Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen se ne napihuje

Ljubezen je ponižno služenje, brez razkazovanja samega sebe, služenje po vzoru Marije, ki je bila v ozadju, a prisotna, kjer je bila potreba. Spomnimo se njene vloge v Kani in obiska sorodnice Elizabete. Marija je kakor platno na sliki, slika pa je Jezus. Nihče ni pozoren na platno, na podlago, ampak na sliko.

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen se ne ponaša

Ponašal se je farizej, ki se je pred Bogom hvalil in zaničeval cestninarja. Sv. Pavel nas poučuje: "Nič ni tisti, ki sadi, nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog" (1 Kor 3,7).

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen ni nevoščljiva

Kajn je iz nevoščljivosti ubil brata Abela. Jožefovi bratje so bili nevoščljivi Jožefu, ker ga je imel oče Jakob rajši in mu je kupil dolgo suknjo; hoteli so ga umoriti, končno ga prodajo za sužnja. Kralj Savel je bil nevoščljiv Davidu in ga je hotel usmrtiti.

Sv. Avguštin ugotavlja: "Nevoščljivost je silno nevaren molj, ki razgloda žametno obleko kreposti; je rja, ki razje zaklade modrosti; je gosenica, ki uniči zelenje. Kuga zavisti razkroji dobra dela, ki so pognala iz človeškega srca."

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen je dobrotljiva

Papež sv. Janez Dobri je s svojo dobroto hitro postal priljubljen. Treba je biti dober do vsakega človeka, s katerim se srečamo. Ali smo dobri do bližnjih v mislih, v besedah, v dejanjih?

Ženevski škof sv. Frančišek Saleški je slovel po svoji dobroti. Sv. Vincencij Pavelski je o njem rekel: "Kako dober mora biti Bog, če je že ženevski škof tako dober!" Poznana je dobrota matere Terezije.

Neki rabin je vprašal vernega juda:

»Kdaj se noč umakne dnevu?«

'Mogoče takrat, ko na nebu zagledamo prvo svetlikanje?!' Ali pa takrat, ko že lahko razlikujemo grm od človeka?!'

»Ne. Noč se umakne dnevu, ko kdo v obrazu bližnjega spozna brata ali sestro. Dokler tega ni sposoben, je v njem še vedno noč.“

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10) Ljubezen je potrpežljiva

Ljubezen se pokaže v praktičnih dejanjih, sicer je ni. Sv. Pavel omenja potrpežljivost na prvem mestu; s tem je poudaril njen pomen. Treba je potrpeti z bližnjimi: s sodelavci, s predstojniki, z domačimi, z verniki. Sprejeti jih takšne, kakršni so: z dobrimi in slabimi lastnostmi; dati jim možnost, da se poboljšajo. Zgled je Jezus: potrpel je z apostoli, Petrom, Judom. Seveda moramo potrpeti najprej s seboj, sprejeti sebe, da bomo sprejeli bližnje. Potrpeli bomo tudi s tistimi, ki nam nasprotujejo.

Sv. Klemen Dvoržak je kot apostol v Varšavi nekoč prosil v gostilni za svoje sirote. Tedaj mu je neki kvartopirec pljunil v obraz. Klemen mu je mirno rekel. "To je bilo zame. Zdaj mi pa dajte še kaj za moje uboge otroke!" Človek mu je osramočen takoj izročil večjo vsoto denarja.

Visoko stopnjo potrpežljivosti je pokazal sv. Janez od Križa. Skupina redovnikov je nasprotovala karmeličanski reformi, ki sta jo uvajala Terezija Velika in Janez od Križa. Leta 1577 je prišla v Avilo, v samostan Učlovečenja, kjer je bil Janez duhovni voditelj. Ugrabili so ga, ga odpeljali v Toledo in ga tam zaprli v umazano samostansko ječo, kjer je ostal 6 mesecev, dokler se ni z begom rešil. Na različne načine so ga zasramovali. Niti maševati mu niso dovolili. Vse je prenašal izredno mirno in potrpežljivo.

Karmeličan p. Gracijan je rekel o sv. Tereziji Avilski: "Kadar sem ji pripovedoval, kako zlobno po mestu govore o njej, je bila zadovoljna, da si je kar mela roke, kakor da je slišala vesel dogodek ali pohvalo!"

Sestre je učila, naj gredo molče prek krivic.

Afriški pregovor pravi o tej kreposti: Potrpežljivost je drevo, ki ima grenke korenine, rodi pa sladke sadove; turški pa: Potrpežljivost je ključ do veselja; in slovenski: Kdor rad potrpi, si rože sadi.

 

Pavlova hvalnica ljubezni do bližnjega (1 Kor 13,1–10)

Sv. Pavel najprej pove, da različna izredna dela brez ljubezni nič ne koristijo. Takšna so: govorjenje človeških in angelskih jezikov, dar preroštva, poznanje vseh skrivnosti in vednosti, vera, ki gore prestavlja, podaritev vsega svojega imetja, žrtvovanje svojega telesa, da bi zgorel. Apostol narodov nato našteje lastnosti prave ljubezni do bližnjega: „Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese“ (1 Kor 13,4–7).

Misli sv. Bernarda Ponižnost in ponižanje

Koliko ljudi, ki niso ponižni, je ponižanih! Nekateri ponižanje sprejmejo z zamero, drugi s potrpljenjem, nekateri celo z veseljem. Prvi so krivi, drugi nedolžni, tretji pa pravični. Čeprav je tudi nedolžnost del pravičnosti, vendar doseže vrhunec v ponižnem človeku, v tistem, ki more reči: »Dobro je zame, da sem bil ponižan« (Ps 119,71).

Tega ne more reči tisti, ki prenaša ponižanje proti svoji volji, še manj pa tisti, ki godrnja…

Ponižen je tisti, ki ponižanje spreminja v ponižnost in govori Bogu: »Dobro je zame, da sem bil ponižan.« … Edino vesela in popolna ponižnost zasluži milost, ki je bila obljubljena (34,3).