici je imel sliko Matere božje, ki mu jo je daroval sloveči slikar De Matteis. Nanjo se je vedno oziral, še posebej, kadar je potreboval razsvetljenja. To je bilo zelo pogosto, saj jih je k njemu prihajalo zelo veliko po dober svet v najrazličnejših zadevah. Preden je odgovoril, se je vselej ozrl na lepo Marijino sliko. Pred smrtjo so se redovni sobratje zbrali okrog njegove postelje in molili molitve za umirajoče. Svetnik se je še zadnjič ljubeče ozrl na podobo Matere božje in tako končal svoje življenje.

Sv. Frančišek Saleški je imel kot sedemnajstletni dijak zelo mučno skušnjavo: »Bog je sklenil, da te bo večno zavrgel; ni ti več pomoči.« Ta misel ga je tako preganjala, da ni mogel več mirno spati ne jesti in v nevarnosti je bil, da bo zbolel. Nekoč se je odpravil v cerkev in tam molil: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal…« Skušnjava je popolnoma prenehala. V zbegano dušo se je zopet naselil mir.

Marija je polna Svetega Duha. Če se zatekamo k njej, Materi dobrega sveta, nas ona vodi k Svetemu Duhu. Deležni smo njegovega daru svéta. V pesmi prosimo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, strma je, težka, korak negotov; preko nevarnosti naj nam pomaga tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Naj rožni venec moli rad« (4)

Alessandro Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji knjigi Rad bi molil v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«»Želi, da molimo ga vsi« (5)

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, hudo bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.«

Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Poiskal je rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem so rastle božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njegovo pomočjo je prišel v nebesa.

Mlajša redovnica je zapisala svoje spomine na molitev rožnega venca pri starih starših: »Počitnice sem navadno preživela na njuni kmetiji. Delala sta od zore do mraka. Kolikokrat sta bila na smrt utrujena! Toda ni je bilo stvari, ki bi ju zadržala od večernega rožnega venca. Stari ata, čeprav že starček, še vedno visok, postaven mož, je trudno stopil v hišo, potegnil stol od mize in počasi pokleknil ob njem. Stara mati, ženička, upognjena v dve gubi, je pokleknila ob posteljo; včasih je pri zadnjih desetkah sedla – ni zmogla več. Jaz sem smela sedeti na zapečku, toda ko sem videla njiju klečati, me je kar potegnilo na kolena. Vzljubila sem ta ponavljajoči se ritem večernega rožnega venca.«

Študent bogoslovja je zapisal: »Še danes rad molim rožni venec, ker je to molitev, v kateri se moje srce najbolj osveži in umiri. V to molitev vključujem vse tiste ljudi, za katere čutim, da sem dolžan moliti. Ko tako zanje molim, ko prosim Boga, da bi jih varoval v njihovem življenju, delu in naporu, čutim, da jim resnično pomagam. Prepričan sem, da jim je lahko tudi zaradi mene lepše v življenju. V to molitev uvrstim prošnjo za svoj poklic, da bi vredno vsak dan odgovarjal na božjo milost. Svoje misli obračam tudi v večnost.«

V mesecu oktobru pojemo: »Kraljica venca rožnega ima v naročju Jezusa, pa v rokah rožni ven’c drži, želi, da molimo ga vsi.«

 

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (2) »Naj rožni venec moli rad« (4)

Alessandro Pronzato, italijanski duhovnik in pisatelj verskih knjig, je v svoji knjigi Rad bi molil v zvezi s svojo novo mašo zapisal: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi prste moje stare matere.«

Isti pisatelj je tudi zapisal, da moli rožni venec vsak večer. »Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zdehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud.«

Papež Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta veliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Rožni venec je povzetek celotnega evangelija, šola evangeljskega življenja. V tej molitvi nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. V rožnem vencu premišljujemo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Spominjanje njunega življenja je za našo duhovno rast nujno potrebno. Pri rožnem vencu pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti je odlično sredstvo zoper posvetnost, grešnost in nevero. Zato velja: »Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!«

SKRIVNOST KRIŽA Križ življenja (2)

Človekovo življenje pa je še nekaj drugega. Človek je telesno in duhovno bitje, oboje se v njem združuje. Ker smo zemeljski, je naše telo narejeno iz zemeljskih prvin, ki minevajo. Toda to ni ves človek. Človek je duhovno bitje, ki ima svoj izvor v Bogu. Človeka je Bog ustvaril iz obeh prvin, zato je tudi človekovo življenje napetost med tema dvema prvinama. Bolj ko nam dnevi minevajo, bolj naj bi se v nas uresničevalo Božje življenje. To pomeni, da naj bi bil Bog vse bolj upodobljen v našem umrljivem telesu. Življenje je torej minevanje človeškega v nas in rast Božjega. Ker po Jezusu priteka v nas Božje življenje, postajamo vedno bolj živi.

Spet bi si lahko pomagali s primero. Človeško življenje je podobno rasti enoletne rastline, ki jo posejemo. Posejemo samo zrno, ki začne kaliti in rasti. Ko zraste rastlina, ne kaže še nobenih sadov. Potrebna je naravna rast in cvetenje, da se v rastlini lahko začne uresničevati tisto, za kar smo jo posejali. Ko odcveti, se v njej začnejo delati plodovi. Ko plodovi dozorijo, je rastlina ostala brez pomena, zato lahko propade, saj je izpolnila svoje poslanstvo.

Človek, ki je rojen na svet, v sebi nosi kal duhovnega življenja. S krstom, rastjo in razvojem se duhovno življenje v človeku vedno bolj uresničuje. Človek po deležnosti Božjega življenja postaja vedno bolj nadnaravno živ. Za rast duhovnega življenja je potrebno skrbeti in uporabljati sredstva, ki nam jih je Bog dal, da se lahko Božje življenje v nas krepi. Namen človekovega življenja ni ohranjanje telesnih prvin, marveč rast in zorenje duhovnih prvin. To je razdajanje zemeljskega in rast v nebeškem. Bog začne vedno bolj bivati v človeku, dokler le-ta ne dozori za Boga. Razdajanje ali služenje nam pomaga, da se gradimo kot Kristusovo telo. Apostol Pavel pravi, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. Po njegovem postanemo zreli takrat, ko se Kristus v polnosti upodobi v nas. Življenje je zato neke vrste proces, ko se Bog naseljuje v nas. Zemeljsko mineva, se použiva, Božje pa raste in zori, zato sedaj lahko razumemo Jezusa, ko pravi, da je on sam življenje. »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« Ko se Jezus naseljuje v nas, postaja on sam naše življenje. Lahko bi celo rekli, da je naše življenje umiranje grešnega človeka in oživljanje Božjega človeka Jezusa v nas. V Jezusu, ki je naše življenje, vedno bolj vstopamo v Božje življenje in se vsa Sveta Trojica v nas čedalje bolj upodablja. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?

Življenje je preprosto propadanje propadljivega in rojevanje ali zmagovanje Božjega. Ne smemo bežati pred propadanjem, marveč moramo razumeti, da smo za to ustvarjeni. Razdajanje in življenje za druge je neke vrste propadanje, a ne za večnost. Naučiti se propadati je naučiti se živeti. Vsa naloga našega človeškega življenja je naučiti se izgubljati življenje in ga znova najti v Jezusu. To je križ za človeka, ki je še sebično zagledan v svoje življenje. Res nam telesno življenje odteka po kapljicah, toda hkrati z odtekanjem kapljic telesnega življenja se mora v nas naseljevati Jezus, ki je naše življenje. Tako kakor je on pustil križati svoje zemeljsko telo, ga moramo pribijati na križ tudi mi. S križanjem in razdajanjem svojega telesnega življenja se v nas rojeva Kristus, ki nas spreminja v otroke vstajenja. Rojeva nas za oni vek, kjer se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.

p. Branko Petauer