SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (7) Akcija in pasijon

Ker je Jezusovo trpljenje prostovoljno, ker je (po izjavi nekaterih cerkvenih očetov) »bil rojen, da bi mogel umreti«, je njegovo trpljenje v resnici vrhunec njegovega dela, opravljenega na svetu. To ni tako tuje, kakor se zdi na prvi pogled. Latinska beseda »labor« pomeni delo in muko. Roditi človeka, je za ženo neločljivo oboje: trdo delo in bolečina. Kje je na svetu prava rodovitnost brez bolečine? Pšenično zrno mora umreti, da bi obrodilo sad. Nobena velika umetnina ni porojena brez stoterih smrti umetnika. Vsak doraščajoči mora skozi njemu nerazumljivo osamljenost priti do zrelosti. Nihče ne najde Boga v resnici brez razočaranja in solza. Nihče ne ljubi sveta – kakor Frančišek v Sončni pesmi – brez neke oblike stigmatizacije, prejema ran. Bolečina je tako dober hlapec Boga kakor veselje. Za Križanega je pasivna boleča preobremenitev njegove človeške narave in dejavno voljno prenašanje tudi te preobremenitve prav tako eno, postane rodovitno veliko globlje kakor bolečine žene na porodu. Zato more biti tudi trpljenje v hoji za Kristusom deležno te rodovitnosti. Trpljenje, če ga razumemo krščansko, more biti zaklad, ki ga trpeči ne nalagajo v nebesih predvsem zase, ampak ga razdeljujejo soljudem; ti ljudje so morda najbogatejši med Kristusovimi udi. Že misel, da so pričevalci (martyr pomeni pričevalec) resnice krščanstva, je mnoge v krščanskih stoletjih in danes opogumljala v gulagu. A to je samo začetek smisla njihovega trpljenja; nadaljevanje in vrhunec – to moramo trpečim izrecno položiti na srce – je, da morejo s svojim trpljenjem resnično spreminjati svet v malem (se pravi pri posameznikih, ki jih poznajo ali ne poznajo) in velikem (v politiki in gospodarstvu ter drugih vesoljnih zadevah). Trpeči so darovalci, verjetno v veliko obsežnejšem smislu kakor pa dejavni in prizadevni.

To spada k absolutni edinstvenosti krščanskega nauka. Ta nauk neposredno preobrne vse nakazane človeške poskuse, da bi trpljenje premagali kot golo zlo.

Jezus uporablja judovsko misel »plačila«, ki bo za zemeljsko trpljenje izplačano v nebesih. V tem pojmu moramo predvsem poudariti, da trpljenje – najprej v krščanskem pojmovanju – vsebuje vrednost, nagrado, ki jo je mogoče duhovno oceniti. To »plačilo« ni nekaj drugotnega onkraj prvotnega, kakor pokaže lepa Jezusova podoba o ženi na porodu: njen dosežek in plačilo sta samo dve obdobji enega samega dogajanja: »Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, od veselja, da je človek rojen na svet, ne misli več na bridkost« (Jn 16,21). Kristjan pa ima vrhu tega možnost, da to »plačilo« ali »vrednost« svojega trpljenja vnaprej nameni drugim v dobro. In če človek to stori, sme biti prepričan, da ga Bog ne bo prikrajšal.

V krščanskem območju je očitna ta vrednost trpljenja, ki ga zaznavamo v veri. Ni naša stvar, da bi vedeli, kako daleč se po dobroti Božjega usmiljenja razprostira onkraj območja žive vere – na primer na tiste, ki umirajo v služenju za druge, ali na tiste, ki vdano prenašajo težko duhovno usodo ali hude telesne bolečine. A skrb za to smemo mirno prepustiti Bogu.

 »Delo pasijona« pa nikakor ne razvrednoti Jezusovega božje-človeškega delovanja na zemlji. Njegov pasijon obsega vso njegovo prejšnjo akcijo, tako kakor smrt v vsakem človeškem življenju zaključi vse delovanje. Smrt ne pove, da je bilo delovanje poprej nesmiselno in zaman. Tako v krščanstvu pasijon ne odpravi smisla človeškega in krščanskega delovanja. Vsekakor smo povabljeni, da storimo vse, kar je v naši moči, da bi lajšali človeško trpljenje okoli sebe, da bi, kolikor moremo, ustvarjali mir med ljudi in med narodi, da bi opravljali vsa telesna in duhovna dela usmiljenja, ki nam jih priporoča evangelij; da bi pospeševali vsak smiseln napredek za zdravljenje bolnih, premagovanje revščine v favelah po svetu, odpravljanje vseh krivic v rasnem zapostavljanju ali vsakovrstnega zatiranja proletariata. Zato niti ni treba biti kristjan, čeprav naj bodo kristjani v vseh teh zadevah prvi borci človeškosti in naj opogumljajo malodušne.

Jezus sam je v javnem delovanju delal znamenja, ob katerih naj bi prepoznali njegovo mesijanstvo. Na vprašanje zaprtega Krstnika, ali je Jezus Pričakovani, odgovarja: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se oznanja blagovest« (Mt 11,5s). Obujanje mrtvih je njegova prednostna pravica. A dobrote, izkazane trpečim – kaplja na vročem kamnu – so simbol ne le za milost, ki jo Bog podarja ljudem, ampak tudi za to, kar naj ljudje izkazujejo drugim ljudem. V Svetem pismu ni zaman velika pohvala in priporočilo zdravnika (Sir 38). A čudno, temu priporočilu je dodano še drugo: naj smrti ne jemljemo tragično. Vsa človeška umetnost naj si prizadeva tako za bolnike kakor za svoj napredek, a priznava naj nepresegljivo mejo: smrt kot znamenje Božje moči nad končnim bitjem. Ta uvid je ponižujoč: nesmiselno je, če bi hoteli brez konca podaljševati umrljivo življenje. Sreča je, spet po Svetem pismu, če umreš »nasičen z dnevi«; ženska nerodovitnost in moška skopljenost sta pohvaljeni, če obvarujeta pred zlobo; ali zgodnja smrt, če obvaruje pred hudobnim življenjem (Mdr 3,19s; 4,7s). Nasprotni dokaz dajejo utopični romani, ki nam opisujejo pošastne večstoletnike (recimo Werflov roman »Zvezda nerojenih« ali »Pogumni novi svet« Aldousa Huxleyja).

Človek na tem svetu ostaja bojevnik zoper sile, ki jih more delno premagati, a ostajajo večno nad njim. Virusi in mikrobi, ki se napravijo odporne proti novim zdravilom, nam to resnico ironično postavljajo pred oči. Ali ni tako, da se samo z zaskrbljenostjo oziramo naprej v čas, ko bodo stroji človeku odvzeli vse delo in ta ne bo vedel, s kakšno »dejavnostjo v prostem času« naj preganja svoj dolgčas in, kakor pravijo, »zabija čas«? Gotovo, tudi šport vsebuje trenutke boja; vendar ali ni šport le nedolžen odsev nečesa zares napetega, kar izpolnjuje bivanje: namreč bivanjskega boja?

Ob koncu tega premišljevanja so čisto preprosto Jezusovi »blagri«. Obstajata dve vrsti blagrovanih: trpeči (ubogi, žalujoči, lačni in žejni, preganjani) in tisti, ki se sočutno zavzemajo zanje: krotki, ki ne udarijo nazaj, usmiljeni, miroljubni. A kje bi bili drugi, če ne bi bilo prvih? Jezus blagruje celoto, vzajemnost trpečih in tistih, ki lajšajo trpljenje. Jezusa ne bi razumeli prav, če bi hoteli trpljenje in lajšanje povezovati zgolj s tem svetnim časom, blaženost in »plačilo« pa zgolj z nebesi. Pod strahotno resničnostjo svetovnega trpljenja in (pogosto obupanega) boja proti njemu kakor pod razburkano morsko gladino Jezus vidi globino, ki se imenuje mir, še več, blaženost. To nepojmljivo gledanje v globino nas zadnjič vodi pred naše globoko vprašanje: Bog in trpljenje.

Hans Urs von Balthasar

 

Podoba vrat

Ko razmišljam o posvetitvi Jezusovemu Srcu, mi je ena najlepših prispodob zanj podoba vrat. Jezusovo srce je bilo prebodeno, da bi ta rana postala vrata, skozi katera bi vstopali vanj, v Njegovo srce, v srce samega Boga. In četudi je Njegovo srce na široko odprlo svoja vrata pa žal mnogokrat hodimo mimo njih. Zato pa takrat on pravi našemu srcu: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata , bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Naj nam posvetitev JMS pomaga, da bi vedno tudi mi imeli zanj odprta vrata svojega srca. Le tako bomo namreč zares zaživeli naš klic: »Upodobi naša srca po svojem Srcu.« Osebno me k temu kliče tudi novomašno geslo: »Gospod, h komu naj gremo?« (Jn 6,68). Apostol Peter namreč s temi besedami izrazi, da ni nikogar drugega kot Jezus, kateremu bi bilo vredno slediti, da vrata k Bogu vodijo edino preko Njegovega odprtega srca.

Peter Čemažar

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (10) »S to posvetitvijo in izročitvijo vama vračam ljubezen.«

Stara in Nova zaveza nam oznanjata, kako nas Bog ljubi. »Bog je ljubezen« (Jn 4,8.16). To je najbolj osrečujoča resnica, ki jo vemo o Bogu. Neizmerna Božja ljubezen se je v človeškem rodu na najodličnejši način razodela v Jezusu Kristusu, takoj za njim pa v Devici Mariji. Jezus je v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi.

V razgovoru z Nikodemom je povedal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16s).

Evangelist Janez je zapisal, da je Jezus »vzljubil svoje, ki so bili na svetu« in jim je »izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Po besedah sv. Pavla je naš Odrešenik iz ljubezni do nas »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,7s).

Papež Janez Pavel II. je v enem od svojih nagovorov v čast Jezusovemu Srcu zelo lepo pokazal njegovo delovanje: »Ali ni to Srce Njega, 'ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela' (Apd 10,38)? Ali ni to Srce Njega, ki je storil, da so slepi spregledali, hromi shodili, mrtvi bili obujeni? – in da je bila blagovest oznanjana ubogim (Lk 7,22)? Ali ni to Srce Jezusa, ki ni imel, kamor bi glavo naslonil, lisice pa so imele svoje brloge in ptice svoja gnezda (Mt 8,20)? Ali ni to Srce Jezusa, ki je branil ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, da bi je ne kamenjali, in ji je potem rekel: 'Pojdi in odslej ne greši več!' (Jn 8,3–10)?«

Ljubezen je bila gonilna sila pri vsem, kar sta Jezus in Marija storila za nas. Ko se izročamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se darujemo njuni ljubezni in se hkrati odpovedujemo vsaki ljubezni, ki ni v soglasju z njuno ljubeznijo. Sv. Janez Vianney je dejal: »Nekaj lepega je, da imamo srce in da moremo z njim – čeprav je tako majhno, ljubiti Boga.«

Podoba obeh Src nam govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, do vsake župnije, vsake družine, vsakega posameznika. Njuna čudovita ljubezen do grešnega človeštva se razodeva vseskozi od Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu do smrti na križu na Golgoti. Njuna ljubezen je prav zato tako čudovita, ker je križana. Prava ljubezen se pokaže v življenju, svoj vrh pa doseže v trpljenju. Jezusovo in Marijino zemeljsko življenje sta najboljši dokaz, da je res tako. Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, posvetitev in izročitev obema Srcema in življenje iz te posvetitve je najuspešnejša šola ljubezni do Boga in do bližnjega.

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (9)

 Na kaj se naše češčenje nanaša neposredno in na kaj posredno?   

Češčenje Srca Jezusovega se neposredno nanaša na 1) Gospodovo telesno srce kot simbol njegove trojne ljubezni (s čuti izražena človeška ljubezen, duhovna človeška ljubezen in Božja ljubezen), 2) na to trojno ljubezen in na 3) Odrešenikovo osebo sámo, saj gre češčenje končno vedno le osebi, v Kristusu pa je samo Božja oseba. Papež Pij XII. je v okrožnici o Srcu Jezusovem zapisal: »Srce našega Odrešenika na nek način predstavlja osebo Božje Besede« (št. 43).

Posredno, a nujno pa je naše češčenje Srca Jezusovega usmerjeno na ljubezen v Sveti Trojici. Češčenje Srca Jezusovega je namreč »po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega« (št. 60).

Središčno mesto Odrešenikove trojne ljubezni

Češčenje Srca Jezusovega je češčenje njegove ljubezni. Posvetitev Srcu Jezusovemu je posvetitev in izročitev njegovi ljubezni. Praznik Srca Jezusovega je praznik Odrešenikove ljubezni. Poudarek je na ljubezni, na učlovečeni Božji ljubezni. Srce je pri tem le izhodišče in simbol, ki kaže na drugo stvarnost, na Odrešenikovo ljubezen. Ko častimo Presveto Srce Jezusovo, častimo ljubečo Kristusovo osebo, ki je neskončno ljubeča in neskončne ljubezni vredna. Zato sta okrožnici papeža Pija XII. in papeža Benedikta XVI., 'Haurietis aquas' in 'Bog je ljubezen', zelo sorodni med seboj. Danes je prav to potrebno vedno znova naglašati. Ker smo ljudje tako zelo slabotni, se Božja ljubezen do nas izraža kot usmiljena ljubezen.

Pij XII. piše: »Kristusovo Srce je torej prepolno Božje in človeške ljubezni ter je prebogata zakladnica vseh milosti, ki jih je naš Odrešenik zaslužil s svojim življenjem, trpljenjem in smrtjo. Zato je brez dvoma studenec tiste neusahljive ljubezni, ki jo njegov Duh razliva v vse ude njegovega skrivnostnega telesa« (št. 42).

Včasih slišimo ugovor: »Obračam se naravnost na Jezusa in na njegovo ljubezen, ne na njegovo srce.« Če poznamo okrožnico, lahko uvidimo, da gre tu za nesporazum, saj se pri češčenju Srca Jezusovega obračamo na Jezusa osebno, le da je pri tem v ospredju njegova neizmerna ljubezen do nas.

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2021

Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00 bodo: 8. novembra in 6. decembra.

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 24. oktobra, 28. novembra in 26. decembra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Živeti Marijin klic Dragi Marijini častilci!

Oktobra je minilo pet let, odkar je fatimska Marija romarica končala z obiskovanjem slovenskih škofij in župnij ter štiri leta od časa, ko je prek šest tisoč Slovencev in Hrvatov v Stični navdušeno pozdravilo Kraljico svetega rožnega venca. Da bi fatimsko sporočilo vplivalo tudi na naše nadaljnje življenje in pripomoglo pri poglabljanju sinodalne poti, ki smo jo začeli, naj nam pomaga tudi ta prispevek. Poglejmo v petih točkah program, ki nam ga dajejo fatimski dogodki, z angelom, Marijo in pastirčki.

1.Fatimski dogodki poglabljajo našo vero v Boga in v življenje po smrti. Že prva angelova molitev poudarja vero v Boga: »Moj Bog, verujem vate. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo.« Otroci so celo občutili Božjo navzočnost. Lucija je zapisala: »Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da si še med seboj nismo upali govoriti.«

Ko se je 13. maja 1917 pastirčkom prikazala Devica Marija, je povedala, da je iz nebes in jim zagotovila, da bodo tudi oni prišli v nebesa. Stalno so živeli v tem prepričanju, da bo ob koncu njihovega življenja prišla ponje nebeška Gospa in jih odpeljala v nebesa. Nebesa in Boga so vnaprej doživljali ob vsakem Marijinem prikazanju. Lucija je pozneje zapisala, da je Marija razprostrla roke in na pastirčke razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v srca pastirčkov in v najgloblje globine njihovih duš. Videli so sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, mnogo jasneje kakor v najboljšem ogledalu. Padli so na kolena in molili. Srečanje z Materjo Marijo je bilo hkrati srečanje z Bogom, to pa je začetek nebes.

Ob drugem Marijinem prikazanju, 13. junija 1917, je Lucija zaradi vedno večjega trpljenja prosila Marijo, naj pastirčke vzame v nebesa. Marija je odgovorila: »Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili.«

Če povzamemo: Fatimski pastirčki so se srečali z angelom in nebeško Gospo, Boga samega pa so na globok način občutili in tako doživeli nebesa in vse življenje hrepeneli po njih, kar je skoraj sto let prej izrazil v svoji pesmi bl. Anton Martin Slomšek: »V nebesih sem doma, od tega ne sveta, nebes se veselim, tja priti si želim ... tam je moj pravi dom, tam večno srečen bom.«

2. Fatimski dogodki nas vabijo k pokori. S to besedo označujemo spreobrnjenje srca, zakrament spovedi, zunanje spokorne vaje, prošnje za odpuščanje grehov in zadoščevanje za storjene grehe s prenašanjem različnih križev. Tako se upodabljamo po Jezusovem in Marijinem Srcu. Fatimska Gospa se je pastirčkom prikazala tudi s srcem. Fatimskim pastirčkom je bila pokora zelo blizu. Z njo so reševali ljudi za nebesa. To je bilo njihovo življenjsko poslanstvo. Z Božjo in Marijino pomočjo so delali velike žrtve, ki jih tudi odrasli nismo zmožni. Videnje pekla, obljuba, da bodo prišli v nebesa in sreča ob angelu, Mariji in doživetju Boga jih je nagibala k junaški velikodušnosti in so nam s svojim življenjem stalna spodbuda in opomin. Posebno moč ima v sebi za pastirčke in za nas trikratni klic angela z žarečim mečem v tretji fatimski skrivnosti: »Pokora, pokora, pokora!«

Po zgledu fatimskih pastirčkov naj bi se tudi med nami našli taki, ki bi delali pokoro za tiste, ki ne priznajo svojih grehov in se jih ne kesajo. S tem bi nanje klicali Božjo milost, osmislili pa bi tudi svoje trpljenje.

3. Fatima je klic k molitvi. Ta klic gre v tri smeri:

a) Molili naj bi dve lepi in bogati molitvi, ki ju je pastirčke naučil angel in so odličen dar nebes človeštvu ter so zato več vredne kakor molitve, ki jih sami sestavimo: »Moj Bog, verujem vate, molim te« in »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh«. Čudovit je bil pogled na preproste fatimske pastirčke na paši, ki so bili tudi po več ur sklonjeni do tal in so ponavljali angelovi molitvi. V prvi molitvi so obujali tri Božje kreposti: vero, upanje in ljubezen ter molili za tiste, ki v Boga ne verujejo, ga ne molijo, vanj ne upajo in ga ne ljubijo. Z drugo molitvijo so častili Presveto Trojico in jo prosili za spreobrnjenje ubogih grešnikov.

b) Fatima je nadalje klic k vsakdanji molitvi rožnega venca. Fatimska Gospa je leta 1917 pri vsakem prikazanju naročila to molitev, 13. oktobra pa se je predstavila kot Kraljica svetega rožnega venca. Takrat je pastirčkom naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec!« Tudi nas vabi k temu. Devici Mariji in Jezusu je ta molitev izredno ljuba.

c) Fatima nas kliče k češčenju »skritega Jezusa« v sveti Evharistiji. Vzor so pastirčki, ki so bili sposobni, da so se tudi po več ur pogovarjali s »skritim Jezusom« v domači cerkvi. Na njih se je uresničilo dejstvo, da Marija vedno vodi k Jezusu. Poglobitve krščanskega življenja ne bomo dosegli brez zavzetega češčenja svete Evharistije.

4. Fatima je klic k češčenju Marijinega brezmadežnega Srca. To je sredstvo za vsestransko rešitev danes v mnogih ozirih izgubljenega človeštva. To češčenje prinaša: 1) spreobrnjenje in oblikovanje naših src po Srcu naše ljubeče Matere; 2) življenje v miru v družini, večjih skupnostih, med državami in po vsem svetu ter 3) večno srečno življenje pri Bogu in naši nebeški Materi, katerega začetek v upanju  občutimo že na tem svetu. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca se mora razodevati in nadaljevati v poglobljenem krščanskem življenju pri graditvi boljšega sveta. To je najprej svet naše notranjosti, novega srca, oblikovanega po Marijinem in Jezusovem Srcu, po njuni usmiljeni ljubezni.

Posebna oblika češčenja Marijinega brezmadežnega Srca je obhajanje petih prvih sobot kot priprava na posvetitev in obnavljanje posvetitve Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu. Posvetitev najsvetejšima Srcema je najodličnejša oblika njunega češčenja. Češčenje in posvetitev – to je tudi pot do večne sreče pri Bogu in hkrati pot do miru: Bog je Bog miru, Marija je Kraljica miru, zato njuni častilci delajo za mir in medsebojno spravo. Morda bo kdo posnemal sestro Lucijo in ljubljanskega škofa Rožmana, ki sta kar naprej vse življenje obhajala pet prvih sobot na fatimski način in to pobožnost priporočala tudi drugim.

5. Fatima je klic k ustanavljanju molitvenih in pogovornih skupnosti. Po vzoru pastirčkov naj bi se oblikovalo čim več malih molitvenih in pogovornih skupnosti – to je več kakor samo skupin. Omogočale in pospeševale naj bi sinodalni proces, ki se je po naročilu papeža Frančiška začel v vsej Cerkvi. Med fatimskimi pastirčki je bila čudovita medsebojna edinost v vsem. Velik blagoslov Sloveniji bi bile male skupnosti, najprej družine, ki naj bi pastirčke posnemale. V tej luči vidimo, kako pomembno je, da oba zakonca živita poglobljeno krščansko življenje in ga posredujeta svojim otrokom. Fatima je tudi vzor medsebojne pomoči in edinosti med družinami, kar kažeta obe družini fatimskih pastirčkov, Lucijine na eni strani in Frančiškove ter Jacintine na drugi.

O koncu ponovimo pet poudarkov Fatime: 1) vera v Boga in posmrtno življenje, 2) pokora s poudarkom na spreobrnjenju in reševanju ljudi za nebesa, 3) molitev, zlasti molitev rožnega venca, ki doseže svoj vrh v češčenju Najsvetejšega, 4) češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, ki doseže svoj vrh v posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu in se razširi na vse življenje in 5) ustanavljanje molitvenih in pogovornih skupnosti, ki bodo v pomoč svetovni sinodi v Cerkvi.

p. Anton