Lepota Kristusa v večnosti, učlovečenega in vstalega

Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo Danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepokvarjen sij večnega življenja! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!

Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!

Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva, vrnil v nebeške višave !

Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: »Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10), (št. 45,9).

sv. Bernard, Govori o Visoki pesmi

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (5) Jezusovo življenje kot hvalnica Očetu

Jezus ni slavil Očeta samo z molitvijo, temveč je vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu. Svoj vrh je ta hvalnica dosegla v smrti na križu. Posebna značilnost Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja je bila v spolnjevanju Očetove volje. Kako je bila Jezusova srčna zadeva in njegovo življenjsko poslanstvo spolnjevanje Očetove volje, kažejo besede, ki jih pismo Hebrejcem polaga Jezusu v usta že ob njegovem prihodu na svet: »Glej, prihajam – o meni je pisano v knjigi – da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (10,7).

Ko se je poslavljal s sveta, je upravičeno rekel: »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal« (Jn 17,4).

Staršema, ki sta dvanajstletnega Jezusa žalostna iskala, je pojasnil, da mora biti pri tem, kar je njegovega Očeta. Te besede so posebno pomembne, ker so prve zapisane Jezusove besede in so bile izgovorjene v templju, ki je hiša molitve.

V času javnega delovanja so učenci ob neki priliki prosili Jezusa, naj jé. Odgovoril jim je: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo« (Jn 4,34).

Ob drugi priliki je rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 5,30).

Spomnimo se ponovno na Jezusovo molitev na Oljski gori, v kateri je dostavljal, naj se zgodi Očetova volja.

Vsi ti in mnogi drugi primeri kažejo, kako je bila v veselih in težkih trenutkih Jezusova največja skrb, da spolni Očetovo voljo. Pri Jezusu ni šlo za neko zunanje spolnjevanje predpisov, ki je pri nas ljudeh tako pogosto. Šlo je za globino skrivnostnih medosebnih odnosov med Sinom in Očetom. Odnos Jezusa do Očeta je odnos ljubezni in pokorščine, pokorščine iz ljubezni. Ta odnos opažamo pri vsaki Jezusovi dejavnosti. Zato je bila vsaka Jezusova zavestna dejavnost hkrati molitev.

Spolnjevanje Očetove volje je za vsakega pravega kristjana njegova vsakdanja »jed«. Če je tako, potem tudi naše življenje postaja molitev, to je ljubeča povezanost z Bogom, delovanje zanj in njegove načrte. Naša pot k Očetu vodi po Kristusu. On je pot. Zato se bomo z izrečno molitvijo in s svojo dejavnostjo, ki bo v skladu z Božjo voljo, vključili v Kristusovo molitev in njegovo dejavnost, njegovo ljubečo pokorščino Očetu. Po Kristusu bomo dosegli popolno edinost z Očetom. Druge poti ni. Kakor Jezusovo je tudi naše življenje skupaj z Jezusom hoja k Očetu.

Naravnanost na Očeta v molitvi in v delovanju, v spolnjevanju Očetove volje, je jedro Jezusove molitve. Lepo to jedro izraža prošnja v očenašu: »Zgodi se tvoja volja.«

Svetniki so znali biti hkrati pri Bogu in pri delu. Sv. Izidor, kmet, je vsako jutro odšel najprej v cerkev, nato šele na polje. Življenjepis o tem svetniku piše: »Vsa njegova opravila so bila bogoslužna: ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, kateri mu je vsak zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, mu je bilo neposredno dano od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo skrivnostno sporazumevanje z Božjo ljubeznijo.«

Znani kirurg dr. Christian Barnard, štirikratni doktor, specialist za presajanje človeških src, lepo pove, kako moli in kako svoje življenje in delovanje povezuje z Bogom: »Tudi jaz molim. Vsi v družini molimo. Molimo zlasti zjutraj; molim pa tudi, če sem v letalu, ko vozim avto ali ko čakam na avtobus. Moj pogovor z Bogom je zelo preprost. Ne prosim ga za velike reči. Prosim ga predvsem za to, da bi mogel na kar najboljši način nadaljevati svoje delo. Prosim ga tudi, naj varuje mojo ženo, moja otroka, vso mojo družino ... Še naprej ponavljam Davidov psalm: 'Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja.' Naučite se tudi vi teh besed, ki so mi vedno prinesle toliko miru.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Na pšeničnem klasu smo napredovali za tri zrna. Bogu in vsem molivcem hvala. Obeti za naprej, človeško gledano, so slabi. Nekdaj krščanska Slovenija in Marijin narod, prebudi se! Večje število duhovnih poklicev lahko pričakujemo ob ponovni zavzetosti za pristno krščansko življenje. Molitev za duhovne poklice je hkrati molitev za krščanske družine, ki bodo živele iz vere. Mašna daritev s sv. obhajilom, redna sv. spoved, vsakodnevna molitev, posebej molitev rožnega venca, pristna medsebojna ljubezen – vse to naj poživlja krščansko družino. Duhovni poklici rastejo ob Evharistiji in Mariji, ob Jezusovem in Marijinem Srcu. Več duhovnih poklicev lahko pričakujemo, ko bodo družine pripravljene sprejeti več otrok in jih krščansko vzgojiti.

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (8)

Molitev nas dviga in dela čudeže. Kristjani bi se morali zavedati, da si z molitvijo lahko izprosimo pri Bogu mnoge milosti, ki jih potrebujemo v življenju. Posebej jih bomo potrebovali v teh dneh, ko vstopamo v novo šolsko in veroučno leto. Naj se novo katehetsko leto prične, traja in konča predvsem z molitvijo. Potem smemo tudi sami pričakovati »čudež«, da se po nas in v nas na priprošnjo določenega svetnika izpolni Božja volja. Marija je v Fatimi poučevala otroke, kaj vse lahko dosežejo z molitvijo: mir na svetu, konec vojne in še mnoge druge milosti bodo deležni, če bodo zaupali Bogu. Marija je fatimskim pastirčkom pokazala, kaj je glavno sredstvo zoper moči satana, teme, zla, pekla, sovražnosti, kuge in greha? Nenehno je ponavljala: »molite, molite, molite rožni venec«. Vsi se še spominjamo dogodka, izpred petih let, ko nas je obiskala fatimska Mati Božja? Takrat smo vsi njeni otroci doživljali, da moli skupaj z Marijo vsa krščanska Slovenija.

Bog je na poseben način izbral sv. Jožefa in ga želi dati, kot ponovno znamenje in vzor možem in očetom naših časov. Sv. Jožef, glavar, varuh in skrbni branitelj svete Družine, je tudi danes velik priprošnjik našim družinam. Zato ga je Cerkev postavila za zavetnika vesoljne Cerkve in družine. Sv. Jožef gotovo more tudi v današnjih dneh braniti Cerkev, družine in nas posameznike pred nevarnostjo in pogubljenjem. Ali je v nas še toliko vere in zaupanja, da bomo tudi mi potrdili izkušnjo, ki nam jo je v svojih spominih zapisala sv. Terezija Velika: »Za katero koli milost prosite sv. Jožefa, vam bo dana!« S ponižnim in iskrenim srcem potrdimo to spoznanje svetnice, zato iz vsega srca kličimo: »Sveti Jožef, izprosi nam od Jezusa dušni mir in vztrajnost pri prenašanju križev.« Večkrat molimo: »Jezus, Marija, Jožef, vam podarim svoje srce in svojo dušo. Pravični sveti Jožef, posreduj za nas pri našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki si ga kot otroka pestoval v svojem naročju, in pri Devici Mariji, ki si ji bil izbran za moža.« Danes nas mora prebuditi iz sna in prepričati, da stopi pred nas ta slavni očak. Kakor je obvaroval Božjega Sina pred smrtno nevarnostjo, tako bo zagotovo tudi nas in naše družine vseh stisk in preizkušenj. »Potemtakem, moji ljubi«(Apd 2,12), ne izgubljajmo poguma in se ne naveličajmo moliti. Ohranimo tisto krščansko držo, o katedri nas uči Jezus: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo«(Mr 11,24). Pred tem pa Jezus še reče svojim učencem: » Imejte vero v Boga«(Mr 11,22)!

Cerkev nas vabi, da vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer molimo angelsko češčenje, v spomin na Božje učlovečenje. Enako se smemo spominjati tudi angelovega obiska sv. Jožefu, ko ga v sanjah opomni na nevarnosti in mu oznani velika božja dela, kot je naše odrešenje (Mt 1,22–23). Tudi mi tako, kot sv. Jožef, z vsem spoštovanjem ponavljajmo angelove besede: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj, in verjemimo, da za vsemi težkimi dnevi preizkušenj pridejo srečni dnevi, ko bomo iz vsega srca izgovarjali molitev Magnificat: »Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.« Najlepša zahvala Bogu pa je, ko v naših družinah odmeva skupna molitev »Oče naš, ki si v nebesih«. Zato naj bi skrbeli po naših družinah očetje, ki nosijo skupaj z Bogom Očetom isto ime in so namestniki nebeškega Očeta v družinah, tudi po zgledu sv. Jožefa.

Naj tudi nas naslednji zgled iz življenja poduči o veličini in mogočni priprošnji sv. Jožefa (Glasnik svetega Jožefa, l. 1879). Živela sta oče in njegova edina hčerka. Ta uboga 15-letna deklica je bridko jokala ob postelji svojega očeta. Matere ni nikoli poznala in sedaj naj bi izgubila še očeta. Pred nekaj urami je prejel svete zakramente za umirajoče. Vsak trenutek je bilo pričakovati njegovo smrt. Vsi so zapustili ubogo deklico, le žena iz soseščine je ostala ob njej in njenem očetu vso noč. Zjutraj slišita zvonjenje in soseda pove deklici, da je danes praznik sv. Jožefa. Deklica pa sklene roke in milo vzdihne: »Ljubi sv. Jožef, ti pomagaj, reši mojega očeta.« In v njenem srcu se je vzbudilo tako zaupanje do sv. Jožefa, da je bila prepričana, da jo bo sv. Jožef uslišal. Skloni se k postelji svojega očeta in mu zakliče: »Oče, sv. Jožef ti bo pomagal. Ti ne smeš umreti.« In res, umirajoči se je začel bolj in bolj zavedati. Še nekaj dni je sicer ležal na bolniški postelji, a veselo upanje po ozdravitvi in zaupanje v sv. Jožefa je krepilo njega in njegovo hčerko. Zopet so zvonovi naznanili nov praznik sv. Jožefa, prvega maja. Med množico, ki je hitela v cerkev, je stopal, oprt na hčerko, tudi njen oče, da se zahvali Mariji in njenemu ženinu sv. Jožefu za veliko milost ozdravljenja.

Jože Andrejek

 

Ljubitelj uboštva

»Ljubitelj uboštva« (Amator paupertatis). Sveti Jožef se ni branil uboštva, v njem ni videl nič sramotnega. To je le ena izmed njegovih svetlih lastnosti. Svoje uboštvo razodeva v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva. Njegovo pomanjkanje se kaže tudi v tempeljski daritvi, ko za Jezusovo odkupitev ob rojstvu daje Bogu dar ubogih – dve grlici. Skrajno uboštvo ga spremlja tudi na poti v Egipt, v samem Egiptu in ob vrnitvi v Nazaret. O premoženjskih razmerah svete Družine ne vemo ničesar. A povsem utemeljeno smemo misliti, da so v Nazaretu živeli skromno, ubožno. Jožef je preživljal sveto Družino z delom svojih rok. Čeprav je bilo uboštvo za svetega Jožefa težko, na njem ni opaziti nejevolje in obupanosti nad življenjem. Pri njem vidimo globoko vdanost in hvaležnost Bogu, ki skrbi za lilije na polju in hrani ptice pod nebom. Sveti Jožef, ljubitelj uboštva, je vnaprej uresničeval Gospodovo naročilo: »Ne bodite v skrbeh in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli. Saj vaš nebeški Oče ve, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,31–32). Jožef je užival srečo uboštva, uboštva v duhu, ki ga Gospod blagruje (Mt 5,3). Blagri razodevajo red sreče in milosti, lepote in miru. Jezus slavi veselje ubogih, ki jim božje kraljestvo že pripada. Jezus sam »je zaradi nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (2 Kor 8,9). Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta. »Obljuba, da bomo Boga gledali, presega sleherni blagor. Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti« (sv. Gregor iz Nise o blagrih). – Sveti Jožef je že na zemlji gledal Jezusa. Zdaj ga gleda v poveličanju nebeške slave.

Anton Štrukelj