MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V vsaki številki našega glasila vidimo napis: »Žetev je velika, delavcev pa malo.« Te Jezusove besede bi morali slišati tisti, ki imajo vse potrebne sposobnosti za duhovni poklic. Ker je poleg tega potrebna odločna in svobodna volja in močno delovanje milosti, mora biti vsak poklic izmoljen in iztrpljen. Vztrajajmo v molitvi in darujmo za duhovne poklice in za zvestobo ter svetost vseh poklicanih tudi kakšno žrtev, tisto, kar nas teži kot križ. Tudi od naših molitev in žrtev je odvisno število in svetost poklicanih ter svetost in lepota Cerkve na Slovenskem. Če bomo za duhovne poklice dovolj in dobro molili, se bo stanje v Sloveniji in v Evropi znatno izboljšalo. Jezus sam nas vabi: »Prosite Gospoda žetve … Prosite in boste prejeli …« – Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem sodelujočim.

 

Marija obiskuje vse nesrečneže

Devica Marija, prinašalka upanja, je osebno navzoča ob vseh tistih ljudeh, ki so deležni križa njenega Sina. Šestletni otrok Rafael je imel prirojeno napako, ki ga je spremljala do smrti. Ko je zaželel lahko noč svojim staršem, ki ga niso hoteli pustiti samega, je rekel: »Devica Marija pride vsak večer k moji postelji. Spustiva se v klepet. Z njo se počutim zelo dobro! – Ali je nocoj s teboj? – Ne, še ne! V tem trenutku obiskuje vse nesrečneže. Naredi zelo dolg obhod. Šele potem bo prišla k moji postelji!«

P. Nicolas Buttet

Vir: Famiglia Cristiana, 27. maj – 2. junij 2017

Čudež Matere Božje luči

Moj mož se je 15. marca 2012 zvečer pritoževal nad bolečino v hrbtu, ki me ne bi smela vznemiriti. Vendar mi je nekaj reklo, da je situacija resna in da morava takoj iti v bolnišnico.

Ko sva prišla na oddelek za prvo pomoč, je zdravnik očitno mislil, da gre za ledvične krčne bolečine. Predpisal je pomirjevalna sredstva in za naslednje jutro odredil magnetno resonanco. Isti notranji glas mi je rekel, da mora slednja biti izvedena takoj. V nasprotju z zdravnikovim mnenjem sva vztrajala pri svoji zahtevi. Takoj ko se je pregled z magnetno resonanco pričel, so zdravniki opazili, da je iliakalna arterija mojega moža tik pred razpočenjem. Dva litra krvi se je že razlilo v spodnji del trebuha.

Omenjena arterija je zelo debela. Njeno razpočenje povzroči smrt v nekaj sekundah. Tega slučaja noben človek nikoli ni preživel. Moj mož Saša je bil čudežno rešen. Tudi osebni zdravnik je bil v to prepričan. Osem ur, ki sem jih ponoči preživela zunaj operacijske dvorane, sem molila. Ko se je opomogel, je moj mož spet aktivno in normalno zaživel.

Ljudje pogosto mislijo, da se je vse dobro izteklo, ker sem zdravnica in sem zato mogla rešiti svojega moža. Zelo dobro vem, da ni bilo tako. Sama nisem postavila nobene diagnoze. Globoko v sebi sem prepričana, da sta naš Gospod Jezus Kristus in sveta Devica Marija luči (svetišče Naše Gospe luči, Goult, Vausluse, Francija) storila ta čudež. V svojem kratkem življenju se jima ne bom mogla dovolj zahvaliti!

Pričevanje zdravnice Véronique Brunengo-Sorokolet

 

Veliko marijansko poslanstvo Aleksandrine Marije

Sv.Aleksandrina Marija da Costa (1904–1955) iz Balasarja (Portugalska) je portugalska mistikinja, ki je dvanajst let živela samo od evharistije. Njeno življenje še slabo poznamo, vendar naj omenim, da je imela podobno usodo kot Marta Robin.

Veliko poslanstvo, ki ga je Bog zaupal Aleksandrini, je bila posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je leta 1942 izvedel papež Pij XII. Kadar razmišljamo o fatimskih prikazovanjih, se predvsem spominjamo najbolj znane fatimske vidkinje Lucije, ki je bila prav tako zadolžena za realizacijo posvetitve. S slednjo so dejansko povezani različni dogodki, ki jih je v nadaljevanju vredno obelodaniti.

Naj še enkrat spomnimo, da je Aleksandrina dvanajst let živela samo od evharistije. Jezus ji je nekega dne leta 1954 rekel: »Hčerka moja, postavil sem te na svet in storil bom tako, da boš živela samo od mene. Vsemu svetu boš s tem pokazala, kakšno moč ima evharistija in kaj pomeni moje življenje v dušah: luč in odrešenje za človeštvo.«

K Bogu, ki ga je močno ljubila, je Aleksandrina odšla na četrtek, 13. oktobra 1955. Od takrat naprej se je pričelo ljudsko romanje k njeni sobi in h grobnici, ki leži ob glavnem oltarju župnijske cerkve v Baltasarju. Za blaženo je bila razglašena 12. januarja 1996. Papež Janez Pavel II. jo je 25. aprila 2004 v Rimu razglasil za svetnico.

Paulette Leblanc, poznavalka Aleksandrinine duhovnosti

Vir: Notre Histoire avec Marie (Naša zgodovina z Marijo)

 

Marija je živa

Moja mati je Devici Mariji obljubila, da ji bo posvetila svojega sina, če bo porod ves čas dobro potekal. Krstili so me na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Marija je v središču mojega življenja. Vedno sem molil k njej. Doma smo v družini molili rožni venec. Danes rad molim to molitev, ko grem z ženo na sprehod.

Z ženo sva Devici Mariji posvetila štiri otroke. Poročena sva dvainštirideset let in Marija naju podpira, tolaži in vedno vodi k Jezusu. »Popolnoma pripadam Jezusu po Mariji«, je rekel Ludvik Marija Grignion Montfortski.

V mladih letih sem se oddaljil od Cerkve. Nekega dne sva s prijateljem z avtostopom potovala v Kalifornijo, da bi bolje spoznala Jesus peoples, ki sva jih videla na televiziji. Ameriška policija naju je privedla nazaj v Quebec. Boga sem prosil: »Če obstajaš, se mi razodeni!« 2. junija 1972 mi je odgovoril prek Marije in skupnosti mladih. Ko sem med večerno molitvijo z mladimi zmolil tri »zdravamarije«, sem se znašel v stanju popolnega veselja, ki ga nikoli več nisem pozabil. Dotaknil se me je Kristus, ki je s svojim usmiljenjem zaznamoval moje srce.

Po tej izkušnji spreobrnjenja sem šest mesecev živel z ljudmi, ki so se ukvarjali s prizadetimi osebami v okviru združenja Barka, ki ima sedež v naselju Trosly-Breuil v Franciji. Nato sem se vrnil v Quebec in sem štiri leta preživel v opatiji Oka, kjer sem dobil izkušnjo meniškega življenja. Gospod me je poklical, da bi pisateljeval in poučeval in bi zanj pričeval prek pisane in govorjene besede, kar počnem že dvajset let s poučevanjem teologije na univerzi sv. Pavla v Ottavi. Izdal sem osemdeset del o duhovnosti, za duhovnike in različne skupnosti sem imel duhovne vaje na témo molitve, podobe Terezije iz Lisieuxa in svetosti.

Marija je živa oseba, s katero imam oseben odnos. Kot zelo nežna mati me spremlja kamorkoli grem in me z angelom varuhom varuje. Pomaga mi, da spoznam Božjo voljo in da jo morem kar najbolje izpolniti. Z njo lahko rečem samo te besede. »Zgôdi se mi po tvoji besedi!«. V tem je moje veselje.

Jacques Gaithier, Kanadčan, bivši profesor teologije, predavatelj, pesnik in esejist

Februar 2021

 

Mati Božja od bomb

Freska »Mati Božja od bomb« je dobila svoj vzdevek ob posebnem dogodku. Po bombardiranju 1. marca 1944, ki je poškodovalo zgradbe ob Trgu sv. oficija (Piazza del Sant' Uffizio), je upodobitev Device Marije z Detetom čudežno ostala nepoškodovana.

Italijanski pisatelj J. S. Grioni pripoveduje: »Letalo je odvrglo šest bomb. Povzročile so močne eksplozije, ki so stresle vse okoli stoječe stavbe. Okruški so poškodovali palačo, prileteli so v stanovanja in uničili skoraj vsa stekla razen tistega, ki je varoval Mater Božjo. To steklo je čudežno ostalo nedotaknjeno, čeprav so drobci poškodovali fasado okrog Marijine podobe.«

Fresko s prehoda iz 17. v 18. stoletje častijo kot »milostno Mater Božjo« ali »Mater Božjo od bomb«. Nahaja se med palačo sv. oficija in vhodom v papeški oratorij sv. Petra, in sicer na sosednjem obzidju majhnega vrta. Fresko so obdali z marmornim okvirjem, ki se nahaja med dvema velikima angeloma, držečima kovinski ščit.

Vir: Aleteia