Na
romanju v Fatimi sem doživel rahel vetrič, ki pihlja po Irijski globeli z
Atlantika, kakor bi hotel naznanjati poseben piš milosti Svetega Duha. Njegov
pihljaj zaznavajo mimoidoči romarji, ki prehajajo iz svetišča v svetišče, iz
kraja spokornosti v vstajenje k novemu življenju, prerojeni po molitvi in
zakramentu svete spovedi. Pihljaj vetriča, spokornost in molitev v Irijski
globeli ne pojenja niti za trenutek. Kraj je resnično zgled vere in predanosti
Bogu po Mariji. Tu doživimo ponižnost, ljubezen in predanost preprostih ljudi
Fatimski Gospe, kot jo verujoči spoštljivo naslavljajo. Beli robčki, s katerimi
se od Fatimske Gospe poslavljajo ob končanem slavju, nakazujejo, da želijo biti
tudi sami sijoči in čisti, podobni Gospe, katere notranja in zunanja lepota
prepoji sleherno srce. Da zaobjamemo globino in veselje tamkajšnjih ljudi za
dar iz nebes, se moramo približati malim in nedolžnim otrokom, srcem, ki jih
pokvarjenost ni zasužnjila. Njih je nebeško kraljestvo (prim. Mt 19,14). Vidci
Božje Matere Marije: neuki, preprosti, a verni in ponižni, so del tega
preprostega ljudstva. Prisluhnili in uresničevali so prošnje iz nebes. Sedaj ti
zvesti pričevalci, vzeti iz ljudstva, počivajo v baziliki, v neposredni bližini
svoje Matere Marije. Vidkinja, s. Lucija, karmeličanka, ki je umrla v visoki
starosti leta 2005, še pričakuje razglasitev za blaženo in sveto. Menim pa, da
že lahko delimo prepričanje, da je tudi ona pri Bogu in pri Mariji, katere
glasnica je bila. Frančišek in Jacinta sta nad grobovoma upodobljena v
preprosti vsakdanjosti: sv. Jacinta z ovčko v naročju, sv. Frančišek igra na
pastirsko piščal v krošnji drevesa. Lucija še ni posebej upodobljena. Nanjo
spominja ime na grobu. Človek, ki je poln samega sebe in svojih skrbi, se
uklanja sebi in svetu. Težko razume in sprejema jasnino in svetlost nebeškega
raja. Fatima je kraj tihote, molitve, spreobrnjenj, veselja in hvaležnosti Bogu
nad prejetimi milostnimi darovi.
Rojstni
kraj fatimskih pastirčkov - vidcev je Aljustrel, v neposredni bližini Fatime. S
svojo preprostostjo kraškega sveta in očarljivostjo zglednega življenja ljudi
spominja na milostni trenutek, ki jih je zaobjel. Rojstni domovi vidcev so
ohranjeni v prvotni podobi in spremenjeni v muzej. Na Lucijinem domu sem se
srečal z ovcami v staji. Najmlajša med njimi se mi je trepetajoče in nezaupljivo
približala, da sem jo lahko pobožal. Željan, da bi okusil njeno nežno ljubkost,
sem jo nagovarjal kar v slovenskem jeziku. Razumela je, da se ji želim
približati v ljubezni, zato je napravila korak ali dva in dopustila, da sem se
jo rahlo dotaknil. Prvič v življenju sem občutil milino in mehkobo ovčke.
Te
kraje so zavzeli arabski muslimani. Verjetno so prišli čez morje iz Severne
Afrike. Vemo, da je kraj prikazovanja dobil ime po arabskem dekletu Fatími, ki
se je spoznala s plemičem bližnjega gradu - Ourem, cca 30 km od Fatime.
Prestopila je iz muslimanske vere v katoliško vero, se krstila in se z njim
poročila. Bila je preprosta, dobrohotna in prijazna do ljudi. Ljudem se je
prikupila, oni pa so jo vzljubili. Umrla je še mlada. Pokopali so jo na področju
Irijske globeli. Ljudje so iz hvaležnosti do nje radi obiskovali njen grob.
Dejali so, da gredo v Fatimo. Tako je milosti kraj dobil ime po njej. Tudi ta
dogodek nas spominja, da smo vsi Božji otroci, Božji ljubljenci in dediči
nebes.
Ta
romarski kraj je res nekaj posebnega. Poseben že po dvojnem krožišču ob vstopu
k svetišču. Na prvem so upodobljeni romarji, na drugem, bližje svetišču, pa
vidci z ovcami.
S
Fatimo, bolje rečeno s češčenjem Fatimske Gospe, sem se srečal že v otroštvu,
čeprav še nisem vedel ničesar v zvezi s krajem in dogodki. V moji domači
župnijski cerkvi v Kamnjah na Vipavskem, je stranski oltar posvečen Fatimski
Gospe. Pokojni župnik, g. Viktor Stanič, je v času druge svetovne vojne dal
izdelati njen kip na Tirolskem. Nam ministrantom je pripovedoval, da tirolski
rezbarji do takrat še niso poznali njene upodobitve. Prosili so ga, naj jim
pošlje kakšno sliko. Po upodobitvi sodeč, jim je poslal dobro sliko, saj je kip
pravi umetniški izdelek. Omenjeni župnik je večkrat organiziral slavje v čast
Fatimski Gospe s sveto mašo in procesijo po vasi. Na dveh sem bil navzoč. Na
enem slavju še v njegovem času, na drugem pozneje v okviru misijona v župniji,
v času župnika g. Janka Tušarja.
Starejšim
ljudem je najbolj ostalo v spominu slavje, ko so na dan propada Italije, leta
1943, nesli v procesiji Njen kip v farno cerkev. Po izročilu so bili na eni
strani ceste italijanski vojaki, na drugi strani pa partizani. Nihče v času
procesije ni streljal. Župnik je v tem zatišju zaslutil, da je Marija že napravila
prvi čudež in to prepričanje ob prihodu v cerkev tudi delil z verniki.
Naj
omenim v vednost bralcem, da so bili ti kraji z Rapalsko pogodbo do Postojne
pod Italijo. Znano je, da so ob prazniku lurške Matere Božje v času omenjenega
župnika v župniji obhajali tridnevnico v čast lurški Materi Božji. Mama mi je
pripovedovala, da so nekoč na Njen praznik pred Marijinim oltarjem opazili
močno zmrzal (snežno bel tlak pred oltarjem). Župnik je sklepal, da Marija
pričakuje žrtev od ljudi. Mama me je zadnja leta, vsako leto posebej, spomnila
na ta dogodek, prepričana, da sem bil jaz tista žrtev. Kmalu za tem me je
odpeljala najprej v bolnišnico Šempeter in potem v Valdoltro, na zdravljenje
kolkov (šest let). Pozneje mi je pripovedovala, da so jo ob spoznanju, da bom
ostal v bolnišnici, oblile solze. Jaz pa, da sem jo tolažil, da se bomo kmalu
zopet videli doma.
Omenjeni
župnik Viktor Stanič je imel veliko zaupanje v Marijo Božjo Mater. Velikokrat
sem ga videl v zakristiji pred sveto mašo moliti rožni venec. Ljubezen do
Marije je prenesel na svoje župljane in seveda tudi name.
Naša
domačija je bila v času vojne močno prizadeta. Pri nas je imel svoje
skrivališče (bunker) partizanski kurir, zaradi katerega so bili izdani.
Italijani so požgali dom, starega očeta, staro mamo, mojo mamo Zofko in teto
Milko so odpeljali v italijanske zapore. Starega očeta so po propadu Italije
zajeli Nemci in ga odpeljali v nemške zapore, Dachau in Mathausen. Mamino teto
Francko, sestro starega očeta, ki je bila gluha, so oprostili zaporne kazni. Po
požigu hiše sta živele z mlajšo hčerko Marijo na sosednji domačiji. Zaupanje v
Božjo Mater Marijo v njih kljub izgubi doma in zapornim kaznim ni zamrlo.
Pripovedovali so o teh dogodkih, a žal besede do izdajalcev niso izražali, niti
ohranjali sovraštva.
Stari
oče, 'Zanut' – Ivan Podgornik, je bil kmalu po vojni poklican na krajevni
sestanek. Ko je zvonilo 'Avemarijo', se je odkril in molil. Naslednji dan so
prišli po prašiča, edino bogastvo, ki so ga imeli. Nekdo od njih mu je potrdil,
da zato, ker je na sestanku molil 'Angel Gospodov'.
Časi
se spreminjajo. Vojne pri nas ne občutimo. Bojim pa se, da ti časi kažejo bolj
na zatišje, na mraz in zimo, kot na pomlad, na razcvet družin in vere v njih. Z
vnašanjem druge kulture in življenjskih navad je v nevarnosti tudi vera.
»Upanje pa ne osramoti, ker je ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki
nam je bil dan« (Rim 5,5).
Želim,
da bi zmagovala ponižnost, ponos do vere, do kulture in ljubezen do otrok. Da
bi ljudje z rojstvom otrok 'zimo in zmrzal' pregnali in zamenjali s 'cvetočo
pomladjo'. Da bi z apostolom Pavlom prepričljivo priznavali: »Vse premoremo v
Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4, 13). Bog daj, da bi pobožnost in zaupanje v
Fatimsko Gospo poživljali in si ob njej nabirali novih moči za rastočo
prihodnost, ki jo je s tako ljubeznijo in predanostjo do Božje Matere, do miru
in svobode vpeljeval pokojni župnik Viktor Stanič in si jo s trudom prizadeva
oživeti in poživiti v novih razmerah tudi sedanji župnik g. Rafko Klemenčič.
Vesel sem njegovega spodbujanja in vabila k posvetitvi družin Marijinemu
Brezmadežnemu Srcu, ki jo je sprejelo kar nekaj družin.
Vinko
Cingerle sdb