POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (4) Z molitvijo se zahvaljujemo Bogu

Pogosto Boga za različne zadeve prosimo, bolj redko pa se mu za prejete darove zahvaljujemo. To kaže, da je naša molitev še pomanjkljiva. Človek je brez svojih zaslug velik Božji obdarovanec, zato naj bi se za prejete dobrote Bogu zahvaljeval. Bog je naš največji dobrotnik, saj nas je ustvaril, odrešil in nas posvečuje. Ustvaril je tudi naše brate in sestre, jih odrešil ter jih stalno posvečuje. Kako bi mu za vse to ne bili hvaležni! Poleg tega nas tudi uslišane prošnje navajajo k zahvaljevanju.

Sv. Pavel nas spodbuja: »S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno iz srca prepevajte Bogu. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu« (Kol 3,16s).

Redovnica in katehistinja piše: »Morda mi kdo ne bo verjel, toda zahvala se mi zdi mnogo pomembnejša od prošnje. Preden sem znala prositi, sem prejemala, saj je Bog vnaprej vedel in ve, česa potrebujem. Najpotrebnejša krepost v razmerju do človeka in do Boga je torej hvaležnost. To sem počasi spoznala in začela uresničevati v svojem življenju. Najlepše se izraža v mašni daritvi, s katero slavim Gospoda. Hvaležna in srečna sem zaradi njegovega popolnega zedinjenja z menoj pri svetem obhajilu.«

Izobraženka pripoveduje, kako se skupaj z možem Bogu zahvaljuje: »Veliko mi pomeni, kadar se moja molitev združi z moževo, ko se zahvaljujeva za odprtost med mama, za ljubezen, ki nama jo je izkazal v otrocih, za preizkušnje, ki jih s skupnimi močmi premagujeva, za ljudi, ki jih srečujeva.«

Da se bomo Bogu zahvaljevali, je najprej potrebno, da njegove darove opazimo in jih priznamo. Ker v stari zavezi še ni bilo polnosti milosti, tudi zahvaljevanje še ni prišlo toliko do izraza. Imamo pa tudi v stari zavezi že lepe zahvalne molitve in daritve. Noe je po vesoljnem potopu daroval Bogu zahvalno daritev, Mojzes se je s posebno pesmijo zahvaljeval Bogu za rešitev iz egiptovske sužnosti, Ana se je v templju zahvalila za sina Samuela, Tobija se je po ozdravljenju zahvaljeval za ponovni dar vida, Judita se je zahvalila po zmagi nad sovražniki, Makabejci prav tako. Mnogo zahvalnih misli je v psalmih.

V novi zavezi je prišla zahvala ali evharistija do svojega vrhunca v evharistični daritvi, ki pomeni zahvalno daritev. Vse Jezusovo življenje je bilo zahvaljevanje Očetu. Po evharistični daritvi se v Cerkvi sam Jezus zahvaljuje nebeškemu Očetu za neštete Božje darove.

Sv. Pavel piše svojim vernikom: »Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu« (1 Kor 1,4). »Kadarkoli molimo za vas, se zmeraj zahvaljujemo Bogu, Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Kol 1,3). »Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera napreduje in vaša medsebojna ljubezen raste« (2 Tes 1,3).

Težko je spoznati kot dar dobrotne Božje roke vse tisto, kar nas na ta ali drug način prizadene, čemur rečemo križ. Še teže se za vse to Bogu zahvaljujemo. Vendar velja: če se za križe Bogu zahvaljujemo, spoznamo njih pravi smisel. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

»V zahvali se odpovemo svojemu lastnemu reševanju (razumevanju) in verjamemo Bogu, da je dobro mislil. To vodi k spoznanju, ki ni sad naše razumnosti, ampak milosti. Zahvaljevanje za nesrečo, ki nas je močno prizadela, ali za človeka, ki nas preganja, se zdi nesmiselno. Toda takoj, ko se začnemo zahvaljevati, bomo začutili, kje nasprotujemo Bogu, kje mu hočemo vsiliti svoje načrte in predstave. V zahvaljevanju odvržemo Božjo podobo, ki smo si jo sami naslikali, in se prepustimo pravemu Bogu, ki nam bo odkril vso resničnost o nas, četudi bo boleča.«

Apostolska dela poročajo, kako so v Filipih Pavla in Sila pretepli in vrgli v ječo. "Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali" (Apd 16,25). Če nas zadene kaj težkega, sicer težko pojemo Bogu hvalnice. Če se bomo kljub vsemu k temu prisilili, bomo doživeli, kako križ postaja znosnejši. Zlasti pa se bomo zelo utrdili v prijateljstvu z Bogom.

Redovnica izpoveduje: »Čez dan skušam čimveč misliti na Boga. Vse, kar delam, mu želim zavestno darovati, prečistiti svoj namen. Z Njim se pogovarjam o vsem. Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči »hvala« in včasih, ko je prvi 'hvala' že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta 'hvala' ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor. Spet in spet, ko me nihče ne vidi, razširim roke v znamenje darovanja in govorim Bogu: 'Darujem Ti, Gospod!' Kadar pa me prevzame Božja ljubezen ob vidnih dokazih Njegove milosti, mu vsa srečna ponavljam: 'Kako si dober, Gospod! Hvala Ti!'«

an

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi neke skupnosti smo napredovali kar za štiri zrna. Bog povrni vsem sodelujočim z novimi duhovnimi poklici in s stanovitnostjo poklicanih. Danes način služenja Bogu in ljudem v duhovnih poklicih v očeh večine ljudi nima posebne veljave. Polovica Slovencev ne da več krstiti svojih otrok. Cerkev mora postati bolj misijonarska. Pri tem je treba, da sodelujemo vsi: škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in laiki. Vsi smo eno Božje ljudstvo. Vsem nam je glava Kristus, duša Sveti Duh, srce sveta Evharistija, za mater pa imamo Devico Marijo. Najprej je treba, da vsak začne pri sebi.

Pričevanje v Brestanici 22. 6. 2019 ob letnem srečanju častilcev JMS

Vsi, ki častimo presveti Srci Jezusa in Marije, smo si obljubili in med drugim zapisali:

- da bomo obhajali prve petke in prve sobote,

- se udeleževali letnih shodov ob praznikih Jezusovega in Marijinega Srca, kot je bilo junija 2019 v Brestanici,

- da bomo vsak dan molili, še posebej rožni venec,

- da se bomo udeleževali molitvenih shodov in letnih duhovnih vaj, kot je bilo januarja letos v Stični in je bilo od 6. do 10. avgusta v Medžugorju,

- in tudi, da se bomo posebej prizadevali za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti …

Prekinitev nosečnosti je v naši razvrednoteni družbi postala rutina (plačana s strani zdravstvene blagajne, kot da bi bila nosečnost bolezen ali motnja), opravljena brez slabe vesti izvajalcev posegov in prelahkotnih osebnih odločitev mladih prestrašenih mamic, med njimi tudi najstnic, za prekinitev življenja, ki ga nosijo v sebi. V odločitvah za ohranitev življenja najbolj trpijo noseče mamice v strahu za prihodnost, ko še nimajo urejenih potrebnih dobrin za življenje. Še težje je tistim, ki jih v to nagovarjajo bližnji, domači, javno mnenje ali nepravilnosti v rasti otroka.

Vprašal sem se, kako se jaz, moški, mož in oče lahko vključim v ohranitev spočetega življenja?

Z molitvijo in moderno komunikacijo, kot je prenosni telefon!

Srci Jezusa in Marije sta me povabili in pokazali možnost: - naj se vključim v široko molitveno verigo za potrebe bratov in sester, ki so v osebni stiski. Nekega dne je zazvonil telefon in me je prijateljica povabila, če se vključim v molitveno verigo in bom sproti obveščen, za potrebe in namen molitve. Sprejel sem povabilo. Med molitvenimi nameni je veliko prošenj nosečih mamic za pomoč, da bi premagale strah in se odločile za življenje.

Ko dobim telefonsko sporočilo, vključim to v redno dnevno molitev, takoj v tistem trenutku zmolim kratke, sproti oblikovane molitve, najprej vedno zase kesanje: »Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, usmili se mene grešnega!«

Potem sproti oblikujem molitve, kot:

-                    »Presveta Trojica Oče, Sin in Sveti Duh, ki prebivaš v mamici ki je v stiski in strahu, - slavim te!«

-                   »Slavljen si Gospod na nebesni višavi in hvalevreden in slaven in poveličevan vekomaj! Varuj to mlado mamico in njeno nerojeno dete! Naj ji Sveti Duh spregovori, da bo ohranila življenje, ki ga nosi v sebi«.

-                   »Presveto srce Jezusovo, bodi usmiljeno do te mamice, pomiri njo in vse njene bližnje, da bodo spoznali veličino spočetega Tvojega božjega otroka, ohrani ga zdravega, da bo postal tvoj pričevalec.«

-                   »Brezmadežno srce Marijino razsvetli srcé te mlade mamice, jo objemi in potolaži, saj ravno v tem trenutku potrebuje tvoje materinsko varstvo!«

Najlepše je, ko dobimo sporočila zahvale:

-                   »Mamica, ki je danes srečno rodila, se zahvaljuje za vse naše molitve.«

-                   »Zelo sem vam hvaležna. Hvala, da ste … Molitev rojeva nova življenja. - Aleluja!«

-                   »Vaša molitev naju je opogumila. Veselimo se še enega dojenčka. - Aleluja!«

-                   »Hvala za vaš odgovor. Pomagal mi je in sem se odločila za otroka, sem mirna in srečna! Veselimo se! - Aleluja! - Aleluja! - Aleluja!«

Severin Maffi

Bil sem prisoten pri številnih posvetitvah Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)

Moja misel sega v otroška leta, ko nam je babica govorila o Jezusovi obljubi sv. Marjeti Mariji Alacoque. Tistim, ki bodo opravili devet prvih petkov, Jezus zagotavlja vse milosti potrebne za zveličanje. To je, da ne bodo umrli brez zakramentov. Takrat sem bil star 12 let, ko se je prvič v meni oglašal Jezusov klic, naj postanem njegov učenec. Kaj to pomeni, takrat nisem razumel, toda to hrepenenje po Bogu mi je ostalo.

V naši družini nismo smeli prakticirati krščanstva, ker sta bila starša v državnih službah, kjer je bilo prepovedano hoditi v cerkev. Rad pa sem hodil na pogrebe in obiskoval babico v drugem kraju. Tam sem z njeno pomočjo opravil zakramente. Bog ni nehal klicati, jaz pa sem odgovarjal, kakor sem mogel. Leta so tekla in pri 48 letih sem postal duhovnik. Še prej sem končal študij lesarstva, poučeval sem 15 let na lesarskih šolah in se izpopolnjeval v Italiji –- Marijino delo – kako laik živi svoje krščanstvo doma, v službi, v šoli … Božja previdnost pa me je počasi vodila k oltarju.

Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Lučah v Savinjski dolini. Tukaj sem se srečal s tradicionalno dobrimi in vernimi ljudmi. Ko sem župniku predlagal o poslanstvu vseslovenskega odbora za posvetitev JMS, je bil pripravljen za ta pastoralni korak tudi v njegovi župniji. V župnijskem listu sem v nadaljevanjih pisal in navduševal farane. Z devetimi prvimi petki smo opravili posvetitev JMS na dan celodnevnega čaščenja. V pripravo na posvetitev smo vključili celotno pastoralno leto in vse člane župnije: otroke, družine, birmance, ostarele …Takrat smo se pripravljali tudi na jubilejno leto 2000. Ker sva imela z župnikom v soupravi tudi župnijo Solčava, smo tudi tam opravili posvetitev JMS ob farnem žegnanju. Ob posvetitvi smo vedno poskrbeli tudi za liturgično lepoto obreda. Podelili smo jim posebne diplome in plakete, ter pripravili agape.

Preko sošolcev, ki so bili kaplani tako kot jaz po župnijah takratne Mariborske škofije, so se tudi oni navduševali za posvetitev JMS. Tako sem sodeloval v pripravi na posvetitev JMS in ob posvetitvi v mnogih župnijah: Velenje sv. Martin, Rogaška Slatina, Murska Sobota, Malečnik, Dobrovnik, Martjanci, Mirna Peč, Bakovci …

Med tem se je Odbor za posvetitev JMS vedno bolj uveljavljal, organiziral letna srečanja, letne duhovne vaje … in se vključeval v širše pastoralno dogajanje Slovenije.

Kaj je tisto, kar ostane ob posvetitvah?

Najprej odkrivam v teh 20-letih, da je posvetitev preprosta in globoka duhovnost, ki je dostopna vsem ljudem, slojem in poklicem. V pripravah na posvetitev in ob posvetitvi se dotakne najglobljega v človeku, dotakne se srca. Papež Pij XII. Je zapisal, da je posvetitev najvažnejša, da stvar Stvarniku vrača ljubezen. Posvetitev JMS je odgovor našega srca na ljubezen Božjega Srca. To je, da se v ljubezni popolnoma predamo z vsem bitjem Jezusu in Mariji in njuni volji. Posvetitev JMS je uresničitev Jezusovih besed: »…Nihče ne pride k Očetu, drugače kot po meni« (Jn 14,6). Posvetitev pomeni sprejeti nov način življenja, tako da mu damo smisel. Ali kakor pravi sv. Janez Krstnik: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30).

Neka starejša gospa Neža mi je ob mojem obisku na domu povedala tole: »Ko sem bila še deklica sem slišala, da so se nekateri duhovniki in redovnice posvetili JMS. To je bilo za mene nekaj nedosegljivega, toda ko je prišel župnik in povedal, da se bomo tudi v naši župniji posvetili JMS, sem bila presrečna in se takoj odločila, da to storim tudi jaz. Opravila sem devet prvih petkov, pet prvih sobot, nato pa po posvetitvi iz rok škofa dr. Petra Štumpfa prejela plaketo o posvetitvi JMS.«

Srečko Fras, Mala Nedelja, oktober 2019

Homilija upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška v Brestanici

ob vseslovenskem srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

(sobota, 22. junija 2019)

Ko smo zbrani na vseslovenskem romanju in srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smo poslušali evangelij, ki je po svoji vsebini nekaj izrednega. Evangelist Matej nam predstavi Jezusa sredi svojih nadebudnih učencev, ki so se pravkar vrnili s prvega, bi lahko rekli, misijonskega potovanja in so Jezusu navdušeno pripovedovali, kaj vse so doživeli, kako so jih ljudje poslušali in da so jim bili celo hudi duhovi pokorni. Ob pogledu na te učence se je tudi v Jezusu nekaj zganilo; evangelist Luka pravi, da se je »razveselil v Svetem Duhu« (prim. Lk 10,21) in radostno vzkliknil : »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,25–27). Glejte, Jezus se veseli, da se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja, vse tisto, kar mu je naročil Oče. Jezus se veseli, da to Božje oznanilo odmeva v svetu, da ga ljudje sprejemajo, ne modri in veliki tega sveta, ampak mali, tisti, ki jih Gospod v govoru na gori na prvem mestu blagruje, ko pravi : »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je Božje kraljestvo« ( Mt 5,3). Ti so Božji izvoljenci, Božji ljubljenci.

Res je vprašanje nekoliko drzno, zahtevno, in vendar se moramo danes, na našem romanju, resno soočiti s samim seboj in se iskreno vprašati: ali in v koliki meri nam pobožnost v čast Srcu Jezusovemu in v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu pomaga, oziroma, ali, in v koliki meri, nam posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu pomaga, da stopamo na pot svetosti, da se bližamo uresničenju prošnje: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi nas po svojem svetem Srcu; ali, in v koliki meri, uresničujemo Jezusovo naročilo: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški, ki daje sonce dobrim in hudobnim, in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,48).

1. Jezus nam ne postavlja le visokega cilja, ki je novo življenje v Kristusu in naše posvečenje, ampak nas vedno znova in še posebej danes vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,28–30). To Jezusovo vabilo, pridite k meni, so Judje in Jezusovi učenci v nekoliko drugačni obliki znova slišali malo pred zadnjo večerjo, ko je Jezus zagotovil: »Ko bom povzdignjen z zemlje, se pravi, ko bom povzdignjen na križ, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). To se j res zgodilo v podobi kruha in vina pri zadnji večerji. To se je zgodilo na Kalvariji, ko nam je Jezus na križu izročil Marijo za našo mater, to se je zgodilo, ko iz njegove prebodene strani privrejo vrelci Božje milosti za naše posvečenje in za odrešenje sveta. Tu je začetek, tu je središče, od tu dalje se potem uresničuje delo odrešenja na valovih človeške zgodovine, v moči Jezusovega naročila: »To delajte v moj spomin, danes, jutri, dokler ne pridem v slavi« (prim. 1 Kor 11,23–26), prav kakor pravi kartuzijansko duhovno vodilo: »Stat crux, dum volvitur orbis.« –Križ stoji, medtem ko se svet vrti. Pomeni, delo odrešenja se, v moči Jezusovega naročila in zagotovila, »Ostanem z vami do konca sveta« (prim. Mt 28,20), vztrajno uresničuje, med preizkušnjami sveta in tolažbami Boga, ali še bolje, med »že in še ne« (prim. Rim 8,22–23) Božje odrešitvene zgodovine. To pomeni, Božje kraljestvo je že tu, to je naše veselje in naša sreča, ni pa še v vsej polnosti uresničeno, to ja naša naloga.

In potem so minevala stoletja, vedno novi rodovi so prihajali, ko se je uresničevala podoba, ki jo vidimo upodobljeno v starodavni rimski baziliki iz 4. stoletja, posvečeni sv. Klemenu, tretjemu nasledniku apostola Petra. V apsidi tega svetišča je upodobljeno »zmagoslavje križa« na mozaiku iz 12 stoletja. Izpod križa vrejo studenci žive vode in ovčke prihajajo, se odžejajo in nadaljujejo pot. Vsem razumljiva podoba človeštva, in še posebej podoba vseh verujočih, ki v vseh časih prihajajo in zajemajo iz studencev odrešenja in zajemajo navdih in moč za pot proti večni domovini.

Bog je v vseh časih obujal izbrane duše, osebe, ki so na mnogotere načine pomagale, da je bilo prav poskrbljeno za Božje ljudstvo. Eden izmed takih karizmatičnih osebnosti je bil sv. Janez Eudes, duhovnik iz 17. stoletja, ki velja za duhovnega očeta, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca. Močno spodbudo je to češčenje dobilo tudi po videnjih in spisih sv. Marjete Marije Alacoque, zlasti po uvedbi pobožnosti prvih petkov in prvih sobot in praznika presvetega Srca Jezusovega, ki ga je za vso Cerkev leta 1856 razglasil papež Pij IX. Ob 100-letnici tega dogodka pa je papež Pij XII. vse obogatil z okrožnico »Haurietis aquas«, v kateri nas s prerokom Izaijem vabi, da z veseljem zajemamo iz studencev odrešenja (prim. Iz 12,3).

Vse to je pripomoglo, da se je v Cerkvi v naši domovini v različnih obdobjih, zlasti pa pred 20 leti veliko posameznikov, družin, duhovnih skupnosti in župnij posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Nekoliko pozneje smo škofje izdali poseben Statut Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kjer je med drugim rečeno, naj duhovniki in še posebej župniki priporočajo svojim vernikom in krščanskim družinam, da se posvetijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu za bolj goreče in dosledno življenje v duhovni blagor Cerkve in vsega človeštva.

2. Letos pa ne obhajamo le 20-letnice prizadevanj za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ampak tudi 100-letnico smrti sv. Frančiška, fatimskega pastirčka, ki je bil rojen 11. junija 1908 in je umrl za posledicami španske gripe 4. aprila 1919, ko še ni dopolnil 11 let. Njemu, kakor tudi njegovi mlajši sestrici Jacinti, ki je umrla eno leto za Frančiškom, velja beseda Svetega pisma, »da se svetost ne meri po številu let. Ker sta bila Bogu všeč, sta v kratkem času dosegla popolnost in izpolnila dolga leta« (prim. Mdr 4,13–14). To potrjujejo množice romarjev, ki se vse od 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem pastirčkom, zbirajo v Fatimi, med njimi pet papežev; tako sv. papež Janez XXIII., ki je Fatimo obiskal še kot kardinal leta 1956, sv. papež Pavel VI., ki je Fatimo obiskal leta 1967, in še posebej sv. papež Janez Pavel II. , ki je bil 13. maja leta 1981 na Trgu sv. Petra žrtev atentata, a je krogla zgrešila in je potem, ko je okreval, 13. maja 1982 poromal v Fatimo in se Mariji zahvalil za rešitev 13. maja, prav na dan njenega prikazovanja v Fatimi. Sv. papež Janez Pavel II. je poromal v Fatimo še 13. maja leta 2000, ko je fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto prištel k blaženim. Počastil ju je tudi papež Benedikt XVI., ko je 20. maja 2010 poromal v Fatimo.

In končno je prišel dan, ko je fatimski dogodek dosegel najvišje priznanje, ko je 13. maja leta 2017 v Fatimo priromal papež Frančišek, ki je Frančiška in Jacinto razglasil za svetnika. Takrat je zbranim romarjem dejal : »Hvala, bratje in sestre, da me spremljate. Nisem mogel, da ne bi prišel sem, da se skupaj z vami zahvalim Mariji, ki se je 13. maja prikazala otrokoma Frančišku in Jacinti, ki sem ju danes pridružil zboru svetnikov.

Zahvalimo se, bratje in sestre, Mariji za vse prejete milosti in darove, ki v teh 100 letih Božje bližine in svetlobe prihajajo iz Fatime. Dragi rimarji, imamo mater, oklenimo se je kakor otroci in živimo iz upanja, ki ga oznanjata nova mlada pričevalca Frančišek in Jacinta. Odkrivajmo mladostno obličje Cerkve, ki žari, kadar je misijonarska, gostoljubna, svobodna, mlada, privlačna, revna v sredstvih in bogata v ljubezni.«

3. Da, dragi bratje, drage sestre, dosedanji in tudi novi nosilci češčenja presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega, priromali smo na ta sveti kraj, na to vseslovensko srečanje posvečenih Srcu Jezusovemu in Srcu Marijinemu, da bi se ob srečanju z Marijo, ki nas tu na poseben način sprejema, z nami nekaj zgodilo, da bi tisti, ki menijo, da so dobri, postali boljši, in bi se tisti, ki dvomijo in omahujejo, vrgli v objem Božje ljubezni in dovolili, da nas Gospod po Mariji resnično preustvarja v novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. Dovolimo, da nam Gospod odstrani naše kamnito srce in nam vstavi novo srce (prim. Ezk 36,26), ki bo bolj čuteče, ki bo dovolilo, da nas Gospod upodobi po svojem svetem Srcu, ki je dobrote in ljubezni polno, ki je potrpežljivo in neskončno usmiljeno, ki je bogato za vse, ki ga kličejo, ki je vir življenja in svetosti, ki je pa tudi ranjeno z našimi grehi in grehi vsega sveta, kakor nam govori sv. Favstina Kowalska. V resnici Cerkev v Evropi in po širnem svetu, pa tudi Cerkev v naši domovini izgublja kompas, izgublja smer, izgublja notranjo, duhovno prerajajočo in osvobajajočo moč, mladost, duhovni polet in misijonarsko gorečnost, ko se mnogi člani Cerkve in drugi ljudje množično oddaljujejo od Jezusa Kristusa in njegovega evangelija in se zapletajo v meglene globine in temine zla in hudobije vseh vrst, ki jih vsi poznamo. To se v resnici ne dogaja prvič. Svetovna zgodovina in zgodovina Stare in Nove zaveze pozna mnoga temna obdobja, ko so ljudje delali, »kar je bilo hudo v Gospodovih očeh« (prim. Sod 2,11sl.) in se je tudi zdelo, da se vse ruši in propada, pa je vedno prišla rešitev. Kako? Po kom? Bog je vedno reševal svoje ljudstvo po znamenjih, dogodkih, različnih duhovnih gibanjih in ustanovah in zlasti po svetniških, karizmatičnih osebnostih, ki so svoje življenje zastavili za Jezusa Kristusa, za Božje kraljestvo, za blagor sveta in človeka.

Vsi kristjani in z nami vsi ljudje, ki v srcu dobro mislijo, in še posebej mi, dragi v Gospodu, ki danes obnavljamo, utrjujemo, poglabljamo ali na novo sklepamo našo posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo poklicani k tej prenovi, k temu novemu začetku.

Eno moramo paziti. To, da prenove ne začenjamo pri drugem, ampak pri sebi. Če bi začeli prenovo pri drugem, nas zadene Jezusov opomin: »Kaj pa gledaš iver … Izderi bruno v lasnem očesu …« (prim. Mt 7,3–5), to se pravi, da začnemo prenovo pri sebi, mogoče kar tako, da znova vzamemo v roke pravila združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu in se škof, duhovniki in verniki vprašamo, kako smo usklajeni s črko in duhom teh navodil. Vsi smo člani naših domačih družin, vsi imamo sorodnike in prijatelje, vsi smo člani posameznih župnij in njihovih ustanov in po njih člani Kristusove Cerkve. Vsi smo člani krajevnih skupnosti in po njih družbe, v kateri živimo. To je naš svet, to je okolje, kjer naj sveti naša luč, kjer smo nosilci, pričevalci dobrote in ljubezni Jezusovega in Marijinega Srca.

Ne bojmo se! Nismo sami. Prav zato smo priromali k Božji Materi Mariji, da nas bo danes in vedno znova vodila k Jezusu in k tisti veseli pripravljenosti: Hvala Ti, Gospod, ker si me poklical. Tudi po meni, tudi po Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, naj se zida in gradi tvoje kraljestvo, v Božjo slavo ter v časni in večni blagor vsega človeštva. Amen.