Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Posledice prevzetnosti za duhovno življenje

Če sebe ne poznamo, kako naj bomo ponižni, saj bomo mislili, da smo nekaj, če tudi nismo nič? (37,5).

In kakor te spoznanje samega sebe navda z Božjim strahom, tako te spoznanje Boga navda z ljubeznijo do Boga; nasprotno pa nepoznanje samega sebe rodi napuh, nepoznanje Boga pa vodi v obup.

Napuh ima korenine v nepoznanju samega sebe, ker nam prevarana in varajoča misel laže, da smo boljši, kakor smo v resnici. To je napuh, to je začetek vseh grehov, ko si sam v svojih očeh večji kakor pri Bogu in v resnici. Zato je o njem, ki je prvi storil ta glavni greh – v mislih imam hudiča – rečeno, da »nikoli ni vztrajal v resnici, ker je lažnik in oče laži« (Jn 8,44), kajti kar je bil po svoji misli, ni bi v resnici …

Zato v strahu in trepetu govorim sam sebi: Če se je tako zgodilo z angelom, kaj bo z menoj, ki sem prah in pepel? On se je prevzel v nebesih, jaz na smetišču. Kdo ne bi mislil, da prevzetnost lažje prenašamo pri bogatašu, kakor pri revežu ? Gorje mi ! Če je bil tako trdo kaznovan tisti mogočni duh, ker se je njegovo srce prevzelo, ter mu ni nič pomagalo splošno spoznanje, da je prevzetnost mogočnim že nekako prirojena, kaj se bo šele zahtevalo od mene, ki sem revež, pa vendar prevzeten ? …

Gospod je na meni našel prevzetnost ter se jezno odvrnil od svojega služabnika. Od tod tista nerodovitnost moje duše in pomanjkanje pobožnosti, ki ga trpim. Moje srce se je posušilo, zgostilo se je kakor mleko, postalo suho kakor zemlja brez vode. Niti do solz skesati se ne morem, tako trdo je srce. Ne diši mi psalm, ne ljubi se mi brati, ne veseli me molitev, običajnih premišljevanj ne zmorem. Kje je tista opojnost duha ? Kje duhovna vedrina in mir in veselje v Svetem Duhu ? Zato sem len za ročno delo, pri nočnih molitvah zaspan, nagel za jezo, za sovraštvo vztrajen, bolj nagnjen h govorjenju in požrešnosti, bolj nemaren in otopel za pridiganje. …

Vidim namreč, kako je kdo izjemno vzdržen, drug čudovito potrpežljiv, spet drug ponižen in krotak, kdo drug milosrčen in pobožen; nekdo se pogosto potaplja v premišljevanje, kdo drug s svojo vztrajno molitvijo trka na nebesa in vstopa vanje, drugi spet se odlikuje po drugih krepostih (54,8).

Otročiči, takšno premišljevanje preganja napuh oči, pridobiva milost, pripravlja na Ženinove prihode. Te izjave sem obrnil nase zaradi vas, da bi tudi vi tako naredili … Posnemajte me (54,9).

TAKOLE MOLIM Kaj mi pomeni molitev

Neizmerno sem Bogu hvaležna za dar vere in sploh, da znam moliti. Vesela lahko povem, da molim že od otroštva. Vendar to so bili obrazci, ki sem se jih naučila v domači družini pri skupni molitvi, ob obisku verouka, sv. maše ali večernic, h katerim sva s sestro zelo radi hodili. Veliko me je pa naučila stara mama, ker sem z njo hodila molit rožni venec, če je v vasi kdo umrl. Starejši in otroci smo šli podnevi, ostali pa so noč prečuli v molitvi ob krsti rajnega. Zato še sedaj rada molim rožni venec in ga tudi premišljujem, kar sem se šele priučila v zrelih letih. Veliko večino molitev, tako tudi branja Svetega pisma, sem se naučila ob pričevanju svojih dveh otrok, ker sta zgodaj začela hoditi na duhovne vaje. Ostalo sem črpala na rednih letnih duhovnih vajah za Živi rožni venec, preko branja verskega tiska, pričevanj in katehez po Radiu Ognjišče, na srečanju mladih in z ljudmi z drugačnimi potrebami –preizkušenimi brati in sestrami. Prav v njih je veliko več veselja in ljubezni kot v tistih, ki se imajo za zdrave in sposobne.

Zato se vsak dan znova zahvaljujem za dar molitve, ker čutim, da prav po molitvi zmorem živeti tako kot živim, in sprejemati trenutke takšne, kot so mi dani na poti življenja.

Jezus je moj veliki prijatelj, Mati Marija in bl. Anton Martin Slomšek pa velika priprošnjika pri Bogu.

Ivanka

TAKOLE MOLIM Tistega oblačnega dne

Nadaljujemo z objavljanjem pričevanj o molitvi. Več jih je bilo že pred leti objavljenih v našem glasilu. Naj bi pomagali tistim, ki imajo pri molitvi različne težave. Hkrati naj bodo spodbuda še drugim za posredovanje osebnih izkustev o molitvi. 

Z molitvijo nimam kakih velikih težav; kamor koli mi že kdaj pobegnejo misli, ostajajo objete v njej in to me pomirja. Tako in tako pa je zavestna molitev prišla pri meni do izraza precej pozno; nekako pri trinajstem letu starosti, ko me je nekega oblačnega dne v popolnoma prazni kranjski cerkvi sv. Kancijana prešinilo spoznanje: če je tu v tabernaklju res živi Bog, Stvarnik vsega in vseh, jaz v primeri z njim nisem niti drobna, najdrobnejša mušica. To je bil moj vstop v nepresahljivo reko premišljevalne molitve. Molitveni obrazci so zelo hitro poniknili nekam v ozadje, moja vsakodnevna molitev pa je postala poezija od Prešerna do Šarabona, Grozdeta, Čampe, Štefana Steinerja …; neprekinjena veriga izbranih verzov, ki so me zaradi zvena in pomena nosili vedno bliže k nebu.

Do neke mere je tako še danes. Seveda se zatekam tudi k molitvenim obrazcem; že iz spoštovanja do verskega izročila. Vendar pa ustaljena molitvena besedila že desetindesetletja niso sredica moje molitve. To mesto še vedno pripada duhovni poeziji številnih ustvarjalcev, v posebnih razpoloženjskih okoliščinah pač tudi moji lastni. Podobno je z molitvijo rožnega venca, ki mu spreminjam/dodajam nove skrivnosti. Prav tako osebna posvetitev svetima Srcema izstopa iz krožnice predlaganih molitvenih vzorcev. Nekatere moje molitvene misli, besede, dejanja pa so tako zelo osebne, da jih ohranjam strogo zakrite. Ne vem, zakaj do tako imenovanih »delavnic molitve« ne čutim ne veselja ne potrebe. Mogoče je v mojem molitvenem življenju vse zaznavanje in občutenje tako zelo nagonsko in prvinsko, da zato na neki način izstopa iz območja ustaljene cerkvenosti, vendar me, »mušice«, pred Bogom zato ni strah. Moj dnevni molitveni zalogaj je precej obsežen, a mi ni nikoli odveč. Včasih ga zamenja popoln molk; molčeča zazrtost v to, da se »v Njem gibljemo in smo«, pa bi bilo vse drugo odvečno in moteče. Brez molitve bi bilo moje življenje zagotovo prazno in verjetno že dolgo povsem zavoženo. Težko po količini pretehtam zahvalne, premišljevalne, prosilne … molitve; nemara so kar v ravnotežju; največkrat pa je pri meni zahvalna molitev pred prosilno. Z dna svoje človeške bede čedalje glasneje kličem k Bogu: »Nimam Ti ničesar dati, vzemi vse iz mojih praznih rok.«

Berta Golob

TAKOLE MOLIM Kako molite? (2,23)

To vprašanje oziroma prošnjo sem [pred 18 leti] dobil od p. dr. Antona Nadraha, urednika glasila V MATERINI ŠOLI. Prvi odziv na njegovo prošnjo, kako molim, je bil tale: vprašanje je tako osebno, kakor če bi me kdo vprašal, kako se spovedujem ali celo česa se spovedujem. Potem pa sem pomislil: če bo moj odgovor na njegovo prošnjo komu koristil, naj bo v Božjem imenu!

1. Prvič torej naj se javno spovem svojega greha, greha opustitve. Duhovnikom sem v knjigi POSVEČENA SAMOTA, Maribor 1994, poudarjal važnost vsakdanjega jutranjega premišljevanja. Premišljevalna molitev ali meditacija: z mašniškim posvečenjem postaneš duhovnik, z meditacijo pa dober duhovnik. Sv. Frančišek Saleški celo laikom, bogoljubnim dušam, svetuje enourno premišljevanje vsak dan. Koliko časa naj traja duhovnikova meditacija? Zdi se, da v manj kot pol ure ali vsaj dvajset minut ni mogoče priti do poglobljenega pogovora z Bogom. In jaz sem marsikdaj opustil meditacijo na račun pisanja ali prevajanja, četudi je šlo za duhovne reči …

Kako sem premišljeval nekoč v letih kaplanske in župniške službe? Pol ure na klečalniku klečé brez kakršnekoli knjige. Točke za premišljevanje sem si pripravil namreč že prejšnji večer. Klečalnik. Nekoč  nujni kos duhovnikovega pohištva!

In kako sem premišljeval danes zjutraj, v torek, 13. decembra 2005? Vzel sem v roke prvi zvezek liturgičnih premišljevanj z naslovom WERDE LICHT! Avtor: p. Benedikt Baur OSB, Freiburg im Breisgau 1937. Naslov je vzet iz Iz 60,1: »Auf! Werde Licht!« Dobesedni prevod: »Vstani! Zasveti se!« (stand. prevod: »Zasij!«). Kdo ne bi pri tem pomislil: vstani pravočasno, »navsezgodaj, ko je morda še čisto temno« (prim. Mr 1,35), da ti v premišljevanju, v pogovoru z Bogom, obraz in duša zažarita kot Mojzesu (2 Mz 34,29). V osmini praznika Brezmadežne me je prevzela misel v omenjeni knjigi: »Če je Marija Mati Cerkve, Mati skrivnostnega Kristusovega telesa, in če sem tudi jaz ud tega mističnega telesa, potem imam tudi jaz delež pri njeni čistosti in brezmadežnosti.« Zaprem knjigo in premišljujem: Marija, ti si édenski vrt, zemeljski raj, kamor nikoli ni stopil peklenski zmaj. Torej imam delež pri tvojem raju. Marija, ti si zapečaten studenec, ki ga hudobni duh nikoli ni skalil. Torej imam tudi jaz delež pri tem neskaljenem izviru. Marija, ti si reka, iz édenskega vrta tekoča. Hudobni duh, tvoj strup se v to reko nikoli ni izlil! Marija, reka, nikoli skaljena, tvoji tokovi razveseljujejo tudi mojo dušo (prim. Ps 46,5).

2. Breviarium Romanum, sedaj Bogoslužni molitvenik, je od subdiakonata naprej, se pravi od 6. februarja 1944, moj spremljevalec. Imam ga tudi v francoščini (z izvirnimi francoskimi himnami) in v madžarščini. V slovenskem prevodu himen iz latinščine manjka včasih kaka kitica, npr: kitica v hvalnicah v času po Gospodovem vnebohodu. Prevajam jo takole:

Zemljani, nebeščani vsi,

zdaj skupno se radujemo:

vam Kristus se tako je dal,

da tudi nam odvzel se ni.

Če bi se bili izgubili vsi brevirji, bogoslužni molitveniki, in ne bi bilo od njih nobenega sledu, in če bi povabili vse učenjake z namenom, naj jih znova sestavijo, ne bi mogli narediti kaj lepšega.

Včasih me popade čudna misel: »Dobri Bog, če že na vsak način moram biti pogubljen, mi pusti vsaj brevir, bogoslužni molitvenik!«

+ Jožef Smej

Kakšen je odnos med popolno ljubeznijo in molitvijo pri svetnikih?

Najvišja oblika molitve je češčenje Boga. V njem so se odlikovali zlasti svetniki. To bo naša naloga vso večnost, ko bomo pri Bogu. Zdaj pa je naša molitev tudi zdihovanje. Sv. Avguštin je zapisal: »Nihče ne bo sposoben za prihodnje življenje, če se ne bo sedaj vadil v njem. Zdaj torej hvalimo Boga, vendar ga tudi prosímo. V hvali je veselje, v prošnji vzdihovanje. Obljubljeno nam je namreč nekaj, česar še nimamo; ker pa je resničen tisti, ki nam je obljubil, se radujemo v upanju; ker pa tega še nismo dosegli, zato hrepeneč zdihujemo. Dobro je, da vztrajamo v hrepenenju, dokler se ne uresniči obljubljeno in bomo nehali zdihovati ter bomo Boga samo še hvalili in slavili.«

Neprestana in popolna molitev je molitev hrepenenja. Sv. Katarina je posredovala: »K popolni molitvi človek ne pride z mnogimi besedami, ampak z ljubečim hrepenenjem, s tem da se v samospoznanju vzravna k meni in utemelji hkrati obe vrsti molitve. Tako boš imela v posesti obe molitvi, ustno in notranjo, kajti obe prav tako spadata skupaj kakor dejavno in kontemplativno življenje.«

An

Kakšna je zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo?

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in molitvi za isto stvarnost. Potrebno je, da ima molitev vse potrebne lastnosti.

Sv. Dorotej je dejal: »Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren.«

V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.

Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim.

S ponižno in vztrajno molitvijo, ki je združena s hrepenenjem, zelo rastemo v vseh krepostih, zlasti v ljubezni. Pri tem mora ustna molitev težiti k notranji molitvi.

Sv. Avguštin v zvezi z naročilom sv. Pavla o nenehni molitvi govori o neprestanem hrepenenju; pri tem dobro razloži zvezo med molitvijo in ljubeznijo: »Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kot neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti. Kdo so pa tisti, ki so utihnili? Tisti, o katerih je rečeno: 'Ker je hudobija narasla, se je ljubezen ohladila.' Hlad ljubezni je molk srca. Plamen ljubezni je krik srca. Če ljubezen trajno biva v tebi, vedno kličeš. Če vedno kličeš, vedno hrepeniš. Če hrepeniš, misliš na mir, umiritev v Bogu.«

Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: »Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. (…) Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.«

An

JEZUS NAS UČI MOLITI (20) Premišljevalna molitev

 Pri premišljevalni ali notranji molitvi, kakor že ime pove, ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju, ljubezni. To lahko izrazimo tudi na zunaj s spontanimi besedami ali pa tudi ne. Jezus je učil: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcem si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4,23s). Premišljevalna molitev teži, ob pomoči Božje milosti, od ustne molitve proč v tišino – za globljim spoznanjem Boga in prisrčnejšo ljubeznijo do njega. Italijanski duhovni pisatelj Alessandro Pronzato je v knjigi Rad bi molil pomenljivo zapisal: »Brez premišljevanja se naš razum spremeni v navaden stroj za fotokopiranje, kar bi ne bilo preveč častno za nas ... Dvoje imamo na izbiro: Ali opustimo premišljevanje in se pomešamo med čredo, ali pa se otresemo črede in izberemo pot premišljevanja.«

Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas nagovori in gane. Še bolje je, če je to Bog sam. Sv. Terezija Avilska je to takole doživljala: »Če sem pri ustni molitvi zares prepričana, da govorim z Bogom in bolj pazim nanj kakor na besede, ki jih izgovarjam, tedaj moja ustna molitev prehaja v premišljevalno.« Njene so tudi besede: »Obljubi mi, da boš vsak dan opravljal premišljevalno molitev vsaj četrt ure, in obljubim ti, da boš postal svet!«

Premišljevanje ali meditacija je najbolj splošna oblika premišljevalne molitve. Jože Roblek pravi, da je med vedeti, kaj je meditacija in med doživetjem meditacije »tako velika razlika kakor med dnevom in nočjo, kakor med vedeti za pot na Triglav in hoditi po tej poti.« Nemški psihoanalitik Albert Görres je zapisal: »Med mnogimi spoznanji o bolestnem stanju in razklanosti zahodnega sveta zasluži posebno raziskavo domneva, da zahodnemu svetu manjka predvsem meditacija. Evropejci in Američani mislijo mnogo, a meditirajo malo.«

Meditacija je temelj molitve in duhovnega življenja. Pri začetnikih je bolj dejaven razum, pozneje pa bolj srce. Vendar nikoli ne sme biti samo razumsko razmišljanje, temveč molitev vsega človeka. Vsako pravo premišljevanje vodi do osebnega srečanja z Bogom, do molitve, sicer ne zasluži naziva krščanska meditacija. Sv. Janez Vianney uči: »Potrebno nam je pazljivo premišljevanje, jarem molitve in tesno združenje z Bogom.«

Kdor je usmerjen v duhovno globino, bo premišljevanje vzljubil. Pogoj je, da ga prej pozna. Tudi tu velja staro načelo: »Ničesar ne ljubimo, česar prej ne poznamo.«          Duhovni pisatelj Romano Guardini v knjigi Uvajanje v molitev naglaša: »Najvažnejše pri premišljevanju je to, da se prelije v molitev. Premišljevanje te mora privesti do živega Boga, da se zaveš njegove svete resničnosti, da iščeš Božje obličje in prodreš do Božjega Srca, da se porodi tista globinska molitev, pri kateri se sooči človekov jaz z Bogom, svojim pravim Ti. Za to edino navsezadnje gre in to je največjega pomena. V primeru namreč, da bi že v začetku svojega premišljevanja doživel tak odnos, se pri tem mirno pomudi, ne da bi hlastal še po kakem vprašanju ali razmišljanju ali po praktičnih sklepih.«

Najboljša premišljevalna knjiga je Sveto pismo, zlasti Nova zaveza. Zelo koristno je, če odstavek za premišljevanje preberemo že prejšnji večer. Tako gremo k počitku z mislimi, ki smo jih dobili z branjem in jih bomo naslednji dan pri premišljevanju poglobili. Bodimo podobni čebeli, ki se ustavi na cvetu toliko časa, dokler je na njem kaj medu. Bolj se pomudimo ob tistih svetopisemskih besedah, ki nam nudijo več duhovne hrane. V premišljevanje vključujmo tudi svoje življenje, in sicer preteklost, sedanjost in prihodnost. Vključujmo tudi naše bližnje in vso Cerkev. Pri premišljevanju evangeljskih mest se bomo poglabljali v Jezusa, ga občudovali, ljubili in molili.

S pomočjo premišljevanja, ki je nekaj drugega kakor študij ali duhovno branje, globlje spoznavamo Boga, Kristusa, Marijo in sploh verska dejstva pa tudi Božje stvarstvo. Poveča se nam ljubezen do Boga in njegovih stvari ter s tem bolj zavzeto krščansko zaživimo. Bolj prisluhnemo navdihom Svetega Duha v nas. Hkrati s pomočjo Božje luči bolje spoznamo sebe, svojo notranjost, dobre in slabe strani. Dobra meditacija nas vodi do stalne povezanosti s Kristusom in po njem z Očetom. Tako neprestano molimo – živimo v Božji navzočnosti.

Sv. Bernard poudarja pomen hkratnega razmišljanja o Bogu in o sebi: »V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.«

Poleg običajne meditacije imamo drug, lažji način premišljevalne molitve. To je počasna molitev s presledki, od besede do besede, s pomočjo kakšnega molitvenega obrazca, npr. očenaša. Meditativno lahko molimo rožni venec, križev pot, poslušamo ali pojemo cerkvene pesmi. Nadaljnji način je počasno branje Svetega pisma, pri čemer se ustavljamo ob mislih, ki nam dajejo več duhovne hrane. Koristno je evangeljske odlomke brati v drugi osebi, da se tako prisrčno pogovarjamo z Jezusom. Meditativen je lahko tudi naš pogovor z nebeškim Očetom, z Jezusom v tabernaklju, s Svetim Duhom, z Devico Marijo, angelom varuhom, s svetniki.

Treba je, da vsak najde sebi ustrezen način premišljevalne molitve in da kljub težavam vztraja. Vaja ob sodelovanju z Božjo milostjo dela mojstra!

p. Anton