ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (25) »Pomagajta mi, da bom sprejemal evangelij v svoje srce«

V Lukovem poročilu o Jezusovem rojstvu beremo, da je Marija vse besede, ki so jih o Jezusu povedali pastirji, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Isti evangelist poroča, kako sta sv. Jožef in Marija po tridnevnem zaskrbljenem iskanju končno našla dvanajstletnega Jezusa v templju. Nista razumela njegovega skrivnostnega vprašanja: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Evangelist Luka je zopet zapisal: »Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,41-51).

Devica Marija je bila prva, ki je sprejemala Jezusov evangelij v svoje srce, ga premišljevala, ohranjala v svojem srcu, ga vedno bolj razumela in po njem zvesto živela. Čeprav je bila Kristusova mati, je bila tudi prva in najboljša njegova učenka.

Da bomo sposobni sprejemati evangelij v svoje srce, moramo biti vsaj nekoliko podobni Devici Mariji v njeni pripravljenosti na poslušanje in služenje: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

Kakor sprejemamo v svoje srce Jezusa pod podobo kruha, tako naj bi ga sprejemali v njegovi besedi. »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo samo, saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom« (BR 21). »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja. In v Božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta Božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Zato o Svetem pismu veljajo v odličnem pomenu besede: 'Živa je namreč Božja beseda in učinkovita' (Heb 4,12), 'dvigniti vas more in vam dati delež med vsemi svetimi' (Apd 20,32)« (BR 21).

Če hočemo poznati Kristusa, njegovo presveto Srce, moramo poznati Sveto pismo. »Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa,« je učil že sv. Hieronim. Sveto pismo je treba s sprejemljivim srcem brati, poslušati, ga premišljevati, ohranjati v svojem srcu in po njem živeti. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Povsem nemogoče je, da bi ljubili Boga in mu bili všeč, ne da bi se hranili z Božjo besedo.«

Ne moremo dajati Jezusa ljudem, če ga nimamo v svojih srcih, če svoja srca ne oblikujemo po njegovem presvetem Srcu. V nas pa prihaja predvsem po sv. obhajilu in po sv. evangeliju. Tako hrani našo ljubezen, in nas oblikuje po svojem Srcu, da postajamo nosilci Božje ljubezni in edinosti. Čim globlja bo naša ljubezen do Jezusa v sv. obhajilu in v Božji besedi, tem bolj bomo sposobni, da ga bomo prinašali današnjemu svetu. Jezus je po sv. Marjeti zagotovil: »Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV 5. Si v hiši Božjega ljudstva

Cerkvena stavba pa ni le Božja hiša, je tudi hiša Božjega ljudstva. Vsi, ki pridemo k maši, smo in moramo biti živa Cerkev, del vesoljne Kristusove Cerkve. Stavba cerkve je v službi žive Cerkve. Vsi navzoči nismo le vsota posameznikov, ampak smo sveti zbor, občestvo. Smo v hiši Svete Trojice, ki je občestvo Božjih oseb. Sveta Trojica je prapodoba vsakega občestva. Vsi navzoči smo »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4). Smo in moramo biti zbrani v Jezusovem imenu, to je v veri in ljubezni do Kristusa ter v medsebojni ljubezni in edinosti. Takrat za nas velja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Jezus je med nami navzoč in nas po Svetem Duhu, ki je kakor duša Cerkve, povezuje v eno. To navzočnost na nek način po sadovih tudi občutimo.

Zelo pomembno je, da prideš v cerkev spravljen z vsemi. Vsem moraš odpustiti, drugače se ne moreš s srcem priključiti svetemu zboru. Spomni se, kaj je rekel Jezus: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23 s).

p. Anton

MAŠNA DARITEV 4. Si v hiši Svete Trojice

Cerkev je Božja hiša, hiša Svete Trojice. Si pred Bogom še na drugačen način, kakor si pred Bogom sredi sveta. Če je cerkev velika in lepa, govori o Božji veličini in lepoti. Hkrati te spodbuja, da bodi tudi ti vredno Božje svetišče, saj si vendar po svetem krstu tempelj Svetega Duha in celo vse Svete Trojice. Romano Guardini te poziva in sprašuje: »Čuj klic! Čemu ti je hiša iz lesa in kamna, če sam nisi živa Božja hiša? Kaj ti pomaga, če se visoko bočijo vrata in se razmikajo težka krila, če se pa notri v tebi ne odpro nobena vrata in ne more vstopiti Kralj veličastva?«

Župnijska cerkev je običajno posvečena. Posvetil jo je škof z obhajanjem Evharistije, s posvetilno molitvijo in z maziljenjem s sveto krizmo na dvanajstih (ali na štirih) mestih. Maziljenje cerkve pomeni, da se vsa in za vedno posveti krščanskemu bogoslužju. S tem je izvzeta iz svetne uporabe. Podružnične cerkve in kapele so običajno le blagoslovljene. Tudi blagoslov jih je izvzel iz svetne rabe in so določene za molitev in bogoslužje.

Še posebej so vse župnijske cerkve hiše Jezusa Kristusa, ki kot pravi Bog in pravi človek pod podobo kruha prebiva v naših tabernakljih.

Cerkve so navadno tako grajene, vsaj starejše, da je oltar na vzhodu, glavni vhod pa na zahodu. Sonce, ki simbolizira Kristusa, vzhaja na vzhodu. Ko prideš skozi glavna vrata v cerkev, greš od zahoda proti vzhodu, v smeri h Kristusu, ki je Sonce pravice.

MAŠNA DARITEV 3. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 2. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 1. Pripravi se

Iz knjižice 'Mašna daritev' (2004, ponatis 2009) bomo objavljali vsebino o mašni daritvi, ki je bila napisana kot pomoč Marku, zastopniku vseh kristjanov, ki bi radi globlje razumeli mašno daritev. Naj besedilo pomaga tudi nam. 

Dragi Marko, skušam se vživeti Vate. Rad Ti bom pomagal do globljega razumevanja mašne daritve, ki je središče vsega krščanskega življenja. Vzemi me za spremljevalca skozi besedila in različna znamenja. Seveda se ne bova dotaknila vseh podrobnosti, ampak le najvažnejšega. Vesel sem, da Ti udeležba pri nedeljski in prazniški maši ni neprijetno breme, ampak prijetna duhovna poživitev in osvežitev. Včasih prideš celo k delavniški maši.

Po 2. vatikanskem koncilu smo začeli za mašno daritev namesto latinščine uporabljati narodne jezike in je bil mašni obred poenostavljen ter poenoten. Tedaj je marsikdo mislil, da razlaganje besedil in znamenj ne bo več potrebno. A ni tako. Vsak kristjan bi se moral poglobiti v mašna besedila in simbole.

Nedelja je, Gospodov dan. Šel boš k sveti maši, ki je srce vsake nedelje. Gotovo se boš odpravil od doma pravočasno, da boš prišel v cerkev vsaj nekoliko pred začetkom mašne daritve. Véliki zvon farne cerkve te vabi k maši že eno uro pred začetkom. Pripraviš se, kot je primerno za najsvetejše opravilo na zemlji. Najvažnejša je priprava srca, ki se mora odtrgati od vseh nepravilnih navezanosti in se povezati z Bogom. Zaradi mnogih opravil, skrbi, živčne napetosti in različnih spodrsljajev se čutiš daleč od Boga. Vendar je v tebi hrepenenje po Božji bližini, hrepenenje tvojega razuma in tvojega srca. Rad bi se bolj povezal z Bogom. Najbrž boš šel tudi k svetemu obhajilu. Šele takrat na popoln način sodeluješ z mašno daritvijo, če pri njej prejmeš duhovno hrano z mize Božje besede in evharističnega kruha. K svetemu obhajilu lahko greš, če se ne zavedaš smrtnega greha, imaš pravi namen, da se povežeš z Jezusom in si eno uro pred prejemom te duhovne hrane tešč. Voda in zdravilo ne prekršita evharističnega posta.

Če hočeš pri mašni daritvi dobro sodelovati, boš že doma pogledal, kakšna berila bodo pri njej. V cerkvenih namiznih koledarjih so za vsak dan s kraticami napisana svetopisemska berila, tako jih lahko poiščeš v Svetem pismu.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Skrivnost vere

 Prvi kristjani, apostoli, učenci, evangelisti in sveti Pavel v svojih pismih Jezusovo smrt in njegovo vstajenje imenujejo pasha. V naš jezik jo prevajajo: Velika noč. Prav na Veliko noč Cerkev v slovesnem bogoslužju prepeva: »Jezusova smrt nas je rešila naše smrti, njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja. (velikonočni hvalospev)« Po besedah, ki jih mašnik, v Kristusovi osebi, izgovarja v slovesnih trenutkih najbolj vzvišene mašne molitve, imenovane evharistična, verni kristjani na vzklik »skrivnost vere« slovesno zapojemo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo.«

Vera v vstajenje je tako bistvena in temeljna prvina krščanstva, da brez te vere ne razumemo ničesar, kar izpovedujemo, kar počnemo in kar smo. Tertulijan je v 2. stoletju takole izpovedal: »Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo.« Vstajenje je cilj, kamor smo usmerjeni, daje smisel našemu zemeljskemu romanju in življenje poživlja z upanjem. Kdor ve, kam hoče priti, bo namreč hodil po izbrani poti. Brez vere v vstajenje ne moremo razumeti Cerkve, ne dojamemo globine svetih zakramentov in ni mogoče doumeti skrivnosti svete maše.

Jezusova velikonočna skrivnost smrti in vstajenja, ki jo je svoji Cerkvi zapustil kot naročilo: »To delajte v moj spomin« ima različna imena – ki vsako iz svojega vidika in hkrati nikoli dovolj izčrpno razodevajo: evharistija, zakrament vseh zakramentov, Gospodova večerja, jagnjetova poročna gostija, lomljenje kruha, evharistični zbor, spomin/memorial, sveta mašna daritev, duhovna daritev, Božja liturgija, zdravilo nesmrtnosti, najsvetejši zakrament, sveta maša …

Za Sveto pismo spomin ni nikoli zgolj spominjanje dogodkov preteklosti, temveč je razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil. V bogoslužnem praznovanju ali obhajanju postanejo dogodki iz preteklosti navzoči in učinkoviti. Tako namreč Izraelsko ljudstvo dojema osvoboditev iz Egipta: vsakič, ko praznujejo in obhajajo pasho (veliko noč), postanejo dogodki izhoda iz Egipta prisotni v spominu verujočih, da uravnavajo po teh dogodkih svoje življenje in uresničujejo osvoboditev, ki se je spominjajo.

Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je judovski pashi dal dokončni smisel. Pasha je postala Velika noč (nova pasha). Jezusov prehod k Očetu skozi njegovo smrt in njegovo vstajenje, ki je anticipiran pri zadnji večerji in obhajan v evharistiji, postane dovršitev judovske pashe in anticipiranje dokončne Velike noči, ko bo tudi Cerkev prešla v veličastvo nebeške slave.

Spisi Nove zaveze poročajo o obredni pashi, ki jo je Jezus dopolnil in izpopolnil. Pri večerji je hvaležno izrekel obredni blagoslov in po napovedi svojega darovanja in žrtve na križu, zapovedal svojim učencem: »To delajte v moj spomin«. Ne več v spomin osvoboditve iz Egipta, temveč v spomin trpljenja in njegovega čudovitega vstajenja, kot živi spomin njegove daritve. Spominjanje njegovega popolnega daru pa ni zgolj obredno ponavljanje zadnje večerje, temveč je tudi vnaprejšnje obhajanje prihodnje gostije, ki so jo napovedovali preroki (prim. Iz 25,6–9) in je v Novi zavezi predstavljena kot »Jagnjetova svatba« (Raz 19,7.9). Ta krščanska obredna pasha ali evharistična daritev je zaradi neskončne ljubezni Boga do vsakega človeka imenovana zakrament ljubezni. Jezus je namreč »ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) in človeka nagiba, da »dá življenje za prijatelje« (Jn 15,13), sam pa v zakramentu evharistije ljubezen »do konca« še naprej izkazuje, vse do darovanja lastnega telesa in krvi.

Ko so se prvi kristjani, stanovitni v nauku apostolov, zbirali k molitvi in lomljenju kruha (prim. Apd 3,1) ter brali ali poslušali o odrešenjskih dogodkih, so Jezusovo življenje, zlasti pa velikonočno skrivnost v odnosu do starozaveznih dogodkov imenovali misterij. Misterij najbolje izraža Očetov vesoljni načrt odrešenja. Stvarnik, ki ga je Jezus razodel kot Očeta, želi, da bi vsi ljudje spoznali resnico in da bi vsi bili deležni Božjega življenja. Ta načrt je uresničil Sin na Veliko noč. Zato apostol Pavel trdi, da je Božji misterij Kristus sam (prim. Kol 2,2). On je Očetov načrt ljudem posredoval tako, da je podaril samega sebe.

p. Nikolaj